ReNPPD – Resolucija o nacionalnem programu na...

1206. Resolucija o nacionalnem programu na področju drog 2004–2009 (ReNPPD)

Državni zbor Republike Slovenije je na podlagi 107. člena v zvezi s 109. členom Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02) ter v zvezi s 3. in 5. členom Zakona o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 98/99) na seji dne 27. februarja 2004 sprejel

R E S O L U C I J O
o nacionalnem programu na področju drog 2004–2009 (ReNPPD)

UVOD

Dosedanji nacionalni program Slovenije na področju drog sega v leto 1992. To je bil do zdaj poleg zakonodaje s področja drog, ki je bila sprejeta v letih 1999 in 2000, temeljni dokument za izvajanje različnih dejavnosti na tem področju. V tem času je prišlo do pomembnih sprememb na pravnem področju in razvoja na drugih strokovnih področjih. V preteklih letih se je povečala ponudba drog, postala je raznovrstnejša, hkrati s tem se je povečala tudi dostopnost drog, uporabljati so se začele nove droge. To je povzročilo povečanje rabe drog med državljani, zaradi česar so se zelo povečale potrebe po razvoju novih programov zmanjševanja ponudbe drog in povpraševanja po njih ter programov zmanjševanja škode zaradi uporabe drog.

Približevanje naše države Evropski uniji in prevzemanje njenega pravnega reda sta na področju politike države do drog ustvarili številne nove možnosti za ukrepanje ter izzive za različne dejavnosti na področjih varovanja zdravja, socialne politike, šolstva, pa tudi dejavnosti policije, carine in pravosodnega sistema. Slovenija je uskladila zakonodajo s konvencijami OZN in drugimi mednarodnimi predpisi. EU je leta 2000 sprejela strategijo in akcijski načrt na tem področju ter s tem postavila merila vsem državam članicam in kandidatkam za pripravo posameznih nacionalnih strategij.

Zaradi teh novosti je bila potreba po novi resoluciji o nacionalnem programu nujnost, zato je vlada v skladu z Zakonom o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog naložila Uradu za droge, da izdela novo resolucijo o nacionalnem programu na tem področju in ga predloži v sprejem Komisiji za droge in vladi republike Slovenije.

Resolucija o nacionalnem programu na področju drog je rezultat dosedanjega družbenega razvoja in pomeni uskladitev različnih sektorskih pristopov glede ciljev, prednostnih nalog, virov in stroškov.

Resolucija o nacionalnem programu v Sloveniji upošteva mednarodnopravni okvir, konvencije OZN, določila Sveta Evrope in Evropske unije ter druge mednarodne dogovore in priporočila na različnih strokovnih področjih.

Nacionalna politika do drog je odvisna od številnih spremenljivk, kot so politična in gospodarska trdnost, dostopnost različnih storitev, razširjenost uporabe drog in družbena zaznava tega pojava, narave pravnega okvira ter od zemljepisne lege posamezne države. O slednjem lahko rečemo, da Slovenija leži na pomembni tranzitni poti (vzhod–zahod, t.i. balkanska pot), ki jo uporabljajo proizvajalci in preprodajalci prepovedanih drog v obeh smereh.

Prednost, ki jo bo država namenjala politiki do drog, je odvisna od "vidnosti" problematike drog v družbi, socialnih skupin, ki so najbolj ogrožene, in od nejasnih predstav, ki jih uporaba drog sproža v javnosti. Hkrati pa je odvisna tudi od zgodovinskih, kriminoloških in socialnih ter kulturnih dejavnikov prostora in časa, v katerem živimo.

Težave, povezane z zlorabo drog, je treba razumeti tudi z vidika širših socialnih vprašanj, kakršna so revščina, zapostavljenost, brezposelnost, brezdomstvo in posledično socialna izključenost. Z izboljšanjem socialnega položaja posameznika in podporo ogroženim družinam in drugim, ki živijo v najtežjih razmerah, se bo krepila zaščita pred uporabo in zlorabo drog.

Vse omenjeno torej deluje na prevladujoče družbeno dojemanje pojava uporabe in zlorabe drog ter na načine odpravljanja škodljivih posledic, ki je lahko le celostno z veliko mero medsebojnega sodelovanja različnih področij, strokovnjakov, civilne družbe na različnih ravneh od lokalne skupnosti do države. Zato resolucija o nacionalnem programu izrazito temelji na načelu uravnoteženega medsektorskega sodelovanja in vzpostavljanja partnerskega odnosa države s civilno družbo na podlagi potreb in učinkov.

Na podlagi Zakona o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 98/99) ter ob upoštevanju Strategije EU na področju prepovedanih drog (2000–2004) in Akcijskega načrta EU na področju prepovedanih drog (2000–2004) sprejemamo resolucijo o nacionalnem programu na področju drog, ki vsebuje Nacionalno strategijo na področju drog, v kateri so načelno opredeljeni politika in cilji, ki jih želimo doseči v prihodnjih letih (2004-2009), ter področja, nosilci, mehanizmi in potrebna finančna sredstva za izvajanje dejavnosti. Za njihovo uresničitev je potrebna osnovna strokovna in politična podpora. Akcijski načrt za področje drog, v katerem so podrobneje opredeljeni posamezni cilji in načini uresničevanja zastavljenih ciljev ter konkretne naloge posameznih akterjev za uresničevanje akcijskega načrta sprejme Vlada Republike Slovenije.

