TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi sodna odločba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodna praksa ni obvezni pravni vir, zato sodišče načeloma ni vezano na odločitve sodišč v drugih primerih, četudi med istima strankama. V posledici razlik v načinu pravdanja, zlasti glede ponujene trditvene in dokazne podlage, so odločitve tudi sicer težko medsebojno primerljive. Sodišče mora zaradi kavtel iz 22. člena Ustave pri odločanju upoštevati le ustaljeno (enotno) sodno prakso, od katere ne sme samovoljno (brez navedbe razumnih razlogov) odstopiti, za kar pa v danem primeru ne gre in tega ne pritožnica niti ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje zato že iz tega razloga pri odločanju ni bilo vezano na odločitev v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi med istima strankama, ki jo navaja pritožnica.

Pravilna in v skladu z ustaljeno sodno prakso je presoja sodišča prve stopnje, da pravno podlago iztoževanih stroškov obratovanja in vzdrževanja predstavljajo pravila o subrogaciji po zakonu (275. člen OZ), ter da se določbe o verziji uporabijo le takrat, ko pravo upravičencu ne daje drugega pravnega varstva. Za to v predmetni zadevi ne gre, saj ima upravnik, kot že rečeno, navedene stroške pravico vtoževati po pravilih zakonske subrogacije, da bo njun spor presojalo po tej zakonski podlagi, pa je sodišče prve stopnje pravdnima strankama tudi pojasnilo na pripravljalnem naroku v okviru sestave programa vodenja postopka.

Pritožnica neutemeljeno graja zaključek sodišče prve stopnje, da domnevno koriščenje skupnih površin centra TPC X. - stari del s strani etažnih lastnikov objektov, ki tvorijo TPC X. - novi del, še ne pomeni, da objekta v novem delu nista samostojna objekta oziroma da sta združena z objekti v starem delu na način, da bi morali lastniki novega dela skleniti isto pogodbo kot lastniki starega dela. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj ne SPZ ne kak drug zakon ne določa obveznega skupnega upravljanja objektov, katerih etažni lastniki koristijo skupne površine, pa tudi ne, da bi se iz navedenega razloga pogodba o upravljanju raztezala tudi na etažne lastnike objektov, ki v pogodbo niso zajeti. Domnevno koriščenje skupnih površin TPC X. - stari del (tudi) s strani etažnih lastnikov objektov B in F (TPC - novi del) zato ne pomeni, da Pogodba, ki jo je sklenila tožnica le z lastniki poslovnih prostorov TPC X. - stari del, vključuje tudi etažne lastnike TPC X. - novi del oziroma da etažne lastnike novega dela TPC X. Pogodba na kakršenkoli način zavezuje.