TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

- v I./1 točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da sta Notarski zapis kreditne pogodbe št. 0000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika, opr. št. SV 76/07 z 29. 3. 2007 in notarski zapis št. 1 h kreditni pogodbi št. 0000 z 29. 3. 2007, opr. št. SV-148/15, nična;

- v I./2, I./3. in II. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V skladu s sodno prakso SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka ne zadosti pojasnilni dolžnosti, če se na podlagi podanih informacij kreditojemalec lahko zgolj abstraktno zaveda tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita. Informacije morajo biti takšne, da bi se povprečen potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Evropsko pravo vzpostavlja domnevo, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice tistih, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Natančnost pojasnil mora biti torej premo sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo, to breme pa je lahko pri kreditih v tuji valuti potencialno celo neomejeno.

V nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami, zato je zavedanje in zgodovinska izkušnja finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna in da so nihanja lahko zelo visoka, nedvomno obstajalo že v času sklepanja spornih kreditnih pogodb (ne šele po dogodkih v letih 2011 in 2013).