ReNPZV16–25 – Resolucija o nacionalnem planu...

999. Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016–2025 »Skupaj za družbo zdravja« (ReNPZV16–25)

Na podlagi 6. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 ZUJF-C in 47/15 – ZZSDT) in 109. člena ter drugega odstavka 169.a člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) je Državni zbor na seji dne 29. marca 2016 sprejel

R E S O L U C I J O
o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016–2025 »Skupaj za družbo zdravja« (ReNPZV16–25)

SEZNAM KRATIC

BDP – Bruto domači proizvod
CDSS – Sistem za podporo pri kliničnem odločanju (Clinical Decision Support System)
CRP – Centralni register prebivalstva
CSD – Center za socialno delo
ČD – Čakalne dobe
DPOR – Državni program za obvladovanje raka
EHIF – Estonski sklad za zdravstveno zavarovanje
EK – Evropska komisija
ESS – Ekonomsko-socialni svet
EU – Evropska unija
EUNetHTA – Evropska mreža za vrednotenje zdravstvenih tehnologij (European Network for Health Technology Assessment)
EUR – Euro (evro)
GINI – Ginijev koeficient
HIA – Ocena vplivov na zdravje (Health Impact Assessment)
HIAP – Zdravje v vseh politikah (Health in All Policies)
HSPA – Ocenjevanje uspešnosti zdravstvenih sistemov (Health System Performance Assessment)
HTA – Vrednotenje zdravstvenih tehnologij (Health Technology Assessment)
IKT – Informacijsko komunikacijska tehnologija
IT – Informacijska tehnologija
ITM – Indeks telesne mase
JAZMP – Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke
KOPB – Kronična obstruktivna pljučna bolezen
KPK – Komisija za preprečevanje korupcije
MDDSZ – Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije
MF – Ministrstvo za finance
MF-LJ – Medicinska fakulteta v Ljubljani
MF-MB – Medicinska fakulteta v Mariboru
MIZŠ – Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije
MZ – Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije
NIJZ – Nacionalni inštitut za javno zdravje
NLZOH – Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano
NMP – Nujna medicinska pomoč
OECD – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj
OND – Opozorilni nevarni dogodek
OZN – Organizacija združenih narodov
PMP – pridobljena možganska poškodba
PPP – Pariteta kupne moči
PZV – Primarno zdravstveno varstvo
RADM – Referenčne ambulante družinske medicine
Resolucija – Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva
RS – Republika Slovenija
RSK – Razširjeni strokovni kolegij
SB – Splošna bolnišnica
SURS – Statistični urad Republike Slovenije
SZD – Slovensko zdravniško društvo
SZO – Svetovna zdravstvena organizacija
SŽB – Srčno-žilne bolezni
UC – Urgentni center
UKC – Univerzitetni klinični center
UL – Uradni list Republike Slovenije
UMAR – Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj
UNEP – Okoljski program Združenih narodov
ZD – Zdravstveni dom
ZDRZZ – Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije
ZDUS – Zveza društev upokojencev Slovenije
ZPacP – Zakon o pacientovih pravicah
ZS – Zdravstveni svet
ZZS – Zdravniška zbornica Slovenije
ZZVZZ – Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju
ZZZS – Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije

1 UVOD

V Sloveniji smo leta 1992 z domišljeno in takrat sodobno zakonodajo postavili trdne temelje sistema zdravstvenega varstva na evropskih vrednotah solidarnosti, enakosti in pravičnosti. Ta je državljanom Slovenije zagotavljala dostopno in kakovostno zdravstveno varstvo. V mednarodnih primerjavah se Slovenija lahko pohvali z dobrimi rezultati, ki kljub bremenom tranzicije v marsičem presegajo rezultate bolj razvitih držav. Načelo Sveta Evrope, da zavarovanim osebam zagotavljamo preventivno in/ali kurativno zdravstveno varstvo,¹smo v Sloveniji še nadgradili z zagotavljanjem nujnega zdravljenja tudi osebam brez zdravstvenega zavarovanja.

Na posameznih področjih zdravstvenega varstva smo se s strateškimi in zakonskimi rešitvami uspešno prilagajali novim potrebam prebivalstva ter sledili zahtevam Evropske unije (EU) in naprednim procesom razvoja v evropskem prostoru.

Ob več poskusih strateškega načrtovanja smo dvakrat tudi sprejeli celovit obdobni strateški načrt za razvoj zdravstvenega varstva:

• Nacionalni plan zdravstvenega varstva – Zdravje za vse do leta 2004,

• Resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva "Zadovoljni uporabniki in izvajalci zdravstvenih storitev" za obdobje od 2008 do 2013.

Slednji dokument je povzemal smernice zdravstvene strategije EU "Skupaj za zdravje: strateški pristop EU za obdobje 2008–2013" in priporočila strategije Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) "Zdravje v 21. stoletju" ter osrednje mesto v sistemu zdravstvenega varstva namenil uporabniku. Pomanjkljivost tega dokumenta je bila predvsem v tem, da ni predvidel orodij, ki bi zagotavljala in spremljala njegovo izvajanje: kratkoročni izvedbeni načrti, delovno telo za koordinacijo in nadzor nad izvajanjem, redno spremljanje procesnih kazalnikov in kazalnikov izida ter poročanje o napredku.

Nacionalni plan zdravstvenega varstva za obdobje 2008–2013 se je iztekel, zato je treba sprejeti novega in z njim začrtati razvojne možnosti sistema zdravstvenega varstva za obdobje 2016–2025. Ta bo predstavljal strateški okvir za upravljanje in razvoj sistema zdravstvenega varstva v Sloveniji in podlago za pripravo in sprejem ustreznih zakonov s področja zdravstvenega zavarovanja in zdravstvene dejavnosti kot tudi izhodišče za črpanje evropskih virov v okviru Operativnega programa za izvajanje kohezijske politike v programskem obdobju 2014–2020 in tretjega programa za ukrepe EU na področju zdravja (2014–2020).

1.1 Razlogi za nov nacionalni plan zdravstvenega varstva

Spremenjene zdravstvene potrebe prebivalstva zaradi dolgožive družbe, povečevanje neenakosti v zdravju, drage zdravstvene tehnologije, grožnje zdravju in mobilnost pacientov so pomembnejši izzivi, s katerimi se soočajo v večini evropskih držav. Od leta 2009, ko se je začela gospodarska kriza, je finančna vzdržnost zdravstvenih sistemov tudi v tem delu sveta postala večji izziv kot prej.

V zadnjih letih je v Sloveniji potekala vrsta razprav in polemik v strokovnih in političnih okoljih, kako naprej. Zaključki teh razprav predstavljajo dobro izhodišče za oblikovanje predloga sprememb, s katerimi bomo lahko tudi v prihodnje zagotavljali stabilen javen sistem zdravstvenega varstva in omogočili čim večjo dostopnost do sodobne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe za vse prebivalce Slovenije.

Pomemben okvir za spremembe predstavljajo tudi nova strateška izhodišča EU in SZO, predvsem Evropska socialna listina z načelom dostopnosti zdravstvenih sistemov; strategija "Evropa 2020", ki jo je EU sprejela za pametno, vzdržno in vključujočo rast v letu 2010; EU zdravstvena strategija "Vlaganje v zdravje" iz leta 2013; zdravstvena strategija evropske regije SZO "Zdravje 2020: Evropska strategija za zdravje in blagostanje", ki je bila sprejeta na 62. zasedanju Regionalnega odbora SZO za Evropo leta 2012. V EU je zdravje prepoznano kot vrednota, pravica do socialne varnosti in varovanja zdravja pa sodi med temeljne pravice posameznika.²^,³Univerzalnost, dostop do kakovostnega zdravstvenega varstva, enakost in solidarnost ostajajo poglavitne vrednote zdravstvenih sistemov.⁴ Zdravje ni blago, ne glede na stroške in ceno zdravstvenih storitev, in ne sme biti odvisno od kupne moči državljana. Vlaganja v zdravje ne smemo razumeti kot strošek, temveč kot naložbo v prihodnost, saj boljše posameznikovo zdravje prispeva h gospodarski blaginji in socialni koheziji v smislu večje produktivnosti, ponudbe delovne sile in javne porabe.⁵

Sporočilo Evropske komisije o učinkovitih, dostopnih in prožnih zdravstvenih sistemih (COM (2014) 215 final),⁴ ki se sklicuje na delo v preteklih letih,⁵ se osredotoča na naslednje ukrepe:

1. krepitev učinkovitosti zdravstvenih sistemov,

2. izboljšanje dostopnosti zdravstvenega varstva,

3. povečanje prožnosti zdravstvenih sistemov.

SZO v svoji strategiji Zdravje 2020 po drugi strani opozarja, da se zdravje Evropejcev sicer izboljšuje, vendar ne povsod in ne za vse enako. K razlikam v zdravju pomembno prispevajo razlike v dostopnosti do zdravstvene oskrbe in tudi neenakosti v izobrazbi, socialno-ekonomski status, delovno in bivalno okolje in druge determinante zdravja. Zavezanost k zdravju mora zato postati odgovornost vseh resorjev, saj zdravstvo zgolj v enem delu prispeva k pogojem za zdravo in aktivno življenje v vseh življenjskih obdobjih. K boljšemu doseganju ciljev zdravja prispevajo tudi partnerstva s sindikati, združenji delodajalcev, zbornicami, nevladnimi organizacijami, lokalnimi skupnostmi ter, na nekaterih področjih, z industrijo in zasebnim sektorjem. Tak vse vladni in vse družbeni pristop imenujemo "zdravje v vseh politikah".

1.2 Namen in vsebina Resolucije nacionalnega plana zdravstvenega varstva 2016–2025 »Skupaj za družbo zdravja«

Z Resolucijo nacionalnega plana zdravstvenega varstva 2016–2025 "Skupaj za družbo zdravja" izpolnjujemo zavezo določbe 6. člena ZZVZZ, da se sprejme nacionalni plan zdravstvenega varstva, ki vključuje strategijo razvoja zdravstvenega varstva z namenom, vizijo in poslanstvom, načeli, cilji, prednostnimi razvojnimi področji (poglavja 3–5), skratka ključnimi elementi strateškega načrtovanja.

V poglavju 2.2, kjer so tema neenakosti v zdravju, so prepoznane specifične potrebe in možnosti zdravstvenega varstva ranljivih skupin prebivalstva, ki že dolgo niso več skoncentrirane na posameznih območjih, temveč jih najdemo tako v ruralnih kot v urbanih okoljih, med mladimi in starejšimi, pa tudi tam, kjer je večja brezposelnost. Na neenakosti v zdravju ob drugih determinantah zdravja (ekonomsko-socialni status, izobrazba, etnična pripadnost, kultura, okolje) pomembno vpliva tudi sistem zdravstvenega varstva (dostopnost do kakovostnih in varnih programov preprečevanja bolezni, zdravljenja in rehabilitacije).

Resolucija je dokument, s katerim naslavljamo ključne probleme zdravja in sistema zdravstvenega varstva v Sloveniji in postavljamo temelje za zdravje v vseh politikah. Z vlaganji v zdravje in zdravstvo, ki jih predvideva Resolucija, naj bi v prihodnje tudi bolj učinkovito prispevali k trajnostnemu razvoju Slovenije.

Resolucija predstavlja podlago za razvoj zdravstva v Sloveniji v naslednjih desetih letih in za pripravo in sprejem ustreznih zakonov s področja zdravstvenega zavarovanja in zdravstvene dejavnosti ter ohranja vizijo kakovostnega in vsem dostopnega javnega zdravstva. V središče postavlja uporabnika in izvajalca in si v predvidenih ukrepih prizadeva za:

• krepitev in varovanje zdravja ter preprečevanje bolezni;

• optimizacijo zdravstvene oskrbe;

• povečanje uspešnosti sistema zdravstvenega varstva;

• pravično, solidarno in vzdržno financiranje zdravstvenega varstva.

To so tudi naslovi prednostnih področij za razvoj javnega zdravja, zdravstvene dejavnosti na vseh ravneh, vodenja in upravljanja v zdravstvu ter financiranja zdravstvenega varstva, za katera so podrobneje opredeljeni izzivi, specifični cilji, aktivnosti, ukrepi, kazalniki in finančni ter terminski okvir (poglavje 6).

Skladno z ZZVZZ so v Resoluciji: predstavljene podlage za razvoj dejavnosti javnega zdravja in zdravstvenih dejavnosti na posameznih ravneh (6.1, 6.2, 6.3), vključno z izobraževanjem in izpopolnjevanjem kadrov, opredeljene prednostne naloge (aktivnosti in ukrepi), ki se načrtujejo za predvideno obdobje, kot tudi podlage za razvoj sistema zdravstvenega zavarovanja (6.4).

Nosilci za uresničevanje plana zdravstvenega varstva so – tako kot tudi procesni kazalniki za spremljanje napredka, roki in viri, iz katerih se bodo aktivnosti lahko financirale – navedeni pri posameznih aktivnostih in ukrepih. Kriteriji za mrežo zdravstvenih zmogljivosti so predstavljeni v poglavju 6.3.2.

Za zagotavljanje izvajanja Resolucije in spremljanje učinkov predvidenih aktivnosti in ukrepov so predvidena različna orodja (poglavje 7) in nabor kazalnikov doseganja rezultata ter izida (prilogi 1 in 2).

V pojmovniku na koncu dokumenta (priloga 3) so definicije pojmov in besednih zvez, ki se uporabljajo v zdravstvu.

1.3 Pristop do priprave predloga Resolucije 2016–2025

Pravne podlage za pripravo in sprejem Resolucije:

• Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148 in 47/13 – UZ90, 97, 99), ki v svojem 51. členu neposredno omenja pravico do zdravstvenega varstva, v členih 2, 50 in 72 pa se vsaj posredno dotika področja zdravja in socialne varnosti;

• pravni red EU in zavezujoče mednarodne pogodbe;

• 6. člen ZZVZZ (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 ZUJF-C in 47/15 – ZZSDT);

– drugi področni zakoni:

a) Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF in 14/13);

b) Zakon o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 36/04 – uradno prečiščeno besedilo);

c) Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08);

d) Zakon o zdravilih (Uradni list RS, št. 17/14);

e) Zakon o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo);

f) Zakon o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 58/08, 107/10 – ZPPKZ in 40/12 – ZUJF);

g) Zakon o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/08);

h) Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (Uradni list RS, št. 65/00);

i) Zakon o medicinskih pripomočkih (Uradni list RS, št. 98/09);

j) Zakon o zdravilstvu (Uradni list RS, št. 94/07 in 87/11);

k) Zakon o varstvu in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11 – ZVZD-1);

• priporočila mednarodnih organizacij za področje zdravja in socialne varnosti, katerih članica je Republika Slovenija (OZN, OZN-SZO, OZN-UNEP, Svet Evrope, OECD idr.).

