TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Namen hišne preiskave je zagotoviti dokaze za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zato že iz narave stvari izhaja, da posameznik, zoper katerega se hišna preiskava izvede, ne sme vedeti za ukrep pred njegovo izvedbo. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da obdolženec ne more uveljavljati morebitnih nezakonitosti glede odredbe oziroma izvedbe hišne preiskave kasneje v postopku. Presoja zakonitosti ukrepa hišne preiskave se zato že pojmovno lahko opravi zgolj naknadno.

Osnovni namen prvega odstavka 165. člena ZKP je zavarovanje dokazov za kasnejši kazenski postopek z opravo formalnih procesnih dejanj, kar lahko pripomore tudi k odkritju storilca kaznivega dejanja. Bilo bi namreč nevzdržno, da se posamezna preiskovalna dejanja ne bi smela opraviti, če je podana določena stopnja verjetnosti ali celo gotovosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer pa identiteta storilca še ni znana. Dokazni standard za opravo nujnega preiskovalnega dejanja mora biti na ravni, kot ga za takšno preiskovalno dejanje sicer predpisuje ZKP. Glede na to, da je namen hišne preiskave prijetje storilca ali odkritje sledov kaznivega dejanja ali predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek, ni videti razumnih razlogov, da hišne preiskave ne bi bilo mogoče opraviti kot nujnega preiskovalnega dejanja v primeru, da je storilec kaznivega dejanja neznan in bi jo bilo glede na okoliščine primera smotrno opraviti. Okoliščina, da se odredba v tem primeru glasi zoper neznanega osumljenca, zato sama po sebi ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka.