Sklep o zavrnitvi razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D, EPA 257-VII)

770. Sklep o zavrnitvi razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D, EPA 257-VII)

Na podlagi drugega odstavka 90. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13 in 47/13), drugega odstavka II. razdelka Ustavnega zakona o spremembah 90., 97. in 99. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 47/13) ter 21. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 – uradno prečiščeno besedilo) in 112. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) je Državni zbor na seji dne 26. marca 2015 sprejel

S K L E P
O ZAVRNITVI RAZPISA ZAKONODAJNEGA REFERENDUMA O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŽINSKIH RAZMERJIH (ZZZDR-D, EPA 257-VII)

Državni zbor Republike Slovenije ugotavlja, da se pobuda za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D), EPA 257-VII, nanaša na zakon, glede katerega skladno s četrto alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13 in 47/13) razpis referenduma ni dopusten, zato zavrne razpis referenduma.

Na podlagi smiselne uporabe četrtega odstavka 21. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZRLI) se z dnem sprejetja tega sklepa zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma zaustavi.

Državni zbor je na svoji 5. redni seji dne 3. 3. 2015 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D), EPA 257-VII (v nadaljevanju: novela ZZZDR). Državni svet glede navedenega zakona na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13 in 47/13; v nadaljevanju: Ustava) ni zahteval, da naj Državni zbor pred razglasitvijo navedenega zakona o njem še enkrat odloča.

Metka Zevnik, sovoditeljica Koalicije »Za otroke gre!«, in Aleš Primc, sovoditelj Koalicije »Za otroke gre!«, ter skupina volivcev so dne 10. 3. 2015 vložili Pobudo za razpis naknadnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, EPA 257-VII. Predsednik Državnega zbora je kot prvi dan koledarskega roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma določil 23. 3. 2015, zadnji petintrideseti dan za zbiranje podpisov pa je nedelja, 26. 4. 2015.

Referendumsko vprašanje se glasi: »Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, EPA 257-VII, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel dne 3. 3. 2015?«

24. 5. 2013 je Državni zbor sprejel Ustavni zakon o spremembah 90., 97. in 99. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 47/13; v nadaljevanju: Ustavni zakon). Spremenjeni 90. člen določa, da referenduma ni dopustno razpisati o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost. II. razdelek Ustavnega zakona v drugem odstavku določa, da se do uskladitve Zakona o referendumu in ljudski iniciativi določbe 1. člena tega Ustavnega zakona uporabljajo ob smiselni uporabi Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi neposredno ter da se do uskladitve Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi 21. člen Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi smiselno uporablja tako, da Ustavno sodišče Republike Slovenije odloči v sporu med predlagateljem referenduma in državnim zborom, ki zavrne razpis referenduma o zakonu.

Skladno z določbo drugega odstavka 21. člena ZRLI lahko Državni zbor sklep, s katerim ugotovi, da je predmet referendumske pobude zakon iz drugega odstavka 90. člena Ustave, sprejme že v času zbiranja podpisov v podporo referendumski zahtevi (drugi odstavek 21. člena ZRLI). O vprašanju, ali mora Državni zbor s svojo odločitvijo počakati na vložitev zahteve za razpis referenduma, je že odločalo tudi Ustavno sodišče.