Prvi predlog besedila Resolucije je nastal v delovni skupini Ministrstva za zdravje Republike Slovenije (MZ) na podlagi vrste izhodišč, ki so jih različne vlade in posamezni deležniki pripravili v preteklosti. V delovni skupini so sodelovali predstavniki MZ in organov v sestavi, predstavniki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Temelji na evropskih vrednotah zdravstvenega varstva in priporočilih mednarodne skupnosti glede razvoja zdravstvenih sistemov in hkrati upošteva v javnih razpravah izražene potrebe različnih deležnikov po spremembah. Kot izhodišče za opredelitev specifičnih izzivov v Sloveniji so bili uporabljeni zaključki posveta: Strokovna izhodišča za reformo sistema zdravstvenega varstva. Posveta, ki je bil 16. junija 2014 v Ljubljani, se je udeležilo 177 predstavnikov ključnih deležnikov, potekal pa je pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije, Boruta Pahorja. Upoštevani so bili tudi zaključki številnih drugih posvetov in razprav, ki so potekale na temo zdravstvenih sistemov, in rezultati sodelovanja Ministrstva za zdravje s SZO in Evropskim observatorijem za spremljanje zdravstvenih sistemov in politik na tem področju v zadnjih letih. Še posebej dragocena so bila mnenja uporabnikov sistema zdravstvenega varstva, ki so jih med drugim predstavili na posvetu Slovensko zdravstvo na razpotju, in sicer 26. februarja 2015 v organizaciji Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS). Predlog Resolucije je bil pred vložitvijo v javno razpravo predstavljen stroki, politiki in predstavnikom civilne družbe, in sicer 13. junija 2015 na Brdu pri Kranju.

Končni predlog besedila upošteva tudi izsledke Analize zdravstvenega sistema v Sloveniji, vključno s pregledom izdatkov za zdravstvo (Health Expenditure Review), ki jo je izvedlo MZ v sodelovanju s SZO in Evropskim observatorijem za spremljanje zdravstvenih sistemov.

Predlog je bil v javno razpravo posredovan 16. junija 2015. Do konca javne razprave 16. avgusta 2015 sta se nanj odzvali tako strokovna javnost kot tudi splošna. Konkretne predloge in mnenja so prispevali različni deležniki, med njimi predvsem predstavniki vseh ključnih institucij v zdravstvu, socialnih partnerjev, nevladnih organizacij, ki delujejo na področju zdravja in tistih, ki zastopajo interese skupin državljanov, kot je npr. Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS). S predlogi za večjo preglednost in zagotavljanje spremljanja izvajanja Resolucije so v javni razpravi sodelovali tudi predstavniki EK in SZO.

Končni predlog, ki ga je v sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije (RS) predložila Vlada RS, je rezultat usklajevanja z vsemi ključnimi deležniki in upošteva priporočila mednarodnih institucij in zaveze Socialnega sporazuma za obdobje 2015–2016.

2 SLOVENIJA V LUČI MEDNARODNIH PRIMERJAV IN GLOBALNIH IZZIVOV

Po ocenah SZO in Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je sistem zdravstvenega varstva v Sloveniji med bolje delujočimi v Evropi in dosegamo visoko raven zdravja. Ta ocena temelji na kazalnikih, s katerimi ti organizaciji spremljata uspešnost zdravstvenih sistemov (pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, pričakovana zdrava leta življenja, umrljivost dojenčkov, maternalna umrljivost, precepljenost, razlike v zdravju, število zdravstvenih delavcev, povprečna ležalna doba v bolnišnici).

Podobno kot v drugih državah članicah EU, OECD in širše pa se v Sloveniji soočamo z globalnimi izzivi, ki bodo pomembno vplivali na odločitve zdravstvene politike v prihodnosti:

– naraščanje bremena kroničnih bolezni in stanj ter tistih, ki so odvisni od tuje pomoči;

– povečevanje neenakosti v zdravju;

– grožnje zdravju, ki jih predstavljajo nove nalezljive bolezni, odpornost mikrobov na zdravila in agensi iz okolja;

– finančna vzdržnost zdravstvenih sistemov;

– mobilnost pacientov.

Demografske spremembe, razvoj novih tehnologij (vključno z biotehnologijo) in čezmejno zdravstveno varstvo so po drugi strani lahko tudi priložnost za inovacije, ustvarjanje novih delovnih mest in spodbujanje gospodarske rasti.

2.1 Kazalniki slovenskega zdravstvenega varstva

Pričakovano trajanje življenja je v Sloveniji preseglo 80 let in je za eno leto nad povprečjem EU-28 (a še vedno pod povprečjem EU-15). Visoko izobraženi prebivalci Slovenije živijo dlje in so v boljšem zdravstvenem stanju kot prebivalci z najnižjo stopnjo izobrazbe.

Slika 1: Pričakovana leta življenja (SI, EU), NIJZ 2015
&fbco;binary entityId="99836306-5781-42a1-a57c-617911e3763c" type="png"&fbcc;

Umrljivost novorojenčkov, kazalnik, ki govori o dostopnosti in kakovosti zdravstvene oskrbe nasploh, je v Sloveniji med najnižjimi v državah OECD. V letu 2012 je znašala 1,6 smrti novorojenčkov na 1.000 živorojenih otrok in so bili po tem kazalniku od nas boljši samo v Islandiji. Tudi glede maternalne umrljivosti v obdobju od 2009 do 2011 se Slovenija uvršča med uspešnejše države (triletna povprečna stopnja znaša 1,5 smrti mater na 100.000 živorojenih otrok).

Precepljenost populacije zaradi otroških bolezni – kazalnik, ki govori o vključenosti populacije v preventivne programe – je v Sloveniji enaka povprečju EU, in sicer je za davico, tetanus in oslovski kašelj cepljenih 96 odstotkov populacije (enako kot v EU), za ošpice pa 95 odstotkov (v EU 94 odstotkov).

Po podatkih OECD ima Slovenija izmed vseh držav EU najnižji delež oseb, ki si niso mogle privoščiti zdravstvene oskrbe zaradi finančnih ali drugih razlogov. Sodimo med 17 evropskih držav, ki vsem svojim prebivalcem, tudi migrantom, zagotavljajo dostop do zdravstvenega varstva. Po obstoječem ZZVZZ⁶ so v obvezno zdravstveno zavarovanje vključene vse skupine oseb, med katerimi največjo skupino zavarovancev predstavljajo zaposleni, sledijo jim upokojenci.⁷

Med zavarovane osebe (tj. zavarovance in njihove družinske člane – zakonci in otroci) sodijo še druge pomembne skupine, med katerimi so tudi posamezniki, ki so socialno ogroženi in nezaposleni. Z obveznim zavarovanjem se zavarovanim osebam zagotavlja v obsegu, ki ga določa omenjeni zakon, plačilo zdravstvenih storitev, vključno z zdravili in medicinskimi pripomočki. Zagotavljajo se jim tudi tiste pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost v primeru bolezni, poškodbe ali poroda. Zdravstveno varstvo v določenem obsegu pa je v breme proračuna RS zagotovljeno tudi tistim, ki bodisi niso zavarovani ali pa kot tujci potrebujejo zdravstveno oskrbo, a je niso bili zmožni poravnati.⁸

Neenakosti v zdravju med posameznimi skupinami prebivalstva in med regijami so bile v Sloveniji po podatkih poročila Neenakosti v zdravju v Sloveniji (2011)⁹ relativno majhne. Pričakovati je, da so se v času krize in posledične brezposelnosti poglobile tudi na račun manjšega dostopa do zdravstvenega zavarovanja. Razlike lahko pripišemo tudi zmanjšani dostopnosti do preventivnih programov in programov zdravljenja oziroma slabšemu koriščenju programov, ki so zagotovljeni v okviru zdravstvenega varstva, v posameznih skupinah prebivalstva, kot so na primer tisti, z nižjo stopnjo izobrazbe.

V letu 2012 smo imeli v Sloveniji 2,5 zdravnika na 1.000 prebivalcev, povprečje EU-28 pa je znašalo 3,4 zdravnika na 1.000 prebivalcev. V istem letu je bilo število sester na 1.000 prebivalcev 8,2, medtem ko je bilo povprečje EU-28 8,0. Upoštevane so tako medicinske sestre z visoko izobrazbo kot tiste z višjo in srednjo izobrazbo (medicinski tehniki). Število farmacevtov na 1.000 prebivalcev je bilo v državah EU v povprečju 0,75, v Sloveniji pa 0,56, pri čemer so upoštevani farmacevti, ki delajo na področju zdravstva.¹⁰

Slovenci zdravnika obiščemo enako pogosto kot Nizozemci, in sicer približno šestkrat na leto.¹¹ S spremembami v financiranju zdravstvenih storitev smo uspešno zmanjšali tudi število bolniških postelj na prebivalca in smo po tem kazalniku pod povprečjem EU-28. Povprečna ležalna doba pri nas je krajša od povprečja EU. Tudi glede porabe zdravil imamo razmeroma ugodne rezultate. Porabimo nekaj več zdravil za nižanje krvnega tlaka, zniževanje ravni holesterola in za sladkorno bolezen kot v povprečju v državah EU. Poraba antidepresivov je rahlo pod povprečjem EU. Poraba antibiotikov je skoraj za tretjino manjša kot v EU-28.

Čeprav so podatki za Slovenijo glede ključnih zdravstvenih kazalnikov relativno ugodni oziroma ne predstavljajo večjega odstopanja od evropskega povprečja, obstaja še precej področij, kjer bo treba aktivnosti na nacionalni ravni okrepiti ali jih na novo vzpostaviti. Na pomanjkljivosti v organizaciji in financiranju zdravstvenega varstva nas med drugim opozarjajo tudi čakalne vrste in nezadovoljstvo zdravstvenih delavcev z razmerami v zdravstvu.

Analiza zdravstvenega sistema, ki smo jo izvedli s SZO v sodelovanju z Evropskim observatorijem za zdravstvene sisteme in politike in ob podpori številnih domačih strokovnjakov ter institucij, je pokazala, da manjkajo ustrezni mehanizmi za zagotavljanje in spremljanje kakovosti ter vrednotenje zdravstvenih tehnologij. Manjkajo tudi spodbude za doseganje večje učinkovitosti in kakovosti, modeli plačevanja zdravstvenih storitev pa so potrebni prenove. Za zagotavljanje finančne stabilnosti sistema zdravstvenega varstva bo treba zagotoviti večjo diverzifikacijo finančnih virov, saj se sistem zdravstvenega varstva v Sloveniji financira pretežno iz prispevkov obveznega zdravstvenega zavarovanja. Nedorečene so tudi vloge in odgovornosti javne mreže izvajalcev in povezovanje med njimi, vključno s podporo informacijskih tehnologij, za integracijo zdravstvene oskrbe.

Študija iz leta 2013, ki jo navaja analiza in je bila opravljena v 31 državah v Evropi, je pokazala, da Slovenija sodi med države z dobro razvitim in zelo dostopnim primarnim zdravstvenim varstvom, slabši pa smo pri zagotavljanju kontinuitete (sledljivosti gibanja pacienta v sistemu zdravstvenega varstva) in celovitosti obravnave. Razdrobljenost sistema in sodelovanje med različnimi ravnmi, izvajalci in profili predstavlja velik izziv.

K bolj sistematični ureditvi nadzora nad kakovostjo in varnostjo zdravstvene oskrbe ter k napredku na področju e-zdravja nas zavezuje tudi Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (Direktiva o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu).¹²

2.2 Globalni izzivi na področju zdravja prebivalstva

NARAŠČANJE KRONIČNIH BOLEZNI IN STANJ TER ŠTEVILA OSEB, ODVISNIH OD TUJE POMOČI

Tako kot drugje v razvitem svetu v Sloveniji umiramo največ zaradi srčno-žilnih bolezni in raka. V letu 2013 smo lahko pripisali raku in srčno-žilnim boleznim 70 odstotkov vseh smrti.

Program zgodnjega odkrivanja in obvladovanja dejavnikov tveganja za srčno-žilne bolezni ter izboljšanje dostopnosti do celovite zdravstvene obravnave sta pomembno prispevala k zmanjšanju prezgodnje umrljivosti zaradi srčno-žilnih bolezni. Pred 30 leti smo povprečje EU presegali za 30–40 odstotkov, v zadnjih 20 letih pa se je umrljivost zaradi teh bolezni zmanjšala za polovico (Vir: NIJZ). Izjema je možganska kap, pri kateri v Sloveniji beležimo slabše rezultate v primerjavi z državami OECD. Obvladovanje visokega krvnega tlaka in obravnava prizadetih po možganski kapi še vedno predstavljata velik izziv.

Rak je postal eden glavnih vzrokov umrljivosti v Sloveniji. Pojavnost raka se je v obdobju od leta 2000 do leta 2009 povečala za 35 odstotkov pri moških in za 26 odstotkov pri ženskah. Povečano število obolelih za rakom je posledica staranja prebivalstva, ne pa povsem, saj v Sloveniji denimo še vedno kadi skoraj četrtina odraslih prebivalcev, visoko nad povprečjem EU pa je tudi poraba čistega alkohola na prebivalca. Velik napredek je bil na področju obvladovanja raka v zadnjih letih narejen z uvedbo organiziranih presejalnih programov zgodnjega odkrivanja raka na materničnega vratu – ZORA, raka dojke – DORA in raka debelega črevesa in danke – SVIT, ki so pomemben del Državnega programa obvladovanja raka. Še vedno pa odstopamo od povprečja EU po nižji stopnji preživetja obolelih za rakom, kar lahko pripišemo poznemu odkrivanju nekaterih oblik raka, deloma pa slabši dostopnosti do specifičnega onkološkega zdravljenja. Eden od ključnih izzivov na tem področju bo zato na primer širitev presejalnega programa zgodnjega odkrivanja raka dojke – DORA v vse slovenske regije.

Povečevanju debelosti in prekomerne telesne teže lahko pripišemo tudi porast števila pacientov s sladkorno boleznijo. Prekomerna teža in debelost naraščata tako pri odraslih kot pri otrocih. V Sloveniji uživa zelenjavo enkrat na dan manj kot 50 odstotkov odraslih, pri uživanju sadja pa obstajajo velike razlike med spoloma. Visoko nad povprečjem EU smo po zaužitih sladkih pijačah, predvsem pri otrocih. V Sloveniji je odraslih s prekomerno telesno težo za 1,6 odstotka več kot v Evropi (18,3 odstotka vseh prebivalcev, starejših od 18 let). Vsako leto beležimo približno 8.000–9.000 novih primerov sladkorne bolezni.

