na dokumentu
Portal TFL
TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč
VSL sklep I Cpg 515/2009 - odstop pogodbe – prenos pogodbe – fiksnost pogodbe – zastaranje – nujno sosporništvo – enotno sosporništvo
SODIŠČE
Višje sodišče v Ljubljani
ODDELEK (*)
Gospodarski oddelek
DATUM ODLOČBE (*)
16.9.2009
OPRAVILNA ŠTEVILKA
VSL sklep I Cpg 515/2009
INTERNA OZNAKA (*)
VSL0055683
SENAT, SODNIK
INSTITUT VSRS
odstop pogodbe – prenos pogodbe – fiksnost pogodbe – zastaranje – nujno sosporništvo – enotno sosporništvo
PODROČJE VSRS
OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
IZREK
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 3. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
JEDRO
Čeprav družba A.A., ki nastopa kot tretja pogodbena stranka, ni bila ustanovljena, pa so osebe, ki so s Pogodbo prevzele obveznosti in pridobile pravice kot člani civilnopravne družbene pogodbe, te pravice lahko prenesle na kasneje ustanovljeno tožečo stranko, glede na dopise tožene stranke z dne 6. 3. 1998 in 10. 3. 1998 pa je tožena stranka v tak prenos Pogodbe s konkludentnimi ravnanji tudi privolila. Gre torej za odstop pogodbe po 145. členu ZOR. Ker pa je obravnavana pogodba tripartitna je za veljavnost prenosa pogodbe potrebna privolitev vseh pogodbenih strank, torej tudi prve pogodbene stranke.
Glede zatrjevane fiksnosti pogodbe (do 1. 3. 1998) in s tem povezanim zastaranjem tožbenega zahtevka pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki že z dopisom z dne 10. 3. 1998 ponudila podaljšanje roka iz pogodbe, saj je v njem obljubljala realizacijo Pogodbe v skladu z razvojnimi plani tožeče stranke in zmožnostmi prezaposlovanja tožene stranke v skladu z dinamiko zapiranja do leta 2000, zaradi česar je tožeča stranka tudi po 1. 3. 1998 utemeljeno pričakovala izpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Vse navedeno o podaljšanju roka izpolnitve Pogodbe velja seveda ob predpostavki, da je s takim podaljšanjem soglašala tudi prva pogodbena stranka, zato bo v ponovljenem postopku prvostopenjsko sodišče moralo presojati tudi to odločilno dejstvo.
Tožeča stranka vtožuje odškodnino zoper toženo stranko zaradi kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke in ne RS. Iz določb Pogodbe, ki jih obsežno citira pritožnik, jasno izhaja, da je šlo za faznost izpolnjevanja Pogodbe.
Evidentno je, da bi bilo mogoče ta odškodninski spor rešiti za toženo stranko in RS na različne načine, zato ne gre za enotna sospornika v smislu 196. člena ZPP, še manj za nujna sospornika, ko bi na pasivni strani lahko nastopala le skupaj, saj za kaj takega ni opore v materialnem pravu.
Glede zatrjevane fiksnosti pogodbe (do 1. 3. 1998) in s tem povezanim zastaranjem tožbenega zahtevka pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki že z dopisom z dne 10. 3. 1998 ponudila podaljšanje roka iz pogodbe, saj je v njem obljubljala realizacijo Pogodbe v skladu z razvojnimi plani tožeče stranke in zmožnostmi prezaposlovanja tožene stranke v skladu z dinamiko zapiranja do leta 2000, zaradi česar je tožeča stranka tudi po 1. 3. 1998 utemeljeno pričakovala izpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Vse navedeno o podaljšanju roka izpolnitve Pogodbe velja seveda ob predpostavki, da je s takim podaljšanjem soglašala tudi prva pogodbena stranka, zato bo v ponovljenem postopku prvostopenjsko sodišče moralo presojati tudi to odločilno dejstvo.
Tožeča stranka vtožuje odškodnino zoper toženo stranko zaradi kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke in ne RS. Iz določb Pogodbe, ki jih obsežno citira pritožnik, jasno izhaja, da je šlo za faznost izpolnjevanja Pogodbe.
Evidentno je, da bi bilo mogoče ta odškodninski spor rešiti za toženo stranko in RS na različne načine, zato ne gre za enotna sospornika v smislu 196. člena ZPP, še manj za nujna sospornika, ko bi na pasivni strani lahko nastopala le skupaj, saj za kaj takega ni opore v materialnem pravu.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.