TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I., II., III. in V. točki izreka spremeni tako:

da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 7.147,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (po spremembi sodbe mora tožena stranka tako namesto 23.249,65 EUR plačati 16.102,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2012 dalje in obresti od glavnice 21.478,50 EUR za čas od 5. 11. 2010 do 26. 3. 2012 ter obresti od glavnice 16.819,45 EUR za čas od 27. 3. 2012 do 5. 4. 2012) in

da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1.466,90 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na kraj nesreče po Konvenciji o zakonu, ki velja za prometne nesreče, treba uporabiti hrvaško pravo. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbenim navedbam, da v relevantni sodni praksi hrvaških sodišč ni podlage za valorizacijo zneskov v Kriterijih. Že zato ne, ker ni bila predvidena njihova matematična uporaba. Tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo razliko v povprečni plači med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ne predstavlja pravilne uporabe materialnega prava. Višje sodišče ob pregledu sodne prakse hrvaških sodišč ni našlo podlage za upoštevanje kraja oškodovančevega bivališča oziroma njegovega “življenja v okolju z višjim življenjskim standardom“ kot ene od okoliščin, ki bi lahko vplivala na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Takšno ravnanje predstavlja prikrito uporabo slovenskega prava (oziroma kriterijev) pri odmeri višine odškodnine.