TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

V postopku odločanja o začasni odredbi mora biti vsem strankam zagotovljeno ustrezno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP). V zvezi s tem je tudi bistveno, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil.

Ni dvoma, da sklep o pridržanju tožnika na Center za tujce posega v njegov pravni položaj. Vendar pa se lahko z izdajo začasne odredbe tožnika v tovrstnih zadevah varuje le pred nastankom težko popravljive škode, ki presega zgolj sam poseg v njegovo osebno svobodo oziroma svobodo gibanja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom. Potrebno varstvo javnega interesa namreč upravičuje sam odvzem prostosti oziroma omejitev gibanja kot posledico izpodbijanega akta. To izhaja iz vrednotenja, ki ga je opravil že zakonodajalec glede na naravo samega ukrepa in pogojev za njegovo izdajo v ZMZ-1.

Izdaja začasne odredbe torej v zadevi, kot je obravnavana, ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1). Navedeno pa je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.