Leta 1995 je Ustavno sodišče presojalo dopustnost razpisa referenduma o sprejetju Zakona o odvzemu državljanstev Republike Slovenije, pridobljenih na osnovi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije1. V odločbi se je opredelilo tudi do vprašanja, ali lahko Državni zbor o zahtevi za oceno ustavnosti vsebine zahteve za razpis referenduma odloča že v času zbiranja podpisov v podporo referendumski zahtevi. V 7. točki navedene odločbe je Ustavno sodišče zapisalo: »V trenutku, ko predsednik Državnega zbora določi rok za zbiranje podpisov, so državljani pozvani, naj se opredelijo, ali so za vsebino zahteve. S tem je vprašanje zastavljeno vsem državljanom, ki imajo volilno pravico. Vprašanje, ki se zastavlja v tej fazi postopka za razpis zakonodajnega referenduma, je povsem isto kot vprašanje, ki bi se zastavilo na referendumu, če bi dobilo potrebno podporo. Tako v prvem kot v drugem primeru je vprašana ista ciljna populacija. Zato se zastavi vprašanje, ali je samo zaradi tega, ker zbiranje podpisov v tej fazi postopka še nima narave zahteve v smislu 12. člena ZRLI, je pa to že vsebinsko opredeljena zahteva, ki potrebuje samo še podporo volivcev, potrebno čakati, da to postane še formalno, če je že v tej situaciji očitno, da tega vprašanja ne bo dopustno zastaviti isti ciljni populaciji kasneje. Ustavno sodišče ocenjuje, da je taka razlaga zakona v demokratični in pravni državi nedopustna.« Pri tem je potrebno poudariti, da takrat veljavni ZRLI ni vseboval jasne določbe, da lahko Državni zbor o zahtevi odloča že v času zbiranja podpisov, pač pa se je določba 16. člena ZRLI takrat glasila: »Če državni zbor meni, da je vsebina zahteve za razpis referenduma v nasprotju z ustavo, zahteva, naj o tem odloči ustavno sodišče. Ustavno sodišče odloči o zahtevi v tridesetih dneh.«

Leta 20012 je bil 16. člen ZRLI spremenjen, in sicer tako, da se zahteva Ustavnemu sodišču ni več nanašala le na ugotovitev, ali je vsebina zahteve v nasprotju z Ustavo, pač pa tudi na ugotovitev, da bi z odložitvijo sprejetja ali uveljavitve zakona ali zaradi zavrnitve zakona lahko nastale protiustavne posledice. Dodal se je tudi nov drugi odstavek, ki se je glasil: »Zahtevo iz prejšnjega odstavka lahko državni zbor vloži od prejema pobude ali zahteve in najkasneje do izteka roka za razpis referenduma.« V odločbi št. U-I-266/95 je torej Ustavno sodišče samo oblikovalo pravilo o pristojnosti za presojo ustavnosti referendumskega vprašanja že med zbiranjem podpisov, četudi zakon izrecno takšne pristojnosti Državnemu zboru ni dajal. Določba ZRLI pa je bila nato leta 2001 spremenjena skladno z obrazložitvijo Ustavnega sodišča. Takšna določba pa je danes vključena v 21. člen ZRLI, na katerega smiselno uporabo napotuje Ustavni zakon.

Iz tega izhaja, da Državni zbor v primeru, da se pobuda oziroma zahteva za razpis referenduma nanaša na zakon iz drugega odstavka 90. člena Ustave, ugotovi, da referenduma ni dopustno razpisati, in to že v času zbiranja podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma.

Novela ZZZDR je bila sprejeta zaradi odprave diskriminacije istospolnih parov, ki jo je Ustavno sodišče ugotovilo v dveh odločbah, in sicer v odločbi št. U-I-425/06-10 z dne 2. 7. 2009 in odločbi št. U-I-212/10 z dne 14. 3. 2013. V obeh odločbah Ustavno sodišče ugotavlja, da je »tako v primeru istospolnih partnerjev kot raznospolnih partnerjev bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata« ter da gre za »po vsebini enak dejanski položaj, v katerem sta dva človeka povezana v par, pri čemer njuno (relativno trajno) razmerje bistveno opredeljujejo njuna čustvena, moralna, duhovna in seksualna povezanost na skupni življenjski poti«. Novela ZZZDR skladno z vsebino obeh odločitev Ustavnega sodišča istospolne pare in raznospolne pare izenačuje v vseh pravicah in dolžnostih.