Primerjave med tridesetimi evropskimi državami na področju preprečevanja, zgodnjega odkrivanja in zdravljenja sladkorne bolezni (Euro Diabetes indeks 2014) uvrščajo Slovenijo na 6. mesto, kar je boljši rezultat kot v letu 2008, ko smo bili na 18. mestu. Uspeh lahko deloma pripišemo celostnemu pristopu k obvladovanju sladkorne bolezni, s katerim v okviru izvajanja Nacionalnega programa za obvladovanje sladkorne bolezni povezujemo vse ključne partnerje: plačnika, izvajalce in uporabnike. Po drugi strani nas je OECD v letošnjem poročilu¹³ uzvrstil na zadnje mesto po amputacijah spodnjih okončin zaradi sladkorne bolezni, kar kaže na to, da prepoznavanje in obravnava tako imenovne diabetične noge, enega hujših zapletov sladkorne bolezni, še ni povsod v Sloveniji ustrezno zagotovljeno.

Med dejavniki tveganja v Sloveniji največji izziv ob debelosti predstavljata alkohol in tobak. Glede alkoholne politike nas je SZO v svojem poročilu o alkoholu in alkoholni politiki v Evropi¹⁴ opozorila, da še nismo uspeli dovolj zvišati cen alkoholnih pijač, prepovedati oglaševanja in zmanjšati dostopnosti do alkohola z učinkovitimi ukrepi, kot je uvedba specializiranih trgovin ali licenc na prodajo alkohola. Registrirana poraba alkohola je leta 2003 v Sloveniji znašala 11,5 litra čistega alkohola na prebivalca, leta 2013 pa 9,5 litra čistega alkohola na prebivalca, kar nas uvršča nad povprečje EU. Po podatkih SZO se Slovenija po skupni (registrirana in neregistrirana) porabi alkohola na prebivalca uvršča na peto mesto med državami članicami EU. Za nas značilno je tudi bolj tvegano pivsko vedenje v vseh starostnih skupinah. V zadnjih 15 letih je samo zaradi zastrupitve z alkoholom umrlo 48 ljudi, mlajših od 29 let. Temu in drugačnim vzorcem pitja alkoholnih pijač v Sloveniji lahko pripišemo, da v primerjavi z državami, npr. Francijo, kjer imajo podobno registrirano porabo alkohola na prebivalca kot pri nas, umiramo več zaradi z alkoholom povezanih bolezni. Na področju nadzora nad tobakom je Slovenija že leta 1996 sprejela restriktivno zakonodajo in leta 2007 prepovedala kajenje v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. S temi ukrepi smo zmanjšali število kadilcev in tistih, ki so izpostavljeni tobačnemu dimu, še vedno pa kadi četrtina prebivalstva in vsako leto zaradi bolezni, ki jih pripisujemo kajenju tobaka, umre 3.600 oseb (10 na dan).

Pri obvladovanju dejavnikov tveganja smo v Sloveniji v preteklih letih dosegli napredek, obstaja pa še veliko priložnosti za izboljšanje stanja, predvsem v uveljavljanju dokazano učinkovitih javnozdravstvenih ukrepov, kot so zvišanje cen za zdravju škodljive izdelke, zmanjšanje njihove dostopnosti in prepoved oglaševanja. Kljub visoki podpori javnosti, predvsem na področju tobaka in alkohola, ti ukrepi doslej še niso dobili ustrezne politične podpore.

Izziv predstavlja tudi vrsta drugih kroničnih bolezni in stanj, kot so npr. kronične bolezni dihal, nevrodegenerativne bolezni, depresija, avtizem, epilepsija, kostno-mišične bolezni in bolezni zob in ustne votline. V prihodnjih letih lahko predvsem zaradi staranja populacije pričakujemo npr. porast nevrodegenerativnih bolezni. Poseben problem predstavljajo različne oblike demence, ki so s finančnega vidika tretja najdražja skupina bolezni, takoj za boleznimi srca in ožilja ter rakom.¹⁵

Z zdravim načinom življenja in ustrezno obravnavo dejavnikov tveganja za kronične bolezni, kjer so ti znani, bi lahko pomembno zmanjšali pojavnost kroničnih bolezni in njihovega bremena za posameznika, sistem zdravstvenega varstva in družbo kot celoto. Za potek zdravljenja teh bolezni je ključno, da jih čim prej prepoznamo in ustrezno zdravimo ter s tem zmanjšamo njihove zaplete in tudi izboljšamo kakovost življenja in čas preživetja pacientov. Uspeh zdravljenja je odvisen od sodelovanja vseh, ki pri njem sodelujejo, vključno pacienta. Govorimo o povezani, celoviti oziroma integrirani obravnavi: v kateri zdravstveni delavci k pacientu pristopajo načrtovano in usklajeno; ki upošteva ob zdravstvenem stanju pacienta tudi socialne in druge okoliščine; ki si prizadeva za opolnomočenje pacienta, da sam v največji meri prispeva k uspehu zdravljenja in vključuje tudi celovito medicinsko rehabilitacijo in, kadar je potrebno, ukrepe za pacientovo vrnitev na delovno mesto oziroma socialno reintegracijo. V podporo takšni obravnavi obstaja vrsta orodij, ki vključujejo klinične smernice, klinične poti, protokol sodelovanja, načrt obravnave in načrt odpusta ter zahtevajo ustrezno spremljanje procesa zdravljenja s podporo informacijske tehnologije. Za nenehno izboljševanje uspešnosti obravnave kroničnih bolezni in stanj je ključno zagotoviti tudi celovit sistem spremljanja kakovosti oskrbe.

Duševne bolezni pomenijo veliko izgubo in obremenitev za gospodarstvo, pokojninsko-invalidski sistem in socialno varstvo, izobraževanje ter pravosodni sistem in sistem izvrševanja kazenskih sankcij. V Sloveniji se je uporaba antidepresivov samo v letih od 2002 do 2008 podvojila. V državah EU v povprečju za obravnavo pacientov z duševnimi boleznimi namenimo 3–4 odstotke bruto domačega proizvoda (BDP). Vplivajo na zmanjšanje produktivnosti zaradi odsotnosti z dela, nezmožnosti za delo in zgodnjega upokojevanja. Kar 65 odstotkov stroškov zaradi duševnih bolezni nastane zunaj zdravstva. Pri ljudeh s težavami v duševnem zdravju je pogostejša tudi multimorbidnost (več bolezni hkrati v istem času pri isti osebi), kar še poveča kompleksnost obravnave.

Pomemben kazalnik duševnega zdravja je umrljivost zaradi samomora. V Sloveniji smo še vedno v samem vrhu EU-27. Stopnja umrljivosti od leta 1990 do 2011 je v Sloveniji upadla skoraj za polovico, vendar je v času krize začela spet naraščati.

Slika 2: Umrljivost zaradi samomora (SI, EU, Finska, Estonija, 1990−2013), starostno standardizirane stopnje na 100.000 prebivalcev, NIJZ 2015
&fbco;binary entityId="926776d1-147e-4f69-825c-a5ba7f6b544d" type="png"&fbcc;

Podatki o zdravstvenem stanju delavcev v Sloveniji kažejo, da so poškodbe pomemben zdravstveni problem zaposlenih. Poškodbe pri delu so bistveno pogostejše pri moških kot pri ženskah – deloma je to posledica dela na nevarnejših delovnih mestih. Poseben problem predstavljajo mladi delavci do 19. leta starosti, ki se v naši državi poškodujejo 2,5-krat pogosteje kot druge starostne skupine delavcev. V negativnem smislu odstopamo od povprečja EU tudi po umrljivosti zaradi prometnih nezgod pri moških.

Dodatno k povečevanju bremena kroničnih bolezni in stanj ob dejavnikih tveganja za te bolezni prispeva staranje prebivalstva. V Sloveniji je bilo leta 2010 že okoli 17,5 odstotka prebivalcev starejših od 65 let (pod povprečjem EU), leta 2020 naj bi bilo starejših več kot 20 odstotkov (nad povprečjem EU), leta 2050 pa 30 odstotkov prebivalcev.¹⁶ Čeprav študije kažejo, da se poleg življenjske dobe podaljšuje tudi čas zdravega življenja, starejši od 65 let zagotovo vseh preostalih let življenja ne bodo preživeli v polnem zdravju. Tveganje za razvoj kroničnih bolezenskih stanj, akutnih bolezenskih zapletov in multimorbidnosti se s staranjem veča, stopnja hospitalizacij po 65. letu pa pomembno naraste. Hkrati s starostjo se povečuje tudi število ljudi s funkcionalnim upadom oziroma nezmožnostjo ali onemoglostjo, povečujejo pa se tudi poškodbe, ki so posledica padcev pri starejših. Pri osnovnih dnevnih aktivnostih, kot sta npr. oblačenje in hranjenje, bi v Sloveniji po oceni pomoč potrebovalo 20 odstotkov starejših od 70 let in 28 odstotkov starejših od 85 let.¹⁷ Naraščajoči delež starih ljudi bo zato v prihodnje predstavljal izziv tako za sistem zdravstvenega kot socialnega varstva.

NEENAKOSTI V ZDRAVJU

Izhajajoč iz podatkov, objavljenih v publikaciji »Health at Glance: Europe 2014«, ki jo izdaja OECD skupaj z EK,¹⁸ sta več let trajajoči ekonomska in finančna kriza poglobili neenakosti v zdravju, in sicer tako na meddržavni ravni kot znotraj posameznih držav. OECD in EU sta državam priporočila sprejem ustreznih javnozdravstvenih strategij za zmanjševanje neenakosti v zdravju.

Tudi v Sloveniji ugotavljamo, da so razlike v zdravju vedno bolj odraz socialno-ekonomskih dejavnikov (izobrazba, dohodek, zaposlenost), ki vplivajo na posameznikovo zdravje ne glede na kraj oziroma regijo bivanja. Tako sicer pri standardizirani umrljivosti ostaja pomembna razlika med prebivalci iz skupin občin z najvišjo in najnižjo osnovo za dohodnino na prebivalca, takšne razlike pa obstajajo tudi znotraj vseh občin. Če pogledamo prej omenjene kazalnike zdravja, vidimo, da je npr. zaradi bolezni obtočil umrljivost večja v severovzhodni Sloveniji.

Slika 3: Umrljivost zaradi bolezni obtočil, NIJZ 2015
&fbco;binary entityId="7597d3af-53d9-48b3-835d-4bc6c23382d1" type="png"&fbcc;

Pri tem lahko ugotovimo, da je prav v teh območjih večji tudi delež kadilcev, prekomerno hranjenih in debelih odraslih.

Po drugi strani je iz podatkov razvidno, da je več tistih z dejavniki tveganja nasploh med prebivalci z nizkim socialno-ekonomskim položajem in nižjo izobrazbo.

Slika 4: Dejavniki tveganja, NIJZ, 2015
&fbco;binary entityId="d7d2830a-4f4a-44e2-9ab3-2652e0e793c6" type="png"&fbcc;

Navedene razlike med različnimi skupinami prebivalcev vplivajo tudi na pričakovano trajanje življenja oziroma na umrljivost. 30-letni moški z visoko izobrazbo lahko pričakuje 7,3 leta daljše življenje kot moški z nizko izobrazbo in 4,3 leta krajše življenje kot 30-letna ženska z visoko izobrazbo; pa tudi 1,8 leta krajše življenje kot ženska z nizko izobrazbo. Umrljivost dojenčkov pri materah z največ osnovnošolsko izobrazbo je 2,6-krat večja kot pri materah z najmanj višješolsko izobrazbo.

Slika 5: Pričakovano trajanje življenja pri 30. letu po izobrazbi, Slovenija, 2010
&fbco;binary entityId="148ffe77-4c71-4bcf-9c93-667898623267" type="png"&fbcc;

Vir: Buzeti T in ostali, Neenakosti v zdravju v Sloveniji, Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2011.

Ugotovljene razlike v zdravju so primerljive z neenakostmi v zdravju v drugih državah EU.

K neenakostim v zdravju prispeva tudi slabša dostopnost do kakovostne zdravstvene oskrbe posameznih skupin prebivalstva zaradi njihove drugačne etnične pripadnosti, slabega socialno-ekonomskega položaja (revni, brezposelni, osebe v negotovih zaposlitvah, starejši z nizkimi prihodki) ali različnih oblik oviranosti ali odvisnosti. Poleg ovir pri dostopu, s katerimi se sooča večina prebivalstva (npr. čakalne dobe), imajo ranljive skupine težave tudi zaradi geografske oddaljenosti, neprilagojenosti zdravstvenih ustanov za osebe z različnimi oviranostmi, doplačil za zdravstvene storitve in zdravila, stigmatiziranosti, jezikovnih in kulturnih razlik ter neprilagojenosti programov njihovim potrebam.

Za te skupine je nujna senzibilizacija sistema zdravstvenega varstva za njihove specifične potrebe in prilagoditev tako zdravstvene obravnave kot zdravstvenih programov.

V času gospodarske krize se je povečalo tudi število oseb, ki iz različnih razlogov nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja in jim je zagotovljena samo nujna medicinska pomoč. Razlogi so predvsem v neplačevanju prispevkov za zdravstveno zavarovanje, neureditvi statusa pri dolgotrajni brezposelnosti in nestalnih oblikah zaposlitve (prekarne zaposlitve). Za ureditev tega problema je potrebna boljša koordinacija med sistemom zdravstvenega varstva in sistemom socialnega varstva.

Pomemben napredek v zdravstvenih izidih populacije lahko dosežemo: če ob dostopnosti do kakovostne zdravstvene oskrbe izboljšamo širše socialno, ekonomsko in fizično okolje, v katerem živijo prebivalci; če izboljšamo izobrazbeno strukturo prebivalstva, zmanjšamo nezaposlenost, zagotovimo dostop do varne in zdrave hrane in omogočimo zdrav način življenja za vse prebivalce. V Sloveniji moramo zato ohraniti izvajanje univerzalnih politik (npr. na področju socialnega varstva, šolstva, zdravstva, davčne politike), ki predstavljajo ključno osnovo za zmanjševanje neenakosti v zdravju in tudi sicer.

GROŽNJE ZDRAVJU

Med grožnje zdravju uvrščamo izbruhe nalezljivih bolezni ali okoljska tveganja, do katerih pride spontano, zaradi nesreč, onesnaženja okolja, bioterorizma ali drugih okoliščin, kot so ekstremni vremenski pogoji. Poseben izziv predstavlja tudi odpornost mikrobov na zdravila. Z vsem tem se v zadnjem desetletju države soočajo predvsem v luči globalizacije.

Prenovljena Mednarodni zdravstveni pravilnik SZO in zakonodajni okvir EU zagotavljata učinkovit odgovor držav na grožnje zdravju. Ta vključuje ustrezne načrte pripravljenosti, sistem zbiranja podatkov, poročanja in obveščanja. Pripravljenost za obvladovanje groženj in tveganj za zdravje zahteva celovit in organiziran pristop, ki ga lahko zagotovimo le z usklajenim delovanjem različnih deležnikov oziroma sektorjev, ki sodelujejo pri upravljanju groženj zdravju tako znotraj države kot tudi v okviru EU in širšem mednarodnem okolju.

Tudi dejavniki iz okolja lahko pomenijo nenadno grožnjo zdravju in zahtevajo javnozdravstveno ukrepanje. Nekateri dejavniki okolja predstavljajo tveganje za zdravje tudi v primeru, ko smo jim izpostavljeni daljši čas.

