TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornice obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Če se preiskovalni sodnik ne strinja z zahtevo državnega tožilca za preiskavo, zahteva, naj o tem odloči senat (7.odst. 169.čl. ZKP). Preiskovalna sodnica v obravnavanem primeru takšne zahteve ni podala, sama pa zahteve državnega tožilca ni mogla zavrniti, saj takšne pristojnosti ni imela. To pomeni, da o zahtevi državnega tožilca za navedena kazniva dejanja ni bilo odločeno in zato navedena dejanja ne morejo predstavljati pravnomočno razsojene stvari, glede katere državni tožilec ne bi smel vložiti obtožnice (3.tč. 1.odst. 277.čl. ZKP) ali sodišče o njej ne bi smelo meritorno odločati (3.tč. 357.čl. ZKP).

Pravice obdolženca s tem niso bile kršene, saj je imel možnost obstoj utemeljenega suma, da so bila storjena dejanja, ki mu jih je očitala obtožba, izpodbijati v ugovornem postopku zoper obtožnico, tako kot bi imel možnost to izpodbijati s pritožbo zoper sklep o preiskavi, v obeh primerih je (bi) odločal o tem senat sodišča (6.odst. 25.čl. ZKP).