S sprejeto novelo je Državni zbor izpolnil obveznosti, naložene v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-425/06 (2. točka izreka), po kateri mora ugotovljeno protiustavnost določbe 22. člena Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (v nadaljevanju: ZRIPS)3 odpraviti v roku šestih mesecev po objavi citirane odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 55/2009 dne 17. 7. 2009, torej je rok šestih mesecev potekel 17. 1. 2010. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče v 6. točki zapisalo, da »prvi odstavek 14. člena Ustave določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Navedena ustavna določba prepoveduje diskriminacijo pri zagotavljanju, uresničevanju oziroma varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na posameznikove osebne okoliščine.« Ob presoji utemeljenosti očitka o neenakem, diskriminacijskem obravnavanju je Ustavno sodišče odločalo na podlagi t.i. strogega testa sorazmernosti in odgovorilo na naslednja vprašanja: »1) ali se zatrjevano različno obravnavanje nanaša na zagotavljanje oziroma uresničevanje človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, 2) če se, ali obstaja različno obravnavanje pobudnika in tistega, s katerim se pobudnik primerja, 3) ali sta dejanska položaja, ki ju pobudnika primerjata, v bistvenem enaka in torej razlikovanje temelji na okoliščini iz prvega odstavka 14. člena Ustave ter 4) če gre za razlikovanje na podlagi okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave in torej za poseg v pravico do nediskriminacijskega obravnavanja, ali je ta poseg ustavno dopusten.« Ustavno sodišče je na vsa navedena vprašanja v okviru t.i. strogega testa sorazmernosti odgovorilo pritrdilno.

Kot izhaja iz navedene odločbe, »o diskriminatorni obravnavi govorimo takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih situacijah«, Ustavno sodišče pa je na vprašanje, »ali je položaj pobudnikov v svojih bistvenih dejanskih in pravnih prvinah primerljiv s položajem zakoncev«, odgovorilo pritrdilno. Dalje pa je Ustavno sodišče v 13. točki odločbe ugotovilo, da se »glede na vse te, v bistvenem enake dejanske in pravne podlage življenjskih skupnosti – tako registrirane istospolne skupnosti kot skupnosti med žensko in moškim, pokaže, da razlikovanje v ureditvi dedovanja ne temelji na neki stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti. Spolna usmerjenost pa je, čeprav izrecno ni navedena, nedvomno ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Gre namreč za osebno lastnost, ki pomembno opredeljuje posameznika, vpliva na njegovo življenje in ga tako kot okoliščine, kot so npr. rasa, spol, rojstvo, spremlja vse življenje. Spolno usmerjenost kot okoliščino, na podlagi katere je razlikovanje prepovedano, pojmuje tudi ESČP4, čeprav ni med izrecno naštetimi okoliščinami v 14. členu EKČP5.«

S sprejemom novele ZZZDR Državni zbor torej izpolnjuje obveznost, naloženo s citirano odločbo Ustavnega sodišča, saj se po noveli ZZZDR istospolno partnersko skupnost izenačuje z raznospolno skupnostjo v vseh pravicah in dolžnostih. V okvir z novelo ZZZDR priznanih pravic spada tudi izenačitev glede pravnih posledic z vidika dednopravnih razmerij in s tem odpravlja ugotovljene neskladnosti z Ustavo. Ne glede na izvršitveno točko odločbe Ustavnega sodišča, ki ureja prehodni režim, ter poleg nosilnih razlogov sodbe, pomeni neizvršitev odločbe Ustavnega sodišča kršitev načel pravne države v povezavi z načelom delitve oblasti (2. in 3. člen Ustave). S sprejeto novelo ZZZDR Državni zbor poleg odprave diskriminacije istospolnih parov odpravlja tudi kršitev načel pravne države v povezavi z načelom delitve oblasti.