NIJZ in Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) imata ključno vlogo pri pravočasnem zaznavanju groženj zdravju, oceni tveganja in pripravi strokovnih podlag za sistemske ukrepe, aktivnosti in programe na tem področju v Sloveniji. Kompleksnost področja okolja in zdravja zahteva vsevladni odziv in dogovorjeno povezovanje strokovnjakov in institucij na različnih področjih.

Na področju obvladovanja odpornosti mikrobov na zdravila mednarodna skupnost poudarja skupen pristop pristojnih za zdravje ljudi in zdravje živali. Kot za vsa druga področja, kjer je ključno dobro sodelovanje med različnimi resorji in deležniki, se priporoča strateški pristop na ravni države.

FINANČNA VZDRŽNOST ZDRAVSTVENIH SISTEMOV

Ekonomska kriza v Evropi ni prizadela vseh držav enako. Posledice so se kazale v večjem ali manjšem upadu BDP in povečevanju nezaposlenosti. V Sloveniji smo se soočili z enim največjih padcev gospodarske aktivnosti med državami EU in tudi z enim največjih poslabšanj razmer v javnih financah. Raven BDP na prebivalca v standardih kupne moči se je od začetka krize znižala z 89 odstotkov na 82 odstotkov povprečja EU, kar je enako relativni razvitosti Slovenije v letu 2002 (UMAR, 2015). V kratkem obdobju od začetka krize se je Slovenija premaknila iz skupine nizko zadolženih držav EU v skupino srednje zadolženih. Zaradi počasnega gospodarskega okrevanja in majhnega manevrskega prostora za dvig davkov in prispevkov se fiskalna politika sooča z nujnostjo nadaljevanja konsolidacije z omejevanjem izdatkov in njihovim prilagajanjem zmožnostim gospodarstva, kar pomembno vpliva tudi na vzdržnost sistema zdravstvenega varstva. Omejitev rasti izdatkov za zdravstvo je v kriznih letih potekala večinoma z varčevalnimi ukrepi, kot so umiritev rasti plač, cen zdravil, močno znižanje cen storitev in odlaganje investicij, ki z vidika dolgoročne vzdržnosti ne morejo biti uspešni.

Razmeroma dolgo obdobje krize je vplivalo tudi na blaginjo prebivalstva. Temeljni vzrok poslabšanja materialne blaginje je bil upad zaposlenosti in povečanje brezposelnosti. Realno so se znižale tudi plače, pokojnine in socialni transferji. Ob poslabševanju kupne moči se je zniževala zasebna potrošnja.

Demografske projekcije kažejo, da naj bi se že v prihodnjih letih število delovno sposobnih prebivalcev (20–64 let) zniževalo, in sicer v povprečju vsako leto za okoli 10.000, do hitrejše rasti deleža starejših od 65 let pa bo prišlo že v obdobju 2020–2030 (UMAR, Poročilo o razvoju 2015). Tako lahko že v naslednjih desetih letih pričakujemo, da bo delež upokojencev močno porasel in predstavljal precej večji delež zavarovancev kot zdaj, kar predstavlja na dolgi rok izziv vzdržnemu financiranju sistema zdravstvenega varstva.

Čeprav je Slovenija še vedno med evropskimi državami, v katerih je stopnja tveganja revščine nizka, se je število prebivalcev v tej skupini od začetka krize povečalo za 22 odstotkov, kar je več kot povprečje EU. Dostopnost javnih storitev, merjena z vključenostjo v izvajanje posameznih storitev, se je po začetku krize še izboljševala in je bila v primerjavi z državami EU razmeroma visoka. Od leta 2012 pa pri večini javnih storitev ni bilo nadaljnjega izboljšanja. Zastoj je posledica ukrepov za konsolidacijo javnih financ in hkrati poslabšanega socialnega položaja prebivalstva, saj je nekatere javne storitve treba plačati ali doplačati iz zasebnih virov. V zdravstvu so se v zadnjih letih krize podaljšale čakalne dobe. Zaradi znižanja plač, brezposelnosti in manj razpoložljivega dohodka gospodinjstev, mnogi zavarovanci komaj še zmorejo plačevati premijo prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja ali pa tudi ne.

Po podatkih ankete o potrošnji gospodinjstev so revnejša gospodinjstva tudi močno znižala neposredne izdatke iz žepa za zdravje, premožnejša gospodinjstva pa so jih celo nekoliko povečala. S tem so se v obdobju krize še povečale neenakosti v zdravju glede na socialno-ekonomski položaj gospodinjstev.

Z upadom zaposlenosti in plač se je v prvih letih krize močno upočasnila rast prihodkov od prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, v letih 2012 in 2013 so celo upadli, šele v letu 2014 so se ti prihodki ponovno povečali.

Slika 6: Prihodki ZZZS v obdobju 2004–2014, ZZZS 2015
&fbco;binary entityId="8e1879c3-3daa-4113-9397-64087391cf0c" type="png"&fbcc;

Ob zasledovanju cilja programa stabilnosti, da se financiranje zdravstva izvaja brez zadolževanja, dviga prispevne stopnje ali prilivov iz proračuna, so javni izdatki za zdravstvo od leta 2010 do leta 2013 realno upadali.

V Sloveniji je bila že v desetletju pred krizo rast javnih izdatkov za zdravstvo v primerjavi z državami EU v povprečju nižja. V letih 2003–2007 se je zmanjševal delež sredstev za obvezno zdravstveno zavarovanje v BDP, s čimer se je dejansko zniževal sorazmerni obseg javnih sredstev za zdravstveno varstvo. Prav tako je bila v tem obdobju rast celotnih izdatkov za zdravstvo pod povprečjem OECD. Relativno nizka rast javnih izdatkov za zdravstvo že pred krizo lahko pomeni, da smo bili učinkoviti pri obvladovanju njihove rasti, po drugi strani pa je lahko tudi odraz omejevanja javnih izdatkov za zdravstvo: prepočasnega uvajanja novih tehnologij, zaostajanja v opremljenosti in razvoju zdravstvenih zmogljivosti, vključno z omejitvami pri zaposlovanju v zdravstvu.¹⁹ Poleg tega je nizko rast javnih izdatkov v Sloveniji deloma omogočala tudi možnost prenosa financiranja rastočih zdravstvenih potreb prebivalstva na dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

V času krize je bilo krčenje izdatkov za zdravstvo zaznati v vseh državah EU, vendar je bilo znižanje v Sloveniji znatno nad povprečjem. V državah OECD je bila v letih 2010–2013 realna letna rast še vedno pozitivna, na ravni 0,2 odstotka letno, v Sloveniji pa so se izdatki v tem obdobju v povprečju vsako leto realno znižali za 1,2 odstotka.

Slika 7: Realna rast izdatkov za zdravstvo v obdobju 2003–2014

Vir: SURS, Izdatki in viri financiranja zdravstva, julij 2015; OECD Health Data 2015; preračuni UMAR. Opomba: Za leto 2014 so podatki prva ocena; prikazani so tekoči izdatki za zdravstvo, brez investicij; za preračun v stalne cene je uporabljen deflator BDP.

Slika 8: Delež tekočih izdatkov za zdravstvo po viru v letu 2014, SURS 2015

V letih 2009–2013 je bila uveljavljena vrsta ukrepov za uravnoteženo poslovanje ZZZS, ki pa večinoma niso bili strukturne narave. Glavnina ukrepov je bila usmerjenih v zniževanje cen zdravstvenih storitev, prenos dela plačil za zdravstvene storitve na dopolnilno zdravstveno zavarovanje, zniževanje izdatkov za zdravila, medicinske pripomočke, bolniškega nadomestila ter obveznosti po mednarodnih sporazumih. Ukrepi so pri izvajalcih zdravstvenih storitev znižali prihodke, kar je vplivalo na povečanje izgub izvajalcev, zlasti bolnišnic. Po štirih letih upadanja so se javni izdatki za zdravstvo v letu 2014 povečali. K višjim prihodkom so največ prispevale spremembe v prispevnih stopnjah in osnovah ter višja rast zaposlenosti in plač. Na razpoložljiva sredstva ZZZS so pozitivno vplivali še prenos pravice do pogrebnine in posmrtnine med socialnovarstvene prejemke ter prihranki na področju zdravil. ZZZS je lahko dodatna sredstva namenil za širitev nekaterih prioritetnih programov in skrajševanje čakalnih dob (UMAR, 2015).
&fbco;binary entityId="56faa880-b05e-4690-b952-962034455c5f" type="png"&fbcc;
&fbco;binary entityId="3f0492ad-b4ea-4282-b6e2-19a3e33669b3" type="png"&fbcc;

V Sloveniji smo v letu 2014 po prvi mednarodno primerljivi oceni za zdravstvo namenili okoli 3,2 milijarde EUR (8,6 odstotka BDP) tekočih izdatkov za zdravstvo oziroma 3,3 milijarde EUR (8,9 odstotka BDP) celotnih izdatkov za zdravstvo (vključno z investicijami). Realno so se izdatki v letu 2014 sicer povečali, kot delež BDP pa so upadli, v letu 2013 so tekoči izdatki znašali 8,8 odstotka BDP, celotni pa 9,1 odstotka BDP. Zadnja mednarodna primerjava za države EU kaže, da smo leta 2012 namenili 2.003 EUR po pariteti kupne moči (PPP) na prebivalca (povprečje EU je bilo 2.193 EUR). Tekoči izdatki so se v obdobju 2009–2012 znižali enako kot v povprečju EU (letno realno 0,5 odstotka). V enakem obdobju se je BDP znižal bolj kot povprečno v EU, zato se je delež izdatkov za zdravstvo v BDP nadpovprečno povečal. V primerjavi z državami, ki imajo podoben način financiranja zdravstva, je v Sloveniji delež sredstev iz državnega in občinskih proračunov v skupnih sredstvih, namenjenih za zdravstvo, eden od najnižjih (v letu 2014 je po prvi oceni izključno z investicijami predstavljal 6,3 odstotka, v tekočih izdatkih pa le 3,3 odstotka).

V obdobju krize 2009–2014 so se javni izdatki za zdravstvo realno znižali za 1,4 odstotka oziroma s 6,3 odstotka BDP v letu 2009 na 6,1 odstotka BDP v letu 2014. Če upoštevamo še znižanje investicij, so v navedenem obdobju realno upadli za 4,6 odstotka oziroma s 6,8 odstotka na 6,4 odstotka BDP oziroma na raven povprečja EU v letu 2012. V času krize se je močno spremenilo tudi razmerje med javnimi in zasebnimi izdatki za zdravstvo. Javni izdatki v celotnih izdatkih za zdravstvo so leta 2009 znašali 73,8 odstotka, leta 2014 pa so po prvi oceniupadli na 71,9 odstotka (povprečje EU 2012: 73 odstotkov). Mednarodno primerljivi podatki kažejo, da je delež zasebnih izdatkov za zdravstvo (prostovoljno zavarovanje, neposredna plačila za storitve iz žepa), ki zadnja tri leta raste, v letu 2014 znašal 28,1 odstotka in je nad povprečjem držav EU (26,5 odstotka leta 2012).

Na finančno dostopnost do zdravstvenih storitev navadno najbolj vplivajo neposredni izdatki iz žepa za zdravje, saj lahko revnejšim gospodinjstvom predstavljajo veliko finančno breme, ker so nepredvidljivi, neomejeno visoki, poleg tega najbolj obremenjujejo kronične bolnike in starejše. V Sloveniji so ti izdatki še relativno nizki (12,2 odstotka v letu 2014; v EU v povprečju 21 odstotkov), saj se večina zdravstvenih storitev, zdravil in medicinskih pripomočkov pokriva iz obveznega in dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj. Je pa ta delež višji kot v državah z najbolj primerljivim sistemom financiranja zdravstvenega varstva, kot je npr. Francija (8 odstotkov).

Tudi v obdobju krize neposredni izdatki niso porasli, ker je dopolnilno zdravstveno zavarovanje nadomestilo del izpada javnih sredstev, breme dodatnih zasebnih virov pa se je enakomerno porazdelilo na vse zavarovance in starostne skupine (neposredni izdatki bi obremenili le bolne in starejše). Povečal pa se je delež izdatkov iz dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj (z 12,4 odstotka v letu 2009 na 14,2 odstotka v letu 2014).²⁰

Finančna kriza je vplivala tudi na aktivnejši pristop mednarodne skupnosti do zdravstvenih sistemov, še posebej v okviru EU. Za zmanjšanje ranljivosti zdravstvenih sistemov v času gospodarske krize je Svet EU sprejel Sklepe o gospodarski krizi in zdravstvenem varstvu, s katerimi države članice poziva, da »pri oblikovanju politik bolje uporabljajo ocenjevanje uspešnosti zdravstvenih sistemov (Health System Performance Analysis – HSPA) in izboljšajo preglednost in odgovornost na nacionalni ravni«. Slovenija te metodologije še ni uveljavila.

Prav tako za doseganje večje učinkovitosti kot pomembno orodje priporočajo metodologijo za vrednotenje zdravstvenih tehnologij (Health Technology Assessment – HTA). Vzpostavljena je bila tudi Evropska mreža za vrednotenje zdravstvenih tehnologij (EUNetHTA), ki državam članicam EU omogoča sodelovanje na tem zahtevnem področju. Slovenija je od leta 2009 članica te mreže, kar nam omogoča pridobitev kompetenc za izvajanje HTA.

Ob finančnih nihanjih poseben izziv za finančno vzdržnost zdravstvenih sistemov predstavljajo tudi velike migracije prebivalstva, ki zahtevajo akutno povečanje kapacitet sistema zdravstvenega varstva in koordinacijo na nacionalni in mednarodni ravni.

MOBILNOST PACIENTOV

Po obstoječem ZZVZZ imajo zavarovane osebe pravico do zdravljenja v tujini, pravice iz tega naslova pa so podrobno opredeljene s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pravice do čezmejnega zdravstvenega varstva izhajajo tudi iz evropskega pravnega reda,²¹^,²² in dvostranskih sporazumov²³ o socialnem zavarovanju. Gre za primere, ko se osebe začasno ali stalno nahajajo na ozemlju druge države in na podlagi teh predpisov uveljavljajo zdravstvene storitve v določenem obsegu.

Na podlagi Direktive o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (v nadaljevanju: direktiva) je minister za zdravje izdal še Odredbo o seznamu zdravstvenih storitev, za katere se zahteva predhodna odobritev (Uradni list RS, št. 6/14), ZZZS pa je sprejel spremembe in dopolnitve Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Od 6. novembra 2013 dalje pri ZZZS deluje tudi Nacionalna kontaktna točka (http://www.nkt-z.si/wps/portal/nktz/home), kjer so dostopne informacije za uporabnike.

