TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti je dobiček, ki se ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje prihodkov in odhodkov se poleg ZDoh-2 uporablja tudi ZDDPO-2, ki napotuje na uporabo računovodskih standardov. Uporaba SRS je torej obvezna in velja za vse gospodarske subjekte, tudi za tiste, ki opravljajo dejavnosti odvetništva. Določbe, na katere se sklicuje tožnica (OZ, ZodvT), urejajo razmerje med odvetnikom in stranko ter nimajo vpliva na izpolnjevanje davčnih obveznosti. Prihodki in odhodki se upoštevajo v skladu s temeljno računovodsko predpostavko strogega upoštevanja nastanka poslovnih dogodkov, kar pomeni, da se poslovni dogodek pripozna takrat, ko se pojavi, in ne šele ob plačilu. Zato je odločitev organa, ki je povečal davčno osnovo iz naslova prihodkov od opravljenih storitev zastopanja strank v nezaključenih sodnih postopkih, pravilna in utemeljena v določbah 48. člena ZDoh-2, 12. člena ZDDPO-2 in SRS 18.15.

Odhodki iz naslova izplačanih kilometrin pravilno niso bili priznani, saj naknadno predloženi potni nalogi niso verodostojne knjigovodske listine, ki bi izkazovale, da so bile službene poti resnično opravljene z lastnim vozilom tožnice. Iz spornih potnih nalogov ni razvidno, kdo od zaposlenih je opravil pot s službenim vozilom, niti ni naveden namen poti oziroma opis naloge. Pri tem je napačno tožbeno stališče, da bi organ ob ugotovljenih neskladnostih in pomanjkljivostih, to je neverodostojnosti predloženih listin, moral izvesti postopek ocene davčne osnove. Ugotovljena neverodostojnost knjigovodskih listin je podlaga za to, da se odhodek davčno ne prizna, ne pa dejstvo, ki bi narekovalo ugotavljanje davčne osnove z oceno.