TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje

Določbo 20. člena Bruseljske uredbe IIa je treba razlagati restriktivno, ker pomeni odstop od pristojnosti po tej uredbi. Sodišča, na katera se nanaša ta določba, lahko uporabijo nacionalne določbe o pristojnosti le, če so izpolnjeni naslednji trije kumulativni pogoji. Zadevni ukrepi morajo biti nujni, sprejeti morajo biti glede oseb ali premoženja, ki so v državi članici, v kateri ima sedež sodišče, ki odloča v zadevi in morajo biti začasni. Ukrep je nujen, če bi čakanje na odločitev o glavni stvari ne nudila zadovoljivega pravnega varstva. Ti ukrepi se uporabljajo za otroke, ki imajo običajno prebivališče v eni državi članici, začasno ali priložnostno pa bivajo v drugi državi članici in so v položaju, ki lahko resno škodi njihovemu zdravju ali razvoju, kar upravičuje takojšnje sprejetje ukrepov zavarovanja. Pojem nujnosti se hkrati nanaša na položaj, v katerem je otrok, in na dejansko nezmožnost, da bi se vloga v zvezi s starševsko odgovornostjo vložila pri sodišču, ki odloča o glavni stvari. Po razlagi sodišča EU se morata v državi članici, ki odloča o izdaji začasnega ukrepa, nahajati tako otrok kot starš, ki zahteva, da se mu zaupa starševska skrb. V državi pa se mora nahajati tudi starš, kateremu naj bi se odvzela starševska skrb, kar pomeni močno omejitev pristojnosti sodišča pri izdaji začasnega ukrepa. Ukrepi morajo biti začasni. Njihova začasnost izhaja iz dejstva, da v skladu s členom 20 Bruseljske uredbe IIa ti ukrepi prenehajo učinkovati, ko sodišče države članice, ki je pristojno v zadevi, sprejme ukrepe, za katere meni, da so primerni.