Po podatkih Poslovnega poročila ZZZS za leto 2014 je skupni delež stroškov iz naslova mednarodnega zavarovanja (zdravljenje v tujini za leto 2014) v vseh stroških znašal 2,69 odstotka. V letu 2014 je bilo ZZZS javljenih 82.200 primerov slovenskih zavarovanih oseb, ki so v tujini uveljavljale zdravstvene storitve med začasnim in stalnim bivanjem v tujini oziroma so bile napotene na zdravljenje v tujino, kar predstavlja 94,7 odstotka več primerov kot v letu 2013. Velik pritisk na vzdržnost financiranja bi lahko predstavljalo povpraševanje po nekaterih visoko zahtevnih preiskavah, za katere je v Sloveniji dolga čakalna doba.

Direktiva postavlja temelje tudi za evropsko sodelovanje med zdravstvenimi sistemi na področju evropskih referenčnih mrež, obravnave redkih bolezni, v okviru prostovoljnih mrež pa pri vrednotenju zdravstvenih tehnologij in e-zdravju ter priznavanju receptov, izdanih v drugi državi članici, v kar je RS že vključena. Prav tako se z navedeno direktivo države članice spodbuja k medsebojnemu sklepanju sporazumov in sodelovanju pri zagotavljanju čezmejnega zdravstvenega varstva na obmejnih območjih.

3 POSLANSTVO IN VREDNOTE

Slovenija z Resolucijo izpolnjuje ustavne in zakonske obveze pri zagotavljanju dostopa do primernega, kakovostnega in varnega javnega zdravstvenega varstva vsem prebivalcem. S širšim povezovanjem na državni ravni in ukrepi na področju davčne, gospodarske, izobraževalne, socialne, okoljske in drugih politik ustvarjamo zdravju naklonjene življenjske razmere in pogoje za bolj zdrav način življenja prebivalcev. Z ukrepi na področju upravljanja, organizacije in financiranja znotraj sistema zdravstvenega varstva vzpostavljamo pogoje za učinkovito, kakovostno in finančno vzdržno zdravstveno oskrbo prebivalstva. Z vlaganji v raziskovanje, načrtovanje in razvoj kadrovskih virov, informacijski sistem in druge zdravstvene zmogljivosti omogočamo trajnostni razvoj in zagotavljamo pogoje za nenehno izboljševanje zdravstvene oskrbe. Prizadevamo si za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja in zagotavljanje storitev, ki so odraz posameznikovih potreb. Resolucija s predlaganimi ukrepi uresničuje sprejete zaveze EU in strategijo Zdravje 2020, ki jo je kot država članica potrdila septembra 2012 na 62. zasedanju Regionalnega odbora SZO za Evropo za obdobje do 2020.

Univerzalnost, solidarnost, enakost, pravičnost financiranja, dostopnost, kakovost in varnost zdravstvene oskrbe ostajajo poglavitne vrednote sistema zdravstvenega varstva tako pri nas kot v drugih državah EU:

• solidarnost je načelo, po katerem vsak prispeva glede na svoje zmožnosti in koristi zdravstveno varstvo glede na potrebe; odraža odnos posameznika do skupnosti in skupnosti do posameznika, po katerem v sistemu zdravstvenega varstva vsak posameznik prispeva sorazmerno enak delež svojega dohodka in ima enake pravice kot drugi; je tesno povezana s finančno ureditvijo nacionalnih zdravstvenih sistemov in potrebo po zagotovitvi dostopnosti za vse;

• univerzalnostpomeni, da vsi lahko dostopajo do zdravstvenega varstva;

• enakost je odnos, v katerem imajo vsi enake pravice in dostopnost do zdravstvenih storitev in so deležni enake obravnave ne glede na starost, spol, versko, etično ali drugo pripadnost, višino plačanega prispevka ali materialni položaj;

• pravičnost financiranja pomeni, da denar za zdravstvo zbiramo skladno s svojimi zmožnostmi, npr. progresivno v odvisnosti od dohodka;

• dostopnost(geografska, do kakovostnih storitev, finančna), kakovost in varnost se nanašajo na zdravstveno oskrbo.

V javnih razpravah se kot vrednota poudarja tudi odgovornost vseh deležnikov v javnem zdravstvu, vključno z nosilci zdravstvene politike, izvajalci, plačniki zdravstvenih storitev in uporabniki.

4 RAZVOJNA VIZIJA

Do leta 2025 bomo za izboljšanje zdravja in blagostanja prebivalstva ter zmanjševanje neenakosti v zdravju na ravni države ustvarili zdravju naklonjene življenjske razmere in zagotovili pogoje za bolj zdrav način življenja in udejanjanje osebne odgovornosti za zdravje. Sprejeli in izvajali bomo ukrepe za krepitev, varovanje zdravja in preprečevanje bolezni ter za izboljšanje zdravstvene pismenosti prebivalcev Slovenije; nadgradili bomo kapacitete sistema javnega zdravja; zdravje v vseh politikah in vrednotenje vpliva politik vseh resorjev pa bosta postala ključna zaveza nosilcev izvršilne oblasti. Okrepili bomo medsektorske ukrepe, ki bodo imeli pozitivne učinke na zdravje ljudi, še posebej ukrepe na področju zdrave prehrane in gibanja, nadzora nad tobačnimi izdelki in na področju škodljivega pitja alkohola. Za boljše obvladovanje dejavnikov tveganja za bolezen in preprečevanje bolezni v vseh življenjskih obdobjih in okoljih bomo nadgradili preventivno dejavnost v zdravstvu, še posebej v primarnem zdravstvenem varstvu in medicini dela. Okrepili bomo sposobnost odziva Slovenije na morebitna zdravstvena tveganja in grožnje zdravju zaradi novih nalezljivih bolezni in drugih groženj zdravju ter zagotovili najvišjo stopnjo varovanja zdravja na delovnem mestu.

Izboljšali bomo dostopnost do kakovostne zdravstvene oskrbe za vse prebivalce Slovenije in povečali zmogljivosti zdravstvene dejavnosti skladno s potrebami prebivalstva. S krepitvijo primarne zdravstvene dejavnosti bomo še izboljšali dostopnost do celovite, kakovostne in varne zdravstvene obravnave pacientov ter vzpostavili pogoje za njihovo opolnomočenje in upoštevanje njihovih pričakovanj. Z vertikalnim in horizontalnim povezovanjem, s prenosom med ravnmi in med različnimi zdravstvenimi profili ter povezovanjem s socialnim varstvom bomo dosegli bolj celovito in integrirano obravnavo pacientov, učinkovitejšo rehabilitacijo in reintegracijo pacientov in hkrati boljšo izrabo finančnih in kadrovskih virov. Sistem zdravstvenega varstva bomo nadgradili s krepitvijo urgentne zdravstvene dejavnosti, zagotovili bomo tudi ustrezen razvoj laboratorijske dejavnosti. Zdravstveno dejavnost na področju duševnega zdravja bomo prilagodili spremenjenim potrebam ljudi in glede na potrebe starajoče se populacije sistem zdravstvenega varstva nadgradili s sistemom dolgotrajne oskrbe, omogočili ponoven razvoj geriatrije in zagotovili dostopnost do kakovostne paliativne oskrbe. Zagotovili bomo boljšo dostopnost do zdravil ob upoštevanju stroškovne učinkovitosti in uredili področje zdravilstva. Izkoristili bomo priložnosti, ki jih ponuja čezmejno zdravstveno varstvo (referenčni centri) in izboljšali obravnavo bolnikov z redkimi boleznimi in otrok s posebnimi potrebami.

S spremembami na področju upravljanja in organizacije v sistemu zdravstvenega varstva ter s pomočjo pospešene informatizacije in poenostavitve administrativnih postopkov se bo sistem zdravstvenega varstva v Sloveniji hitreje odzival na potrebe in pričakovanja pacientov, hkrati pa bodo zagotovljeni boljši pogoji dela za vse zaposlene v zdravstvu. Z načrtovanjem kadrovskih in materialnih virov glede na potrebe prebivalstva bomo zagotovili boljšo dostopnost do zdravstvene oskrbe in preprečili nezaposlenost med zdravstvenimi delavci. Izboljšali bomo uspešnost vodenja in nadzora nad javnimi zdravstvenimi zavodi; v procese odločanja bomo bolje vključili uporabnike in plačnike prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Z vzpostavitvijo celovitega sistema spremljanja in nenehnega izboljševanja kakovosti in varnosti v zdravstvu bomo vsem državljanom zagotovili enak dostop do kakovostnih in varnih storitev. Z načrtovanjem razvojnih virov bomo v zdravstvu omogočali neodvisno raziskovalno dejavnost in strokovni razvoj. Zagotovili bomo pogoje za boljše medpoklicno sodelovanje in boljšo komunikacijo v zdravstvu in komunikacijo zdravstva z drugimi deležniki.

Zagotovili bomo finančno vzdržnost obveznega zdravstvenega zavarovanja ob bolj solidarni prispevni obremenitvi zavarovancev, večji raznolikosti virov, ohranitvi obstoječih pravic in vzpostavitvi proticikličnih mehanizmov v financiranje. Uveljavili bomo pregleden sistem javnega naročanja v zdravstvu; zmanjšali administrativna bremena; zagotovili transparentne obračunske modele; uvedli pozitivne spodbude in nagrajevanje po uspešnosti; in v sistem umestili vrednotenje novih tehnologij v zdravstvu. Prvenstveno bomo okrepili javno zdravstvo in hkrati vzpostavili transparenten sistem podeljevanja koncesij. Razvoj sistema zdravstvenega varstva v Sloveniji bomo neprestano spremljali glede uspešnosti in o napredku redno poročali.

V okviru pristojnosti si bomo prizadevali za razvoj in krepitev mednarodnega sodelovanja s ciljem izvajanja bilateralnih in multilateralnih mednarodno zavezujočih aktov ter zagotavljanja napredka na tem področju na nacionalni in mednarodni ravni.

5 KROVNI CILJI IN PREDNOSTNA PODROČJA RAZVOJA

Z aktivnostmi in ukrepi, ki jih predvideva Resolucija, bomo prispevali k uresničevanju naslednjih krovnih ciljev na področju zdravja:

→ boljše zdravje in blagostanje ter manj neenakosti v zdravju prebivalcev Slovenije;

→ dostopen, uspešen in stabilen sistem zdravstvenega varstva, ki se učinkovito prilagaja potrebam prebivalstva;

→ zadovoljni pacienti in izvajalci;

→ večji prispevek zdravstva k razvoju Slovenije.

V prvih dveh ciljih povzemamo krovne cilje strategije Zdravje 2020, ki jo je 53 evropskih držav članic SZO sprejelo leta 2012 na 62. zasedanju Regionalnega odbora SZO za Evropo. Cilji strategije Zdravje 2020 so: zmanjšati prezgodnjo umrljivost v Evropi do leta 2020; povečati pričakovano življenjsko dobo v Evropi; zmanjšati neenakosti v Evropi; povečati blagostanje prebivalcev Evrope; zagotoviti univerzalno pokritost z zdravstvenim varstvom in uresničevanje "pravice do zdravja"; vzpostaviti spremljanje doseganja nacionalnih ciljev v posameznih državah.

K drugemu in tretjemu cilju so usmerjena prizadevanja, da se bo sistem zdravstvenega varstva bolje prilagajal potrebam pacientov in njihovim pričakovanjem glede zdravljenja in obravnave. V tretjem cilju je izpostavljeno tudi zadovoljstvo izvajalcev, ki pomembno prispevajo k uspešnosti sistema zdravstvenega varstva.

Četrti cilj temelji na dejstvu, da zdravstvo ne predstavlja zgolj stroška za državo, temveč je pomemben dejavnik trajnostnega razvoja ter s svojo dejavnostjo in inovacijami na področju zdravja in zdravstva pomembno prispeva k produktivnosti in ekonomski rasti. Z vlaganji v krepitev zdravja in preprečevanje bolezni v celotnem življenjskem obdobju po drugi strani ohranjamo tudi funkcionalne sposobnosti zaposlenih, da lahko delajo dlje in da se aktivno in zdravo starajo.

S krovnimi cilji povzemamo tudi cilje strategije Evropa 2020, ki se zavzema za pametno, trajnostno in vključujočo rast, in cilje zdravstvene strategije EU "Skupaj za zdravje", ki izpostavlja, da zdravje ni le vrednota sama po sebi, temveč tudi pogoj za gospodarsko uspešnost. Sledimo priporočilom evropskega semestra, da z razvojem sistema zdravstvenega varstva zagotovimo večjo dostopnost do zdravstvenih storitev, vzdržnost sistema zdravstvenega varstva in njegovo učinkovitost. Tako kot Evropa tudi Slovenija potrebuje pametne naložbe v zdravje za vzdržen sistem zdravstvenega varstva, zdrave ljudi in zmanjševanje neenakosti.

Za doseganje opisane razvojne vizije bomo do leta 2025 v Sloveniji izvajali aktivnosti in ukrepe na naslednjih štirih prednostnih področjih razvoja zdravstvenega varstva:

1. Krepitev in varovanje zdravja ter preprečevanje bolezni –gre za prizadevanja na področju javnega zdravja, ko s populacijskimi pristopi nagovarjamo celotno populacijo in posamezne skupine prebivalcev z namenom izboljševanja zdravja.

2. Optimizacija zdravstvene oskrbe –gre za prizadevanja na področju zdravstvene dejavnosti, ko na različnih ravneh zdravstvenega varstva posamezniku zagotavljamo zdravstveno oskrbo, ki vključuje preventivne storitve in programe, zdravljenje, rehabilitacijo in reintegracijo.

3. Povečanje uspešnosti sistema zdravstvenega varstva –gre za prizadevanja, da bi z izboljšanjem procesov vodenja in upravljanja zagotovili najboljše rezultate in povečali učinkovitost.

4. Pravično, solidarno in vzdržno financiranje sistema zdravstvenega varstva –gre za prizadevanja, da bi zagotovili finančno stabilen zdravstveni sistem, v katerem bi za razpoložljive finančne vire vsem prebivalcem Slovenije lahko zagotavljali najboljšo možno zdravstveno oskrbo.

