TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbena zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečeta od zneskov 39.058,77 EUR (9,360.043,00 SIT) in 24.469,40 EUR (5,863.848,00 SIT), zavrneta za znesek, ki presega 39.058,77 EUR oziroma 24.469,40 EUR.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Znesek, prisojen za vsako posamezno leto nedovoljene uporabe znamke, je zmnožek števila v zadevnem letu prodanih srajc, označenih z zavarovanim znakom, aktualne veleprodajne cene za srajco in stopnje ugotovljene primerne licenčnine. Zmnožek se prilega koristi iz 219. člena ZOR oziroma tretjega odstavka 210. člena ZOR, h kateri poleg zvečanja premoženja spada tudi njegova ohranitev, vključno z zmanjšanjem premoženja, ki pa je manjše, kot bi bilo brez prispevka tujega premoženja. Korist je, skratka, tudi neutemeljen prihranek.

Člen 214 ZOR predpisuje kdaj prejemnik koristi pride v zamudo. Čeprav sicer drži, da tožnica ni imela čiste denarne terjatve, se pravi terjatve, ki bi že ob nastanku obstajala v točno določeni višini (znesku), pač pa je bil obseg okoriščenja določen šele na podlagi poznejše ocene, to na nastop toženkine zamude ne vpliva. Ob namerni kršitvi zamuda nastaja sproti, kadar nastaja slaboverna korist.