TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"I. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 4. 2017 in št. ... z dne 13. 1. 2017 ter se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 214,20 EUR v roku 15 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti pritožbene stroške v višini 117,00 EUR v roku 15 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Tožnica ni bila uživalka pravice po ZPIZ-1, zato varstvo iz 389. člena ZPIZ-2 zanjo ne velja. Te določbe ni moč razumeti niti tako, da bi lahko invalidu III. kategorije, pri katerem je nastala invalidnost pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in je pred tem pridobil katerokoli pravico, tudi druge pravice pridobil le po prejšnjih predpisih. Določba se nanaša le na tiste pravice, ki so bile dejansko uveljavljene; pravico, do katere naj bi bila eventualno upravičena tožnica, v času veljavnosti ZPIZ-1 ni uveljavljala.

Pravica do začasnega nadomestila po končani poklicni rehabilitaciji je povezana s pravico do premestitve na drugo delo, ki je bila tožnici priznana po končani poklicni rehabilitaciji z odločbo z 20. 10. 2016, torej v času, ko je že bil v veljavi ZPIZ-2. Tožnica ni bila v postopku odločanja o pravici do začasnega nadomestila v času veljavnosti ZPIZ‑1, ker je vlogo za priznanje pravice vložila 3. 1. 2017, zato utemeljitev za uporabo določb ZPIZ-1 tudi na podlagi 390. člena ZPIZ-2 ni pravilna.