6 AKTIVNOSTI IN UKREPI NA PREDNOSTNIH PODROČJIH RAZVOJA

V nadaljevanju je opisano trenutno stanje s specifičnimi izzivi in cilji po posameznih področjih zdravstvenega varstva v Sloveniji in, kjer je to potrebno za razumevanje, tudi širši evropski kontekst. Na vseh štirih področjih Resolucije načrtujemo aktivnosti, ki so ključne za uresničevanje krovnih in specifičnih ciljev za razvoj v naslednjih desetih letih. Za izvajanje aktivnosti so predvideni konkretni ukrepi, s katerimi bomo lahko v procesu usklajevanja in doseganja konsenza z vsemi ključnimi deležniki zagotovili potrebne spremembe za boljše odzivanje sistema zdravstvenega varstva na potrebe prebivalstva. Kot ukrep štejejo spremembe zakonodaje, sprejem strategij in nacionalnih politik na posameznih področjih, finančna vlaganja v razvoj posameznih področij, vzpostavitev novih modelov upravljanja in organizacije zdravstvenega varstva, nove institucionalne rešitve ipd. Desetletno obdobje je dovolj širok časovni okvir, da bomo lahko zagotovili proces, s katerim ne bo ogrožena stabilnost sistema in ki bo omogočal skrbno načrtovanje sprememb in preverjanje njihovih učinkov pred uvajanjem v sistem. Za spremljanje izvajanja aktivnosti so določeni procesni kazalniki, predvideni pa so tudi nosilci aktivnosti, vir financiranja in časovni okvir. S ciljem sprotnega spremljanja izvajanja strategije so v večini podpoglavij opredeljeni tudi vmesni kazalniki, ki se navezujejo na končne kazalnike rezultatov v tabeli v prilogi 1.

V tabelah o procesnih kazalnikih so predstavljeni tudi viri, s katerimi bomo pokrili predvidene aktivnosti in ukrepe. Poglavitni vir financiranja zdravstvenega varstva v Sloveniji so sredstva Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki skladno z vsakoletnim Splošnim dogovorom razporedi sredstva med posamezne zdravstvene dejavnosti in poddejavnost glede na potrebe prebivalcev in prioritete, ki jih kot okvir delovanja zdravstvene politike zastavi Ministrstvo za zdravje. Splošni dogovor se sprejema v okviru partnerskega dogovarjanja osmih ključnih deležnikov v zdravstvenem sistemu, in sicer: Ministrstva za zdravje, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije, Zdravniške zbornice Slovenije, Lekarniške zbornice Slovenije, Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, Skupnosti organizacij za usposabljanje Slovenije ter Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč. Partnerji se vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo delovanje in določijo obseg sredstev. Na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in oblikovanje cen programov oziroma sredstev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi in drugimi zavodi ter zasebniki, ki opravljajo zdravstveno dejavnost.

Partnerji izhodišča sprejemajo soglasno. Če vsa izhodišča niso sprejeta s soglasjem, o njih odloči arbitraža, ki jo sestavljajo isti partnerji. Če sporazuma ni mogoče doseči v okviru arbitraže, o spornih vprašanjih odloči Vlada RS.

Vir financiranja za financiranje aktivnosti in ukrepov v okviru Resolucije bodo tudi proračunska sredstva. V Sloveniji se sprejemata proračuna za dve leti, tj. za prihodnje leto (t + 1) in leto, ki temu sledi (t + 2). Postopka tečeta sočasno, s tem pa se zagotavlja kontinuirano financiranje države za dve leti. Navodila za pripravo proračuna oziroma proračunski priročnik Ministrstvo za finance posreduje neposrednim proračunskim uporabnikom kot podlago za pripravo predlogov finančnih načrtov. Priročnik vsebuje sklepe proračunske seje vlade, temeljna ekonomska izhodišča in predpostavke za pripravo predloga državnega proračuna, s strani vlade določen razrez odhodkov po posameznih področjih ter natančnejša navodila in roke za pripravo predlogov finančnih načrtov. Skladno z zastavljenimi cilji in prioritetami, ministrstvo pripravi finančno in opisno opredeljen predlog proračuna, ter ga posreduje Ministrstvu za finance. Le-to posreduje zbirni predlog proračuna države v obravnavo Vladi RS. Vlada RS posreduje predloge proračunov v obravnavo in potrditev v Državni zbor RS.

Nekatere aktivnosti in ukrepi v okviru Resolucije bodo financirane tudi s sredstvi evropskih strukturnih in investicijskih skladov v vsebini in obsegu, kot jih definira Operativni program za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020 v 9. prednostni osi, ki se nanaša na spodbujanje socialnega vključevanja in boja proti revščini, in sicer na podlagi potrjenega Izvedbenega načrta operativnega programa, ki ga z odlokom sprejme Vlada RS. Ukrepi se bodo izvajali v okviru naslednjih prednostnih naložb oziroma specifičnih ciljev: opolnomočenje ciljnih skupin za približevanje trgu dela, preprečevanja zdrsa v revščino oziroma socialno izključenost in zmanjševanje neenakosti v zdravju, pilotnih pristopov za boljšo integracijo storitev dolgotrajne oskrbe in izboljšanje skupnostnih storitev oskrbe.

Za financiranje aktivnosti in programov v okviru Resolucije si bomo prizadevali zagotavljati tudi EU sredstva, ki se namenjajo državam članicam v okviru različnih programov skupnosti, kot so npr. EU Program na področju javnega zdravja 2014–2020 (EU Public Health Programme), Program Obzorje 2020 (Horizon 2020) in številni drugi.

Nepovratna sredstva Norveškega finančnega mehanizma se namenjajo financiranju programskih področij, kot jih opredelita Kraljevina Norveška in Republika Slovenija. Med leti 2013 in 2017 se financirajo programi in projekti iz programskega področja "pobude za javno zdravje". Za aktivnosti in ukrepe iz Resolucije, ki se nanašajo na področje javnega zdravja, si bomo prizadevali pridobiti finančna sredstva tudi po letu 2017.

6.1 Krepitev in varovanje zdravja ter preprečevanje bolezni – javno zdravje

Zdravje je v večini sodobnih družb spoznano kot največja vrednota, saj je predpogoj za povečanje blaginje. Aktivnosti, za katere mora poskrbeti družba, da zagotovi ustrezne razmere in okolje, v katerem bodo ljudje zdravi, lahko v širšem smislu opredelimo kot javno zdravje.

Da bi uresničili končni cilj – boljše zdravje in podaljšanje pričakovanih zdravih let življenja, je potrebno poglobljeno razumevanje kompleksnosti in prepletenosti vplivov širših socialno-ekonomskih, okoljskih, kulturnih in drugih dejavnikov ter individualnih danosti na zdravje posameznika in populacije. Ti dejavniki pomembno vplivajo na življenjski slog, dejavnike tveganja, koriščenje zdravstvenih in drugih storitev ter v končni fazi na obolevnost, umrljivost in pričakovano trajanje življenja.

SZO v svoji strategiji "Zdravje 2020" medsektorsko delovanje in povezovanje izpostavlja kot ključno za uspeh pri krepitvi zdravja in zmanjševanju neenakosti v zdravju. Medsektorsko delovanje pojmuje kot najširši okvir za zdravje v vseh politikah in skupnostni pristop. Hkrati izpostavlja, da so determinante zdravja v 21. stoletju zelo kompleksne, zdravje pa je politična izbira. Vlade pogosto, še posebej v času ekonomskih omejitev, dajejo prednost konkurenčnosti in gospodarskemu razvoju ter krčenju proračunskih sredstev za zdravstvo in socialno varstvo, in to kljub temu, da je dokazano, da vlaganje v zdravje pomembno prispeva k trajnostnemu razvoju, vključno z ekonomskim. Prav iz tega razloga mu je namenjena pomembna vloga v razvojni agendi OZN po letu 2015 "Spremenimo svet: Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030", v kateri zdravje ni le samostojni cilj, temveč tudi pogoj za doseganje drugih razvojnih ciljev tisočletja. Medsektorsko delovanje se mora osredotočiti na ključne javnozdravstvene prioritete, determinante zdravja in enakost v zdravju, navezovati na mednarodne in globalne procese ter iskati skupne interese in sinergije z drugimi sektorji. Vse to zahteva nadgradnjo obstoječih in izgradnjo novih kapacitet za medsektorsko delovanje za zdravje in zmanjševanje neenakosti na vseh ravneh (lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni), in v različnih okoljih (SZO, 2015).

Eden ključnih izzivov javnega zdravja je, kako ozavestiti in opolnomočiti posameznika in vse ključne institucije, ki lahko s svojim ukrepanjem in aktivnostmi prispevajo k izboljšanju zdravja prebivalstva in zmanjševanju neenakosti v zdravju. Samo informiran in opolnomočen posameznik lahko prevzame odgovornost za svoje lastno zdravje; delodajalec zagotovi varne in zdrave delovne pogoje v tvornem sodelovanju s sindikati; lokalna skupnost ustvari pogoje za kakovostno življenje; nevladna organizacija v svoji vlogi izvajalca in zagovornika zdravja in pravic bolnikov prispeva k pogojem za bolj zdrav način življenja in bolj odziven zdravstveni sistem; država s svojimi politikami in zakonodajo na področju zagotavljanja socialne varnosti, zaposlovanja, okolja, stanovanjske politike, vzgoje in izobraževanja, prometa, kmetijstva, davkov ter ne nazadnje z zagotavljanjem dostopnega, varnega, učinkovitega in kakovostnega zdravstvenega varstva prispeva k boljšemu zdravju prebivalstva.

Za obvladovanje dejavnikov tveganja in zgodnje odkrivanje bolezni danes poznamo dokazano (tudi cenovno) učinkovite politike, ukrepe in programe, ki ob zagotavljanju boljšega zdravja in večje kakovosti življenja pomenijo tudi prihranek za sistem zdravstvenega varstva in družbo kot celoto. Škodljive razvade, pomanjkanje gibanja, neustrezna prehrana in izpostavljenost stresu so pogosti razlogi za prezgodnjo obolevnost in umrljivost zaradi kroničnih bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen, bolezni dihal, rak in duševne bolezni. Večino bolezni, povezanih z življenjskim slogom, lahko preprečimo, če zanje pravočasno prepoznamo dejavnike tveganja in ukrepamo. Pri tistih, ki so že zboleli, je ključno, da bolezen čim prej odkrijemo in z ustrezno zdravstveno obravnavo preprečimo zaplete. Da vseh učinkovitih politik in ukrepov še nismo sprejeli, lahko pripišemo pomanjkanju zmogljivosti na področju javnega zdravja, slabi informiranosti odločevalcev in pritisku interesnih skupin, pa tudi neustreznemu financiranju nevladnih organizacij, pomanjkanju njihove profesionalizacije ter pomanjkanju sredstev za medijske kampanje, ki bi informirale in mobilizirale široko javnost. Krepitev zmogljivosti javnega zdravja in usposabljanja na tem področju je nujna tudi za izvajanje sprotnih analiz zdravstvenega stanja in razvoja sistema zdravstvenega varstva, sodelovanje pri vrednotenju novih zdravstvenih tehnologij in pripravo strokovnih podlag za učinkovito zdravstveno politiko in spremljanje izvajanja Resolucije.

Tudi posameznik mora prevzeti odgovornost za lastno zdravje, predpogoj pa je, da je ustrezno zdravstveno pismen in opolnomočen. V tej luči izpostavljamo nacionalne populacijske presejalne programe ZORA, DORA in SVIT in ostale utečene preventivne programe, ki jih ciljne skupine (še) ne koristijo v polni meri. Poseben izziv pri preprečevanju in obvladovanju bolezni, povezanih z življenjskim slogom, vključno s sodelovanjem v presejalnih in preventivnih programih, predstavljajo ranljive skupine prebivalstva.

V Sloveniji se, tako kot v večini drugih držav, za preventivno dejavnost v zdravstvu namenja le manjši del zdravstvenega denarja, čeprav prav vlaganja v preventivne dejavnosti lahko pomembno prispevajo k zagotavljanju vzdržnosti sistema zdravstvenega varstva kot tudi k preprečevanju neenakosti v zdravju. Priporočila o povečanju vlaganj v preventivo in njihovi predvsem dolgoročni stroškovni učinkovitosti izhajajo tudi iz študij OECD. Premalo se zavedamo ekonomskega bremena z življenjskim slogom povezanih kroničnih bolezni. Stroški zdravljenja pogosto presegajo finančne koristi, ki jih ima družba od prodaje zdravju škodljivih izdelkov. Zato tudi ne uresničujemo v dovolj veliki meri dokazano učinkovitih ukrepov, ki jih priporočata domača in mednarodna javnozdravstvena stroka.

Še vedno ni vzpostavljeno ustrezno povezovanje sistema javnega zdravja s primarno ravnjo in drugimi deli zdravstva za podporo izvajalcem zdravstvene dejavnosti pri vključevanju preventive v njihovo delo. Doseči moramo komplementarnost in sinergistične učinke med sistemom javnega zdravja in primarnim zdravstvenim varstvom. Javno zdravje mora prevzeti svojo vlogo pri načrtovanju, spremljanju, izobraževanju in vrednotenju preventivnih programov v tesnem sodelovanju s primarnim zdravstvenim varstvom. Izvajanje zdravstvene vzgojne in preventivne dejavnosti pa mora postati pomembna naloga zdravstvenega doma v lokalnem okolju, ki naj v ospredje postavlja potrebe prebivalcev in skupnostni pristop. Aktivnosti v lokalnih okoljih morajo biti usmerjene v čim širši krog prebivalcev in hkrati zadovoljiti potrebe ranljivih skupin in tistih, ki so socialno-ekonomsko ogroženi in pri katerih prihaja do kopičenja in prepletanja težav – tako z vidika zdravja kot tudi z vidika socialne varnosti in blaginje.

Kljub temu, da je v Sloveniji že dolgo časa prisotno zavedanje o pomenu skladnega razvoja celotne države, vseeno obstajajo razlike v zdravju prebivalstva po regijah in tudi med različnimi socialnimi skupinami. Nič od tega ni izvirno slovenski problem, nujno pa bo načrtovati ukrepe za preseganje tovrstnih razlik, še posebej v okviru zdravstvenega varstva. Za prepoznavanje specifičnih potreb populacije in za delo z ranljivimi skupinami je pomembno krepiti kapacitete tako primarnega zdravstvenega varstva kot javnega zdravja.

Kot je pokazal primer ebole, so nalezljive bolezni stalna in težko odstranljiva grožnja prebivalcem, v celoti pa predstavljajo globalno grožnjo zdravju. Zaradi svojega obsega in globalnih razsežnosti širjenja lahko privedejo do pomembnejših motenj v gospodarskih tokovih, mednarodni trgovini ter migracijah. Zato moramo v Sloveniji slediti vsem domačim in mednarodno sprejetim obveznostim v sklopu celovitega obvladovanja groženj zdravju.

Na podlagi konvencij 155. in 161. Mednarodne organizacije za delo in Direktive EU 89/391/EGS je nastala slovenska zakonodaja s področja varnosti in zdravja pri delu, ki določa obveznosti delodajalcev v zvezi z varnim in za zdravje čim bolj ugodnim delom ter naloge specialistov medicine dela. Na podlagi celovite analize izvajanja dejavnosti medicine dela ter novih potreb in razmer na trgu dela bo treba proučiti to področje in ga ustrezneje urediti.

SPECIFIČNI CILJI:

Krepitev in varovanje zdravja ter preprečevanje bolezni – javno zdravje:

• uveljavitev zdravja kot vrednote in cilja v vseh nacionalnih, regionalnih in lokalnih politikah;

• vzpostavitev vrednotenja učinkov politik in ukrepov države na zdravje;

• večja ozaveščenost odločevalcev in prebivalstva za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje;

• premik od bolezni k zdravju in nadgradnja kurativne dejavnosti s preventivno, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah.

