TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede dodatka za nadure v višini 1.059,08 EUR bruto, ustreznega neto zneska z zakonskih zamudnih obresti ter glede odločitve o stroških postopka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede dodatka za pripravljenost za delo v višini 3.838,49 EUR bruto in ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo razlike dodatka za pripravljenost za delo za čas od junija 2008 do vključno julija 2012. Pravilno je razlogovalo, da je navedeni dodatek do uveljavitve novega plačnega sistema po ZSPJS, torej do 1. 8. 2008, sicer znašal 60 % urne postavke, izračunane iz osnovne plače delavca, brez dodatkov na podlagi 9. alineje prvega odstavka 9. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke in organov v sestavi. Po uveljavitvi novega plačnega sistema v javnem sektorju pa je znašal le 20 % urne postavke osnovne plače, in sicer skladno s prvim odstavkom 46. člena KPJS, saj je navedeni pravilnik tožene stranke takrat prenehal veljati. Ker je tožnik za junij 2008 prejel dodatek za pripravljenost na delo v višini 60 %, ni bilo dejanske podlage za priznanje višjega dodatka. Za čas od 1. 8. 2008 dalje, ko je ta dodatek znašal 20 %, pa ni bilo pravne podlage za priznanje višjega dodatka. Zato je bil zahtevek iz naslova dodatka za pripravljenost za delo pravilno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da mora biti nadurno delo odrejeno. Za priznanje plačila za opravljeno nadurno delo ni odločilno, ali je nadurno delo odrejeno ali ne, ampak ali delodajalec od delavca zahteva, da delo opravi in predvsem, ali je bilo to delo dejansko tudi opravljeno. Zato zgolj iz razloga, ker tožniku nadurno delo ni bilo odrejeno z ukazi, torej v večjem obsegu ur, kot pa jih je tožena stranka na podlagi ukazov tožniku priznala in izplačala, ni mogoče šteti, da tožnikovo delo preko polnega delovnega časa ne predstavlja nadurnega dela. Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča je ostalo dejansko stanje, ki se nanaša na dodatek za nadurno delo, nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.