TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Postopek sodnega varstva po ZRev-1 ni spor polne jurisdikcije, saj vrhovno sodišče v upravnem sporu presoja samo zakonitost odločbe inštituta, ne odloča pa meritorno o stvari sami, torej o pravici, obveznosti ali pravni koristi. V upravnem sporu o zakonitosti vrhovno sodišče preizkusi odločbo inštituta glede pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava ter glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, vendar le v tistem obsegu, kot je bilo dejansko stanje že ugotovljeno v postopku odločanja inštituta, s tem da izpodbijano odločbo preizkusi le v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi. Po uradni dolžnosti pazi le na bistvene postopkovne kršitve iz tretjega odstavka 25. člena ZUS.

Odločba o začetku postopka pred inštitutom je bila po svoji vsebini procesna odločitev, s katero se je začel postopek odvzema dovoljenja. Zato je bilo o prenehanju (preklicu) pravice tožeče stranke do opravljanja nalog pooblaščenega ocenjevalca odločeno z izpodbijano odločbo. Zoper to odločbo je bil možen upravni spor kot posebno pravno sredstvo, s katerim se zagotavlja temeljni namen instančnosti, ki je v tem, da je tožba v upravnem sporu glede obsega izpodbijanja enako učinkovito pravno sredstvo, kot bi bila pritožba v upravnem postopku. Torej je lahko tožeča stranka v tožbi uveljavljala vse razloge, ki bi jih lahko uveljavljala tudi v pritožbi proti upravni odločbi; tako tudi razlog, da je bilo dejansko stanje nepopolno ali napačno ugotovljeno.

Pred inštitut v postopku izreka ukrepa odvzema dovoljenja ni mogoče postaviti formalnih zahtev (na primer po ugotavljanju odgovornosti oziroma krivde), ki jih pred sodišče postavlja kaznovalno pravo ob izrekanju kazenskih sankcij. Vendar pa je inštitutu mogoče postaviti zahtevo, da v konkretnem primeru obrazloži, ali je bilo zaupanje v delo pooblaščenih ocenjevalcev oziroma varstvo uporabnikov podatkov mogoče doseči le z odvzemom dovoljenja, ki je kot ukrep nadzora predviden samo za hujše kršitve nalog pooblaščenega ocenjevalca oziroma pravil ocenjevanja vrednosti podjetij oziroma bank (pri čemer je skrb za stabilnost poslovanja bank, za njihovo dolgoročno in kratkoročno plačilno sposobnost ter za zmerno stopnjo tveganja, ki se nanaša na njihove posle, bistveno večja kot pri podjetjih) ali pa morda tudi z neizvršitvijo odvzema dovoljenja, s pogojnim odvzemom dovoljenja. ZRev-1 (v prvem odstavku 68. člena) določa le, da lahko inštitut z odločbo o odvzemu dovoljenja izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v času, ki ga določi inštitut, ki pa ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin; ne določa pa (posebnih) pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se ta (milejši) ukrep nadzora, ki ima naravo opozorila, lahko izreče.