6.1.1 Zdravje v vseh politikah

V Sloveniji zdravje med odločevalci še vedno ni prepoznano kot ena najpomembnejših vrednot naše družbe, ki jo je treba upoštevati pri načrtovanju politik na vseh ravneh in v vseh resorjih. Zdravje v vseh politikah je koncept, ki ga bo treba v Sloveniji šele uveljaviti. S tem namenom bo treba zagotoviti oceno vplivov posameznih ukrepov na zdravje že pri njihovem načrtovanju (presoja vplivov na zdravje). V postopkih medresorskega usklajevanja in javne razprave se zdravstveni resor sicer vključuje v pripravo za zdravje pomembnih politik in ukrepov drugih resorjev, vendar pa se zaradi pomanjkanja kadrovskih kapacitet na MZ in v ostalih relevantnih institucijah večinoma ne uspejo pripraviti ustrezne presoje vpliva na zdravje in na sistem zdravstvenega varstva. To je tudi razlog, da se ne more omogočiti polno uresničevanje pristopa k zdravju v vseh politikah. Področje, na katerem v Sloveniji že vrsto let uspešno uveljavljamo koncept zdravja v vseh politikah, je področje prehrane in gibanja. Na tem področju potekajo aktivnosti tudi v okviru EU, kjer so v Sklepih Sveta o prehrani in telesni dejavnosti (2014/C, 213/01) izpostavili nujnost vključevanja vseh političnih sektorjev in deležnikov na primeru ozaveščanja o pomenu zdrave prehrane in telesne dejavnosti, zlasti kar zadeva otroke in najstnike, ter preprečevanja zavajajoče, pretirane ali neustrezne oblike oglaševanja in trženja.

Aktivnost: Sprejem in izvajanje učinkovitih, medresorsko usklajenih ukrepov, politik in programov za doseganje najvišje ravni zdravja in blaginje

V sodelovanju z vladnimi resorji, stroko, civilno družbo, socialnimi partnerji in gospodarstvom (kjer je to primerno), bomo aktivno sooblikovali politike in sprejeli dokazano učinkovite ukrepe za podporo krepitvi in ohranjanju zdravja. Pripravili bomo strategije in izvedbene načrte ter zagotovili koordinacijo njihovega izvajanja na področjih prehrane in gibanja, tobaka, alkohola in prepovedanih drog. Posebna pozornost pri vseh ukrepih bo namenjena ranljivim skupinam, med njimi še posebej socialno izključenim in tistim s slabšim socialno-ekonomskim položajem.

Ukrep 1 Aktivno vključevanje zdravstvenih ciljev in ukrepov v vladne, regionalne in lokalne politike drugih resorjev

Ukrep 2Izvajanje Resolucije o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje

Ukrep 3 Sprejem celovite nacionalne alkoholne politike z izvedbenimi načrti; spremembe področne zakonodaje za večjo učinkovitost ukrepanja; razvoj modelov obravnave tistih, ki tvegano in škodljivo pijejo, in pomoči njihovim svojcem

Ukrep 4 Spremembe zakonodaje za nadzor nad tobakom in razvoj modela učinkovite obravnave kajenja v zdravstvu

Ukrep 5 Razvoj in uvajanje integriranih programov pomoči uživalcem prepovedanih drog v zdravstvu in socialnem varstvu in vzpostavitev nadzora nad njihovim izvajanjem

Specifični cilji: S to aktivnostjo in ukrepi prispevamo k uveljavitvi zdravja v vseh nacionalnih, regionalnih in lokalnih politikah kot vrednote in cilja, k vzpostavitvi vrednotenja učinkov politik in ukrepov države na zdravje ter k večji ozaveščenosti odločevalcev in prebivalstva za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje.

Specifični cilj	Kazalniki učinka	Merska enota	Izhodiščna vrednost	Izhodiščno leto	Ciljna vrednost v letu 2025	Vir podatka	Časovni okvir	Viri sredstev za predvidene ukrepe
Uveljavitev zdravja v vseh nacionalnih, regionalnih in lokalnih politikah kot vrednote in cilja Vzpostavitev vrednotenja učinkov politik in ukrepov države na zdravje Večja ozaveščenost odločevalcev in prebivalstva za večjo odgovornost družbe in za posameznikovo zdravje	Nove politike in ukrepi drugih resorjev s cilji krepitve in varovanja zdravja ter preprečevanja bolezni, objavljeni v UL	Število	0	2015	10	MZ	Do 2025	Proračun RS, sredstva EU,²⁵ZZZS
	Medresorske strategije in akcijski načrti za različna področja obvladovanja dejavnikov tveganja (debelost, tobak, alkohol, droge, poškodbe), objavljeni na spletni strani MZ	Število	2	2015	18	MZ	Do 2025
	Novi zakoni oziroma spremembe zakonodaje na področju krepitve zdravja, objavljeni v UL	Število	0	2015	3	MZ	Do 2025
	Poročila o uvedbi novih modelov in programov preprečevanja odvisnosti od dovoljenih in prepovedanih drog, objavljeni na spletni strani NIJZ	Število	6	2015	9	NIJZ	Do 2025

Nosilec:Vlada RS (resorna ministrstva), lokalne skupnosti, NIJZ, ZZZS²⁴

6.1.2 Krepitev dejavnosti javnega zdravja

Z združitvijo institucij javnega zdravja v dve krovni instituciji NIJZ in NLZOH, je dejavnost javnega zdravja dobila pomembnejše mesto v sistemu zdravstvenega varstva ter širše in stabilnejše financiranje, ki pa se je v času gospodarske krize žal pomembno zmanjšalo. Med ključne funkcije, ki jih država zagotavlja v okviru dejavnosti javnega zdravja, štejemo spremljanje zdravstvenega stanja in blaginje prebivalstva, spremljanje in analizo zagotavljanja zdravstvenega varstva, pripravljenost za obvladovanje zdravstvenih tveganj in nevarnosti za zdravje, varovanje zdravja (obvladovanje nalezljivih bolezni in ukrepanje na področjih okolja in zdravja ter zdravja pri delu), krepitev zdravja ter preprečevanje in zgodnje odkrivanje bolezni.

V prihodnje bo treba okrepiti zlasti NIJZ kot izvajalca javne službe – predvsem v smislu zagotavljanja podatkov, analiz in strokovne podpore Ministrstvu za zdravje, drugim delom sistema zdravstvenega varstva, drugim resorjem, nevladnim organizacijam in ostalim deležnikom (lokalna skupnost, delovne organizacije, socialni partnerji), ki delujejo na področju javnega zdravja. Na tem področju se poleg odsotnosti jasnih strateških usmeritev soočamo tudi s pomanjkanjem zmogljivosti in usposobljenosti izvajalcev dejavnosti javnega zdravja za izvajanje sprotnih analiz zdravstvenega stanja in sistema zdravstvenega varstva, sodelovanja pri vrednotenju novih zdravstvenih tehnologij in pripravo strokovnih podlag za učinkovito zdravstveno politiko in drugih resornih politik ter ocenjevanja vplivov na zdravje.

Aktivnost: Izvajanje ključnih javnozdravstvenih funkcij

Za dejavnost javnega zdravja bomo sprejeli jasen strateški razvojni načrt, v katerem bodo opredeljeni cilji in ukrepi za izvajanje ključnih javnozdravstvenih funkcij, ki so v javnem interesu in se izvajajo v okviru javne službe na NIJZ in NLZOH ter s strani drugih deležnikov.

Ukrep 1Sprejem in izvajanje Strategije razvoja dejavnosti javnega zdravja do leta 2025

Specifični cilji: S to aktivnostjo in ukrepi prispevamo k uveljavitvi zdravja v vseh nacionalnih, regionalnih in lokalnih politikah kot vrednote in cilja, k vzpostavitvi vrednotenja učinkov politik in ukrepov države na zdravje, k večji ozaveščenosti odločevalcev in politike za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje ter k premiku od bolezni k zdravju in nadgradnji kurativne dejavnosti s preventivno, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah.

Specifični cilj	Kazalniki učinka	Merska enota	Izhodiščna vrednost	Izhodiščno leto	Ciljna vrednost v letu 2025	Vir podatka	Časovni okvir	Vir sredstev za predvidene ukrepe
Uveljavitev zdravja kot vrednote in cilja v vseh nacionalnih, regionalnih in lokalnih politikah Vzpostavitev vrednotenja učinkov politik in ukrepov države na zdravje Večja ozaveščenost odločevalcev in politike za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje Premik od bolezni k zdravju in nadgradnja kurativne dejavnosti s preventivno, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah	Strategija razvoja dejavnosti javnega zdravja, objavljena na spletni strani MZ	Število	0	2015	1	MZ	Do 2017	Proračun MZ
	Letni načrti NLZOH in NIJZ, objavljeni na njihovi spletni strani	Število	0	2016	18	MZ	Vsako leto do 2025	Proračun MZ

Nosilec: MZ

6.1.3 Okrepitev preventivnih pristopov na primarni ravni zdravstvenega varstva

Za nadgradnjo kurative s preventivo v zdravstveni dejavnosti je ključno, da predvsem primarna raven, še posebej zdravstveni dom kot organizacijska enota, prevzame vlogo preventivnega centra v lokalnem okolju in se aktivno vključi v prizadevanja za vzpostavljanje pogojev za zdrav način življenja in izboljševanje zdravstvene pismenosti. Še vedno ni vzpostavljeno ustrezno povezovanje dejavnosti javnega zdravja s primarno ravnjo in drugimi deli zdravstva (ob upoštevanju pristojnosti in odgovornosti vseh sodelujočih), preventivni programi pa zaenkrat tudi ne upoštevajo dovolj potreb ranljivih skupin prebivalstva.

Aktivnost: Krepitev preprečevanja in zgodnjega odkrivanja dejavnikov tveganja ter zmanjševanja neenakosti v zdravju na primarni ravni

S širitvijo referenčnih ambulant in uvajanjem novih preventivnih pristopov v vseh ambulantah na primarni ravni in v lekarnah bomo zagotovili enako dostopnost do preventivnih programov za vse, s posebnim poudarkom na dostopnosti programov za ranljive skupine. Zdravstveni dom mora zagotavljati celovito preventivno-kurativno dejavnost za potrebe lokalnega prebivalstva. Obstoječi preventivni programi bodo nadgrajeni in razširjeni s ciljem uspešnejšega preprečevanja in obvladovanja kroničnih bolezni in drugih stanj, še posebej v luči specifičnih potreb ranljivih skupin in starejše populacije, ki preventivnih storitev ne koristijo v polni meri. Pilotno testiranje posodobljenih preventivnih programov in pristopov že poteka in je financirano v okviru norveškega finančnega mehanizma. Na podlagi izkušenj se bo model nadgradil in razširil po zdravstvenih domovih v Sloveniji, kar bo prispevalo h krepitvi primarnega zdravstvenega varstva, ki je podrobneje obravnavano v poglavju 6.2.

Ukrep 1 Nadgradnja in razvoj preventivnih programov ter njihovo izvajanje v primarnem zdravstvenem varstvu in lokalni skupnosti s spremembami Pravilnika za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni

Specifični cilji: S to aktivnostjo in ukrepi prispevamo k ozaveščenosti odločevalcev in politike za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje in k premiku od bolezni k zdravju ter nadgradnji kurativne dejavnosti s preventivno, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah.

Specifični cilj	Kazalniki učinka	Merska enota	Izhodiščna vrednost	Izhodiščno leto	Ciljna vrednost v letu 2025	Vir podatka	Časovni okvir	Vir sredstev za predvidene ukrepe
Večja ozaveščenost odločevalcev in politike za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje Premik od bolezni k zdravju in nadgradnja kurativne dejavnosti s preventivno, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah	Zdravstveni domovi, kjer se izvajajo nadgrajeni preventivni programi v centrih za krepitev zdravja	Število	0	2015	25	NIJZ	Do 2020	ZZZS, sredstva EU
	Poročilo o neenakostih v zdravju	Število	1	2015	3	MZ	Do 2025
	Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih, objavljen v UL	Število	0	2015	1	MZ	Do 2019

Nosilci: MZ, NIJZ

6.1.4 Nalezljive bolezni in druge nevarnosti za zdravje, vključno z agensi iz okolja

Obvladovanje nalezljivih bolezni ostaja med javnozdravstvenimi prioritetami, predvsem zaradi pojava novih nalezljivih bolezni, globalizacije in hitrosti njihovega širjenja. Zaradi omenjenih razlogov je njihovo obvladovanje mogoče le v sodelovanju na mednarodni ravni. Prav s tem namenom so bile sprejete številne zaveze in obveznosti, ki jim sledi tudi naša država, med njimi je tudi Sklep št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta o resnih čezmejnih nevarnostih za zdravje. Slovenija je zaradi celovitega pristopa uspešna pri obvladovanju okužbe s HIV/AIDS, zato bomo z aktivnostmi nadaljevali tudi v prihodnje.

Aktivnost: Obvladovanje nalezljivih bolezni in drugih nevarnosti za zdravje, vključno z agensi iz okolja

Ohranitev visoke stopnje precepljenosti prebivalstva bo glavno vodilo pri pripravi ukrepov, saj je cepljenje najučinkovitejši javnozdravstveni ukrep za preprečevanje nalezljivih bolezni. Sistem spremljanja, pripravljenosti in odziva v primeru nalezljivih bolezni in drugih zdravstvenih groženj bomo stalno preizkušali in ga nadgrajevali, k čemur nas zavezuje tudi Mednarodni zdravstveni pravilnik SZO in pravni red EU (Sklep o čezmejnih nevarnostih za zdravje, Sklepi Sveta o cepljenju kot učinkovitem načinu zagotavljanja javnega zdravja (2014/C, 438/04).

Okužbo s HIV/AIDS bomo tudi v prihodnje obvladovali z usklajenim medresorskim delovanjem, sodelovanjem stroke, nevladnih organizacij in pacientov.

Ukrep 1 Novela Zakona o nalezljivih boleznih

Ukrep 2Načrti pripravljenosti in protokoli ravnanja v primeru izbruhov nalezljivih bolezni ali drugih groženj zdravju in zagotavljanje zmogljivosti, strokovne usposobljenosti in opremljenosti strokovnih služb za obvladovanje nalezljivih bolezni ter drugih groženj zdravju

Ukrep 3Strategija obvladovanja okužbe s HIV/AIDS do leta 2025

Specifični cilji: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k večji ozaveščenosti odločevalcev in politike za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje ter k premiku od bolezni k zdravju in k nadgradnji kurativne dejavnosti s preventivno, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah.

Specifični cilj	Kazalniki učinka	Merska enota	Izhodiščna vrednost	Izhodiščno leto	Ciljna vrednost v letu 2025	Vir podatka	Časovni okvir	Vir sredstev za predvidene ukrepe
Večja ozaveščenost odločevalcev in politike	Novela Zakona o nalezljivih boleznih, objavljena v UL	Število	0	2016	1	MZ	2017	Proračun MZ
za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje Premik od bolezni k zdravju in k nadgradnji kurativne dejavnosti s preventivno, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah	Izdelani načrti pripravljenosti in protokoli ravnanja v primeru izbruhov nalezljivih bolezni ali drugih groženj zdravju, objavljeni na spletni strani MZ in NIJZ	Število	0	2015	1	MZ, NIJZ	2017
	Strategija obvladovanja okužbe s HIV/AIDS do 2025, objavljena na spletni strani MZ in NIJZ	Število	0	2015	1	MZ	2017

Nosilci: MZ, NIJZ

6.1.5 Zdravje na delovnem mestu

Zdrava delovna populacija je temelj ekonomskega razvoja v Sloveniji. V času ekonomske krize smo se soočili z dodatnimi izzivi, ki vključujejo večje obremenitve zaposlenih, pomanjkanje prostega časa, stres in včasih tudi prezentizem (nekoriščenje bolniškega staleža v primeru bolezni). SIovenija je v primerjavi z državami OECD tudi bistveno nad povprečjem števila bolniških odsotnosti z dela (2013 SI 11,6, OECD 9). Takšni spremenjeni, pogosto tudi zaostreni, pogoji dela zahtevajo drugačne pristope pri zagotavljanju zdravja in varnosti pri delu, z ustreznimi ukrepi na področju zdravja in varstva pri delu pa bi bilo treba zmanjšati število dni bolniške odsotnosti z dela.

Zakonodaja, ki ureja področje varnosti in zdravja pri delu, je del evropskega pravnega reda in sledi konvencijam Mednarodne organizacije za delo. Zakonodajo smo že nadgradili z obveznostjo delodajalcev, da načrtujejo in izvajajo promocijo zdravja na delovnem mestu. Programi promocije zdravja na delovnem mestu so v Sloveniji komplementarni z ukrepi za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti in poškodb pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi, kakor predpisuje zakon. Pomembno mesto na tem področju imajo specialisti medicine dela. Da bodo delavci delali v varnem in spodbudnem delovnem okolju in bodo zato produktivnejši in ustvarjalnejši, redkeje zbolevali in redkeje odhajali v bolniški stalež ter se aktivno in zdravo starali, bomo morali na tem področju ovrednotiti sedanje prakse, dosledno izvajati zakonodajo in aktivnosti za ohranjanje in izboljševanje zdravja zaposlenih. K temu lahko pomembno prispevajo tudi socialni partnerji. Pomembna prioriteta je ugotavljanje poklicnih bolezni.

Aktivnost: Ohranjanje zdravja delovno aktivne populacije

Ovrednotili bomo sedanjo prakso izvajanja medicine dela, prometa in športa, njenega financiranja ter umeščenosti v sistem zdravstvenega varstva ter na njeni podlagi sprejeli ustrezne prilagoditve, vključno s sistemom za ugotavljanje poklicnih bolezni. Vzpostavili bomo mehanizem izmenjave dobrih praks in izkušenj pri izvajanju promocije zdravja na delovnem mestu.

Ukrep 1 Celovita analiza izvajanja dejavnosti medicine dela, vključno z njenim financiranjem in predlogi za spremembe ter izvedbo sprememb

Ukrep 2 Ureditev ugotavljanja poklicnih bolezni in njihovo spremljanje s Pravilnikom o poklicnih boleznih

Ukrep 3Vzpostavitev spletnega portala za izmenjavo informacij in dobrih praks na področju promocije zdravja na delovnem mestu – informacijska točka

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k večji ozaveščenosti odločevalcev in politike za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje.

Specifični cilj	Kazalniki učinka	Merska enota	Izhodiščna vrednost	Izhodiščno leto	Ciljna vrednost v letu 2025	Vir podatka	Časovni okvir	Vir sredstev za predvidene ukrepe
Večja ozaveščenost odločevalcev in politike za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje	Pravilnik o poklicnih boleznih, objavljen v UL	Število	0	2015	1	MZ	2016	MZ, ZZZS, MG, sredstva EU
	Analiza izvajanja dejavnosti medicine dela, objavljena na spletni strani MZ	Število	0	2015	1	MZ	2017
	Spletni portal za izmenjavo informacij in dobrih praks na področju promocije zdravja na delovnem mestu – informacijska točka	Število	0	2015	1	MZ	2018

Nosilec: MZ, ZZZS, ESS, MDDSZ

6.1.6 Programi krepitve zdravja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, na delovnem mestu, v lokalnih okoljih

Za uresničevanje nacionalnih strateških usmeritev s ciljem izboljšanja zdravja in kakovosti življenja je ključno izvajanje aktivnosti v okoljih, kjer ljudje živijo, delajo in preživljajo prosti čas.Takšnih programov ni mogoče zagotoviti zgolj v okviru javnih služb, saj morajo doseči vsakega posameznika v njegovem lokalnem okolju. Nevladne in neprofitne organizacije lahko pomembno prispevajo k dostopnosti do kakovostnih programov ozaveščanja o zdravem načinu življenja in zagotavljajo pogoje za zdrave izbire. Pri tem je ključno, da tovrstne programe spremljamo z vidika kakovosti in učinkovitosti in da izvajalcem zagotavljamo strokovno pomoč pri njihovem načrtovanju. Manjkajo tudi usmeritve, kakšni naj bi bili programi in projekti ter za katero populacijo naj bi bili določeni programi in projekti ustrezni. Smernice za preventivne programe v delovnem okolju so pomemben doprinos, potrebujemo še usmeritve za programe, ki se izvajajo v šolskem okolju in v lokalni skupnosti.

Aktivnost: Podpora izvajanju krepitve zdravja v različnih okoljih (v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, na delovnem mestu, v lokalnih okoljih)

V naslednjih desetih letih bomo zagotovili strokovno podporo za izvajanje krepitve zdravja v šolskem in delovnem okolju ter v lokalni skupnosti. O pomenu zdravja in zdravem načinu življenja bomo ozavestili in opolnomočili posameznika in vse ključne institucije, ki lahko s svojim ukrepanjem in aktivnostmi prispevajo k izboljšanju zdravja prebivalstva in zmanjševanju neenakosti v zdravju. Zagotovili bomo vrednotenje programov krepitve zdravja, ki se izvajajo v teh okoljih, še posebej tistih, ki jih izvajajo nevladne organizacije. Posebna pozornost bo namenjena krepitvi kapacitet za delo z ranljivimi skupinami ter krepitvi partnerstev z lokalnimi skupnostmi, nevladnimi organizacijami, delovnimi organizacijami, vzgojno-izobraževalnimi organizacijami in socialnim varstvom.

Ukrep 1Izdelava orodij za ozaveščanje prebivalstva o pomenu zdravja in zdravem načinu življenja ter opolnomočenje za lastno skrb za svoje zdravje – dvig zdravstvene pismenosti, vključno z izvedbo nacionalnih kampanj in pripravo gradiv, primernih orodij ter smernic za pomoč pri izvajanju programov krepitve zdravja v vseh okoljih

Ukrep 2 Pilotna izvedba vrednotenja programov neprofitnih zavodov in nevladnih organizacij ter društev, ki se financirajo iz javnih virov

Specifični cilji:S to aktivnostjo in ukrepi bomo zagotovili vzpostavitev vrednotenja učinkov politik in ukrepov države na zdravje in večjo ozaveščenost odločevalcev in prebivalstva za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje.

Specifični cilj	Kazalniki učinka	Merska enota	Izhodiščna vrednost	Izhodiščno leto	Ciljna vrednost v letu 2025	Vir podatka	Časovno okvir	Vir sredstev za predvidene ukrepe
Vzpostavitev vrednotenja učinkov politik in ukrepov države na zdravje Večja ozaveščenost odločevalcev in prebivalstva za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje	Orodja za dvig zdravstvene pismenosti – objava v medijih	Število	0	2015	5	NIJZ	Do 2025	Proračun RS, sredstva EU
	Poročila o evalvacijah programov in projektov neprofitnih zavodov in nevladnih organizacij, ki se financirajo iz javnih virov, objavljena na spletni strani MZ	Število	0	2015	5	MZ	Do 2025	Proračun RS, sredstva EU

Nosilec:MZ

6.2 Optimizacija zdravstvene oskrbe – zdravstvena dejavnost

Pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe se sistem zdravstvenega varstva srečuje z mnogimi izzivi. Ob finančnih omejitvah, naraščanju kronično bolnih in novih grožnjah zdravju se spreminjata tudi struktura zaposlenih in tehnologija, ki je na voljo zdravstvu. Tudi v Sloveniji rasteta tako število novih primerov kronično bolnih kot tudi skupno število vseh pacientov, kar povečuje breme za sistem zdravstvenega varstva ter slabša delovni in razvojni potencial družbe, in sicer v smislu absentizma, slabše produktivnosti, prezgodnjega upokojevanja in skrajševanja zdravih let življenja. Na področju zdravstvenega varstva se povečujejo stroški za diagnostiko, zdravljenje in rehabilitacijo kronično bolnih, prav tako pa se soočamo z vse večjimi pričakovanji uporabnikov. Izziv predstavlja tudi pojav (praviloma dragih) novih tehnologij.

Kot enega ključnih odgovorov na spremenjene zdravstvene potrebe in razmere mednarodna strokovna skupnost predlaga: krepitev primarnega zdravstva, ki lahko zagotovi večjo odzivnost sistema zdravstvenega varstva na spremenjene potrebe; bolj celovito obravnavo pacientov; povečanje uspešnosti sistema zdravstvenega varstva nasploh. Hkrati lahko deluje kot povezovalec in usmerjevalec med zdravstveno in socialno obravnavo kroničnega bolnika in starostnika. Dokazano je, da so sistemi zdravstvenega varstva v evropskih državah z močnim primarnim zdravstvom uspešnejši: boljše je zdravje prebivalstva, manjše so razlike v zdravju in manj je nepotrebnih hospitalizacij (D. S. Kringos et al., Building primary care in a changing Europe, Evropski observatorij za spremljanje zdravstvenih sistemov in politik, 2015).

Mnogi bolniki imajo več kroničnih bolezni hkrati (multimorbidnost), narašča pa tudi število tistih, ki so odvisni od tuje pomoči in potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Preplet simptomov, krhkost, kompleksnejše zdravljenje, raba več različnih zdravil v istem času pri isti osebi (polifarmacija) in psihosocialne potrebe bolnikov z več kroničnimi boleznimi imajo za posledico večje število stikov z zdravstveno službo, zahtevnejšo in daljšo zdravstveno obravnavo in večje stroške zdravljenja in tudi večje stroške psihosocialne obravnave.

Po drugi strani je dostopnost tako do preventivnih programov kot do zdravstvene obravnave na posameznih območjih Slovenije različna. Nepovezana in neustrezna je tudi zdravstvena obravnava tistih, ki imajo hkrati več zdravstvenih problemov, socialne in druge probleme, potrebujejo geriatrično obravnavo, rehabilitacijo, paliativno oskrbo, dolgotrajno oskrbo ali pomoč na domu po zaključenem zdravljenju pri skrbi za svojo kronično bolezen in pri dnevnih aktivnostih. Prav tako bomo morali v prihodnje bolje povezati zdravstveno varstvo s socialnim varstvom pri skrbi za tiste, ki zaradi bolezni in onemoglosti potrebujejo pomoč na domu oziroma dolgotrajno oskrbo.

Za celovit in integriran pristop k obvladovanju problema staranja populacije so ob razvoju dolgotrajne oskrbe nujni tudi krepitev patronažne službe, umestitev geriatrične obravnave v dejavnost primarne in sekundarne ravni zdravstvenega varstva, vzpostavitev centrov za demenco, razvoj skupnostne skrbi za duševno zdravje ipd. Skladno s tem bo treba več pozornosti nameniti izobraževanju zdravstvenega osebja za obravnavo kroničnih bolnikov in prilagajanju kapacitet za kakovostno oskrbo starejših, nujno pa bo tudi vključevanje lokalne skupnosti in nevladnih organizacij pri zagotavljanju pomoči in podpore pacientom, ki potrebujejo tujo pomoč v dnevnih aktivnostih in so zaradi bolezni in onemoglosti socialno izključeni.

Zagotoviti je treba povezanost med posameznimi deležniki za usklajeno delovanje, ki bo omogočalo prepoznavanje posameznikovih specifičnih potreb, ustrezno diagnostiko in smeri zdravljenja. Na večini področij manjkajo ključna orodja za poenotenje zdravstvene obravnave, kot so strokovne smernice in klinične poti, pomanjkljiv pa je tudi nadzor nad kakovostjo oskrbe. Zagotoviti bo treba tudi ustrezne oblike usposabljanja za vse profile zdravstvenih delavcev.

Da bi bili pri zdravljenju in rehabilitaciji lahko res uspešni, potrebujemo dobro sodelovanje bolnika. Pacient mora biti opolnomočen: seznanjen s cilji zdravstvene obravnave, potekom zdravljenja, možnimi izidi in postopki zdravljenja. Opolnomočen in motiviran pacient lahko tudi sam bolje prispeva v procesu zdravljenja in prevzame odgovornost za svoje zdravje.

SZO v poročilu (EUR/RC65/8, Regionalni odbor SZO za Evropo, Vilnus, Litva 2015)²⁵ o izvajanju Talinske listine²⁶ o razvoju zdravstvenih sistemov v Evropi, ki je bila sprejeta leta 2008 in predstavlja nadaljevanje zavez Ljubljanske listine iz leta 1996,²⁷ izpostavlja kot največje izzive pri razvoju zdravstvenih sistemov krepitev sistema javnega zdravja in primarnega zdravstvenega varstva ter zagotavljanje boljše koordinacije med vsemi deli sistema zdravstvenega varstva, skladno s potrebami pacientov. Poročilo kot ključno izhodišče za spremembe postavlja potrebe ljudi, poudarja pa tudi nujnost krepitve upravljanja v sistemu zdravstvenega varstva in vlaganja v načrtovanje in usposabljanje delovne sile, ki bo sposobna izvajati storitve in programe po novih konceptih in modelih.

SPECIFIČNI CILJI:

Optimizacija zdravstvene oskrbe:

• integrirana in celovita obravnava;

• enaka dostopnost do kakovostne in varne oskrbe čim bližje prebivalcem;

• usmerjenost v preventivno zdravstveno varstvo;

• boljša povezanost med ravnmi zdravstvene dejavnosti in s socialnim varstvom;

• upoštevane spreminjajoče se zdravstvene potrebe starajoče se populacije;

• usmerjenost v uporabnika in njegovo opolnomočenje.

6.2.1 Celovito obvladovanje kroničnih bolezni in stanj

Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016–2025 »Skupaj za družbo zdravja« (ReNPZV16–25)

Časovnica