TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za trg vrednostnih papirjev št. 0600-20/2015-22 z dne 8. 3. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na zakonsko dikcijo oblika sporazuma v smislu prvega odstavka 8. člena ZPre-1 ni pomembna. Bistveno je soglasje volj in na tej podlagi temelječe sodelovanje med udeleženimi osebami s ciljem pridobiti ali utrditi kontrolo ali onemogočiti prevzemniku uspešnost prevzemne ponudbe. Določbe 22. člena ZPre-1 veljajo tudi v primeru usklajenega delovanja po 8. členu ZPre-1. Zakon veže položaj prevzema in doseganja prevzemnega praga tako na delovanje posamezne osebe (prevzemnika) kot na usklajeno delovanje več oseb.

Indično sklepanje predstavlja v danih okoliščinah primera metodološko pravilen pristop. Toženka nikjer v izpodbijani odločbi ne zatrjuje, da bi razpolagala z direktnimi dokazi (kot bi bil na primer obstoj pisnega sporazuma).

Pojma usklajenega delovanja po prvem odstavku 8. člena ZPre-1 ne gre enačiti samo s takšnim delovanjem, ki kaže na različne (bolj ali manj splošne) skupne interese udeleženih oseb oziroma, ki temelji na njihovi osebni ali družinski povezanosti, znanstvih in podobno. Vendarle mora biti pri usklajenem delovanju po določbah ZPre-1 v povezavi s sodelovanjem udeleženih oseb izkazan tudi cilj pridobiti ali utrditi kontrolo nad ciljno družbo ali onemogočiti prevzemniku uspešnost prevzemne ponudbe.

Četudi dajejo stranke v skladu s 500. členom ZTFI svoje izjave pisno, lahko v dokaz svojih trditev predlagajo tudi zaslišanje oseb. Če izvedba takega dokaza ni potrebna, mora to toženka ustrezno utemeljiti. V konkretnem primeru je toženka dokazne predloge z zaslišanjem navedenih oseb zavrnila z neustreznim argumentom, da so se lahko te osebe izjavile glede dejstev in dokazov že kot stranke. Pri tem je toženka spregledala, da zaslišanje oziroma izjava stranke (188. člen ZUP) ni isto kot zaslišanje priče (181. do 187. člen ZUP) in da je tožnik predlagal zaslišanje navedenih oseb v potrditev svojih navedb.