S sprejeto novelo je Državni zbor izpolnil tudi obveznosti, naložene v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-212/10 z dne 14. 3. 2013. V tej odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 67/01; v nadaljevanju ZD) v neskladju z Ustavo (1. točka izreka), v drugi točki izreka pa je Državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 31/13 dne 15. 4. 2013, torej je rok šestih mesecev potekel 15. 10. 2013. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče ponovno izpostavilo, da »prvi odstavek 14. člena Ustave določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Ta ustavna določba torej prepoveduje diskriminacijo pri zagotavljanju, uresničevanju oziroma varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na posameznikove osebne okoliščine.«6 Dalje pa Ustavno sodišče v navedeni odločbi ponovno ugotovi, da se »glede na bistveno enaka pravno upoštevna dejanska položaja zunajzakonskega in neregistriranega istospolnega partnerja v primeru nastopa pogojev za zakonito dedovanje pokaže, da razlikovanje v ureditvi dedovanja med tema partnerjema ne temelji na neki stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti. ZD namreč pridobitve zakonite dedne pravice zunajzakonskega partnerja tudi ne pogojuje z obstojem kakšnih dodatnih pravno upoštevnih okoliščin (torej tudi ne takšnih, ki bi se navezovale na družinskopravno ureditev zunajzakonske skupnosti – denimo z obstojem iztožljive preživninske terjatve preživelega partnerja, z obstojem določenega premoženjskega režima med partnerjema ali morda z obstojem skupnih otrok). Spolna usmerjenost pa je, čeprav ni izrecno navedena, ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Gre namreč za osebno lastnost posameznika, ki ga, tako kot okoliščine, kot so na primer rasa, spol, rojstvo, pomembno opredeljuje ter odločilno vpliva na njegovo življenje. Spolno usmerjenost kot okoliščino, na podlagi katere je razlikovanje prepovedano, pojmuje tudi ESČP, čeprav ni med izrecno naštetimi okoliščinami v 14. členu EKČP (niti med okoliščinami v 1. členu Protokola št. 12 k EKČP, Uradni list RS, št. 46/10, MP, št. 8/10 – Protokol št. 12).«7

S sprejemom novele ZZZDR Državni zbor torej izpolnjuje obveznost, naloženo s citirano odločbo Ustavnega sodišča, saj se po noveli ZZZDR istospolno partnersko skupnost izenačuje z raznospolno skupnostjo v vseh pravicah in dolžnostih. V okvir z novelo ZZZDR priznanih pravic spada tudi izenačitev glede pravnih posledic z vidika dednopravnih razmerij in s tem odpravlja ugotovljene neskladnosti z Ustavo. Ne glede na izvršitveno točko odločbe Ustavnega sodišča, ki ureja prehodni režim, ter poleg nosilnih razlogov sodbe pomeni neizvršitev odločbe Ustavnega sodišča kršitev načel pravne države v povezavi z načelom delitve oblasti (2. in 3. člen Ustave). Z novelo ZZZDR se tako poleg odprave diskriminacije istospolnih parov odpravlja tudi kršitev načel pravne države v povezavi z načelom delitve oblasti.

Poleg obeh navedenih odločb Ustavnega sodišča, ki se nanašata na ZRIPS in ZD, iz definicije zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti izhaja širok spekter pravic in dolžnosti opredeljenih z drugimi zakoni, ki se sklicujejo na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. S sprejetjem novele ZZZDR je zakonodajalec odpravil diskriminacijo na vseh ravneh zagotavljanja človekovih pravic in svoboščin. Z izenačitvijo istospolnih in raznospolnih parov v vseh pravicah in dolžnostih je torej odpravil diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti tudi na področju vseh ostalih iz Ustave izhajajočih ustavnih pravic.

S sprejemom novele ZZZDR se poleg obeh odločb Ustavnega sodišča odpravlja sistemska diskriminacija istospolnih parov. S spremembo definicije zakonske zveze bodo istospolni pari deležni dejanske enake obravnave in bo njihov položaj izenačen v vseh pravicah in dolžnostih.

Nedopustnost razlik med istospolno partnersko skupnostjo in zakonsko zvezo ter zunajzakonsko skupnostjo in s tem povezanim bistvenim vprašanjem, ali je diskriminacija glede spolne usmerjenosti dopustna po Ustavi ali ne, opira zlasti na argumente, podane že ob sprejemu Ustave, ter na razvoj ustavnosodne presoje Ustavnega sodišča.

Leta 1991 v 14. členu Ustave prepoved diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti ni bila izrecno opredeljena – in to iz razloga, ker je ustavodajalec menil, da je samoumevno, da je vključena v besedilo »[…] katerokoli drugo osebno okoliščino« iz prvega odstavka 14. člena Ustave.

