TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točkah I in II izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Katere dokaze bo izvedlo, pri čemer dokazovanje obsega vsa dejstva, pomembna za odločbo, odloča sodišče (213. člen ZPP). Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaza ima, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno iz zavrnitve dokaznega predloga (287. člen ZPP) ali obrazložitve končne odločbe. Sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo razlogov za svojo odločitev, da toženca ne bo zaslišalo, (sploh) ni navedlo, v odločbi pa se do zavrnitve tega dokaza ni argumentirano opredelilo. S tem je kršilo toženčevo pravico do enakega varstva pravic v sodnih postopkih iz 22. člena Ustave RS, saj mora biti stranki (izvedba dokaza z zaslišanjem stranke je enakovredna ostalim) v sodnem postopku dana možnost, da predstavi svoj vidik spora. Takšne procesne napake, storjene v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki ima za posledico neenakopravno obravnavanje stranke (toženca, ki je kot direktor podpisal sporno pogodbo in nenazadnje tudi zaradi tega "pristal" v postopku sodne preiskave), ne more (z dopolnjevanjem razlogov v nakazani smeri) odpraviti sodišče druge stopnje, saj ima stranka pravico do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja. Na ta način pa ji je zagotovljena tudi ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Takšno je tudi najnovejše stališče sodne prakse VS RS1.