TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je glede odločitev v točkah I, II, prvi, četrti in peti odstavek točke IV in točke V izreka.

Zaradi izostanka soglasja pritožnice glede uporabe teh mnenj kot dokazov pa zagotovo ni bila pritožnici kršena pravica do izjave, oziroma storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, saj nikoli ni nasprotovala trditvi predlagatelja, da je ti dve izvedenski mnenji pritožnica sama izročila predlagatelju, sicer pa niti v pritožbi ne trdi, da z njuno vsebino ni bila seznanjena. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

Pritožba pa ne uveljavlja bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z napačno uporabo 7. in 212. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, na to bistveno kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.

Glede na dejansko ugotovljene vse okoliščine o osebnostnih lastnostih in primanjkljajih obeh mladoletnih otrok, njune matere in očima A. M. ter vse ugotovljene okoliščine o njuni zelo pomanjkljivi in neustrezni skrbi za vzgojo in napredek obeh mladoletnih otrok, ki sta v rejništvu od meseca junija 2019 in je njun napredek v tem času očiten, je zato zanju najkoristneje poskrbljeno v rejništvu in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna glede na določbo 174. člena DZ. V družinsko življenje pritožnice je bilo poseženo na podlagi zakona in s ciljem zagotoviti mladoletnima otrokoma največjo korist, saj njuno življenje v družini s pritožnico, A.M. in še tremi (najmanj) sorojenci ni potekalo v največjo korist obeh mladoletnih otrok glede na neizpodbijano dejstvo, da gre pri obeh za otroka s posebnimi potrebami.