Komisija za ustavna vprašanja takratne Skupščine Republike Slovenije, ki ji je predsedoval dr. France Bučar, je tako leta 1991 uradno obrazložila 14. člen Ustave8: »Med za zgled naštete osebne okoliščine iz 14. člena sodi npr. tudi »istospolna« usmerjenost posameznika, zato so osebe s takšno usmerjenostjo že zajete z določbo tega člena. Komisija za ustavna vprašanja v tem členu ni izrecno navedla nobene od osebnih okoliščin, ki jih konvencijska in ustavna besedila praviloma ne naštevajo, saj je tudi tako zagotovljeno njihovo sodno in drugačno pravno varstvo.«

Iz Zbornika »Nastajanje slovenske ustave«, v katerem so zbrani stenogrami razprav na Komisiji za ustavna vprašanja Skupščine Republike Slovenije, ki ga je leta 2001 izdal Državni zbor, izhaja, da je dne 11. 4. 1991 delegatka Darja Lavtižar Bebler9 glede predlaganega besedila 14. člena Ustave10 dejala: »V naši skupini smo se pač strinjali s tem, da ta spolna usmerjenost sodi že v tisti del stavka, ki govori »ali katerokoli drugo osebno okoliščino«. Menili smo, da je ta spolna usmerjenost lahko... tudi ta okoliščina osebna. Potem je še ta odstavek: »vsi so pred zakonom enaki«, ki tudi garantira nediskriminacijo takšne osebe. Tako da naša skupina se je zavzela za to, da te spolne usmerjenosti ne bi posebej navedli.«

Iz samih določb Ustave in sodne prakse Ustavnega sodišča torej jasno izhaja, da se je ustavodajalec ob pripravi Ustave zavedal pomembnosti oziroma je prepoznal okoliščino spolne usmerjenosti in se je do tega vprašanja posebej opredelil ter izrecno izpostavil, da je tudi spolna oziroma istospolna usmerjenost ena od okoliščin iz 14. člena Ustave, glede katerih država ne sme dopuščati kakršnekoli diskriminacije, oziroma se mora celo zavzemati za vzpostavljanje enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave).

Ustavnosodna presoja Ustavnega sodišča od leta 2003 vse bolj in bolj usmerja pravno ureditev Republike Slovenije v smer popolne izenačitve istospolnih partnerskih skupnosti z zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnostjo. V primeru iz leta 200311 je Ustavno sodišče zavzelo določeno stališče glede izenačitve istospolne partnerske skupnosti z drugimi življenjskimi skupnostmi na področju stanovanjskega prava:

»4. Ni izključeno, da je pravno stališče sodišča, da je življenjska skupnost v smislu 56. člena SZ nujno isto kot izvenzakonska skupnost po ZZZDR, kar nujno predpostavlja, da mora iti za skupnost moškega in ženske, lahko v neskladju s 14. členom Ustave. Ni izključeno, da iz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave in iz prepovedi diskriminacije po prvem odstavku 14. člena Ustave izhaja, da ni utemeljenih razlogov za razlikovanje med različnospolnimi in istospolnimi življenjskimi skupnostmi glede pravnih posledic na področju stanovanjskega prava v zvezi s prenosom najemne pogodbe po smrti najemnika stanovanja. Vendar se Ustavnemu sodišču glede tega vprašanja v tej zadevi ni treba opredeljevati. Kot je pojasnjeno v prejšnji točki te odločbe, bi namreč pritožnik za uspeh ustavne pritožbe moral izkazati, da sta oba razloga, s katerima je sodišče utemeljilo zavrnitev zahtevka, v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Tega pa pritožnik, kot bo razvidno iz nadaljevanja, ne izkaže oziroma niti ne zatrjuje.«

V primeru iz leta 200912 je Ustavno sodišče glede vprašanja 14. člena Ustave, diskriminacije in osebne okoliščine spolne usmerjenosti po prepričanju Državnega zbora podalo pomembno sistemsko razlago:

