TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z veljavno sodno prakso v izreku ni potrebno opisovati subjektivnih elementov kaznivega dejanja, temveč je to stvar obrazložitve. V primeru tako imenovanega subjektivnega znaka kaznivega dejanja "z namenom" je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. V opis kaznivega dejanja sodijo v prvi vrsti odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se dokazuje obstoj tako imenovanih notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen, itd.). Nerazumljivost opisa že navedenega subjektivnega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki jo vidi zagovornik v tem, da je v izreku sodbe govora o obdolženčevem namenu, da bi na delu ceste, kjer je odstranil mejnike in katerega je tudi sam uporabljal za vožnjo otežil določitev meje, pa tudi ni podana.

Sodišče prve stopnje je navedlo, da je obdolženec s svojim ravnanjem brez dvoma izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja, da se je pri tem kot odrasla in vsaj povprečno razgledana oseba zagotovo zavedal, da je takšno ravnanje prepovedano tako v pravnem kot tudi v obče človeškem smislu in da lahko s takšnim ravnanjem oteži določanje ali ugotavljanje že določene meje. Kljub temu je privolil v takšno ravnanje, zavestno in hote. Zagovornik ima zato prav, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z zaključkom o ravnanju obdolženca z direktnim naklepom, dejansko obrazložilo eventualni naklep, torej obliko krivde, s katero kot je bilo že pojasnjeno, obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni možno storiti.