»Glede na vse te, v bistvenem enake dejanske in pravne podlage življenjskih skupnosti – tako registrirane istospolne skupnosti kot skupnosti med žensko in moškim, se pokaže, da razlikovanje v ureditvi dedovanja ne temelji na neki stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti. Spolna usmerjenost pa je, čeprav ni izrecno navedena, nedvomno ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Gre namreč za osebno lastnost, ki pomembno opredeljuje posameznika, vpliva na njegovo življenje in ga tako kot okoliščine, kot so npr. rasa, spol, rojstvo, spremlja vse življenje. Spolno usmerjenost kot okoliščino, na podlagi katere je razlikovanje prepovedano, pojmuje tudi ESČP, čeprav ni med izrecno naštetimi okoliščinami v 14. členu EKČP.« V 12. točki odločbe je Ustavno sodišče navedlo: »Registrirana partnerska skupnost je razmerje, ki je po vsebini podobno zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Tudi za to skupnost je bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata. Etično in čustveno bistvo registrirane partnerske skupnosti, ki ga izraža 8. člen ZRIPS, po katerem se morata partnerici ali partnerja medsebojno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, je podobno kot pri skupnosti med žensko in moškim. Tudi pravna ureditev tega razmerja je podobna zakonski zvezi.«

Enako stališče je Ustavno sodišče zavzelo tudi v primeru iz leta 201313:

»18. Glede na bistveno enaka pravno upoštevna dejanska položaja zunajzakonskega in neregistriranega istospolnega partnerja v primeru nastopa pogojev za zakonito dedovanje se pokaže, da razlikovanje v ureditvi dedovanja med tema partnerjema ne temelji na neki stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti. ZD namreč pridobitve zakonite dedne pravice zunajzakonskega partnerja tudi ne pogojuje z obstojem kakšnih dodatnih pravno upoštevnih okoliščin (torej tudi ne takšnih, ki bi se navezovale na družinskopravno ureditev zunajzakonske skupnosti – denimo z obstojem iztožljive preživninske terjatve preživelega partnerja, z obstojem določenega premoženjskega režima med partnerjema ali morda z obstojem skupnih otrok). Spolna usmerjenost pa je, čeprav ni izrecno navedena, ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Gre namreč za osebno lastnost posameznika, ki ga, tako kot okoliščine, kot so na primer rasa, spol, rojstvo, pomembno opredeljuje ter odločilno vpliva na njegovo življenje. Spolno usmerjenost kot okoliščino, na podlagi katere je razlikovanje prepovedano, pojmuje tudi ESČP, čeprav ni med izrecno naštetimi okoliščinami v 14. členu EKČP (niti med okoliščinami v 1. členu Protokola št. 12 k EKČP, Uradni list RS, št. 46/10, MP, št. 8/10 – Protokol št. 12).«

Podobno, kot gre pri dosedanji presoji Ustavnega sodišča, gre pri več primerih pravne ureditve, ko je istospolna registrirana skupnost obravnavana drugače kot heteroseksualna skupnost zakonca ali zunajzakonska partnerja, za razlikovanje pri izvrševanju drugih ustavno določenih človekovih pravic, do katerega pride zaradi osebne okoliščine in ki ga ni mogoče objektivno in razumno upravičiti. Gre torej za primere zakonodajnih rešitev, ki so v neskladju z načelom enakosti, kot je to določeno v prvem odstavku 14. člena Ustave.

V nadaljevanju so naštete določbe nekaterih zakonov, ki se nanašajo na pravice in dolžnosti, ki so vezane na zakonsko zvezo ali zunajzakonsko zvezo. V vseh navedenih primerih so po trenutni ureditvi istospolni pari diskriminirani, z novelo ZZZDR pa se ta diskriminacija odpravlja.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1 in 95/14 – ZUJF-C)

20. člen zakona določa, da so lahko kot družinski člani zavarovanca zavarovani tako ožji kot širši družinski člani. Zakon med ožje družinske člane uvršča zakonca (in tudi razvezanega zakonca, ki mu je s sodno odločbo prisojena preživnina), zunajzakonskega partnerja (natančneje, osebo, ki živi z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo) ter otroke. Kot širši družinski člani pa so lahko zavarovani tudi pastorki, ki jih zavarovanec preživlja, vnuki, bratje, sestre in drugi otroci brez staršev, ki jih je zavarovanec vzel k sebi in jih preživlja ter starši (oče in mati, zakonec ali zunajzakonski partner očeta oziroma matere, ter posvojitelj), ki živijo z zavarovancem v skupnem gospodinjstvu in jih zavarovanec preživlja ter nimajo za preživljanje dovolj lastnih sredstev in so trajno in popolnoma nezmožni za delo.