1. NACIONALNA STRATEGIJA

1.1 Metoda dela pri izdelavi strategije

Ključne sestavine strategije Republike Slovenije na področju drog za obdobje 2004–2009 so bile ugotovljene na podlagi analize stanja na institucionalni in neinstitucionalni ravni (metoda OOPP – Objective Oriented Project Planning – ciljno načrtovanje projektov) v jeseni leta 2000. Analizo stanja je tedaj pripravljalo več kot šestdeset strokovnjakov, predstavnikov različnih ministrstev, posameznih programov, uporabnikov drog, univerzitetnih profesorjev itd., ki so vsebinsko pokrili vsa področja problematike drog. Rezultata podrobne analize in dodatnih posvetovanj s številnimi strokovnjaki sta bila problemsko in ciljno drevo, ki sta prilogi resolucije o nacionalnem programu.

Načrtovanje resolucije o nacionalnem programu na področju drog je temeljilo prav na upoštevanju področnih nacionalnih programov: socialnega varstva, policije in ministrstva za zdravje. Upoštevana so bila tudi določila sprejetih zakonov, ki opredeljujejo ali se dotikajo področja drog.

Ministrstva, ki sestavljajo Komisijo Vlade Republike Slovenije za droge, so v okviru Koordinacije direktorja Urada za droge temeljito analizirala predloge strategije in imela možnost vseskozi vlagati dopolnila. Urad je med pripravo programa organiziral vrsto okroglih miz na posameznih fakultetah in v obliki foruma za droge po različnih krajih Slovenije, kjer so problematiko drog s svojega vidika osvetljevali različni strokovnjaki in laiki. Pogosto je Urad za droge nastajanje resolucije o nacionalnem programu predstavljal v različnih občilih. Na sestankih Koordinacije direktorja Urada za droge so s predlogi aktivno sodelovali tudi predstavniki Zveze nevladnih organizacij na področju drog.

Pomemben referenčen okvir pri izdelavi resolucije o nacionalnem programu je bila tudi strategija Evropske unije na področju drog (2000–2004), ki poudarja potrebo po nadaljnjem razvijanju celovite, večdisciplinarne, globalne in uravnotežene strategije na področju drog v Evropi. Po priporočilih Evropskega sveta naj bi v zvezi s tem v polni meri izkoristili strokovno znanje evropskega informacijskega središča za droge in odvisnosti (European Monitoring Centre for drugs and Drug Addiction – EMCDDA – Evropski center za droge in zasvojenosti (v nadaljevanju EMCDDA)), pa tudi Europola in pomoči evropskih strokovnih združenj.

Na podlagi teh izhodišč in usmeritev je Urad za droge RS skupaj s Koordinacijo direktorja Urada za droge, ki jo sestavljajo predstavniki sedmih ministrstev, skupine Pompidou pri Svetu Evrope, programa Phare – Program pomoči Evropske unije državam pristopnicam (v nadaljevanju Phare) in Svetovne zdravstvene organizacije ter civilne družbe pripravil osnutek resolucije o nacionalnem programu RS na področju drog (2004–2009).

1.2 Načela resolucije o nacionalnem programu na področju drog

Temeljna načela resolucije o nacionalnem programu na področju drog v Sloveniji izhajajo iz Ustave RS, zakonodaje, konvencij OZN, predpisov EU, določil Sveta Evrope in konkretnih ciljev, ki jih naša družba želi doseči v obdobju 2004–2009.

Nacionalna strategija na področju drog in akcijski načrt na področju drog vseskozi upoštevata ta načela, ki so enakovredna in niso našteta po prednostnem vrstnem redu:

– Načelo varovanja človekovih pravic

Pravica otrok in mladostnikov do zaščite pred takimi življenjskimi okoliščinami, ki pogojujejo uporabo drog, je eno od temeljnih izhodišč. Pravica do dostojne in strokovne obravnave ter pomoči je ena temeljnih pravic vsakega človeka. Država je dolžna poskrbeti za ustavno zagotovljeno pravico do zdravstvenega varstva in socialne varnosti svojih državljanov in hkrati zmanjševati socialno izključenost posameznikov ali skupin prebivalstva. Izrekanje alternativnih kazni uporabnikom drog mora biti natančneje zakonsko oziroma podzakonsko opredeljeno, prav tako tudi uvajanje alternativnih postopkov, ki bi nadomestili kazenskega. Vsi izvajalci različnih programov so dolžni varovati osebne podatke posameznika v skladu z ustavo, poklicno etiko in zakonom o varovanju osebnih podatkov. Načelo tudi zagotavlja enakopravno vključevanje uporabnikov drog, zdravljencev in rehabilitiranih nekdanjih uporabnikov drog v vsakodnevno življenje. Pomeni tudi spremembo odnosa okolice do različnih programov zdravljenja in socialne obravnave odvisnih od drog in tudi spremembo odnosa do samih uporabnikov drog ter za lažjo dostopnost različnih programov za vse, ki jih potrebujejo. Zagotavlja enakopravno vključevanje odvisnikov v izobraževalni, socialni, zdravstveni sistem in sistem zaposlovanja, pomeni tudi enakopravno in korektno obravnavo odvisnih v predkazenskem postopku, med sojenjem in prestajanjem kazni zapora.

– Načelo celovitega in sočasnega reševanja problematike drog

Reševanje problematike drog zahteva celosten pristop, ki upošteva problematiko uporabe in zlorabe drog kot posledico sočasnega večplastnega dogajanja na individualnem in širšem socialnem področju ter pri katerem so vključeni različni akterji in različne ravni delovanja in usklajevanja. Reševanje problematike drog je naloga različnih sektorjev s področij socialnega varstva, zdravstva, šolstva, pravosodja, notranjih zadev, financ in obrambe ter posledično različnih delov civilne družbe in splošne (laične) javnosti. Tako oblikovanih ukrepov torej ne more usklajevati samo en nosilec, ampak je to lahko le naloga skupnih usklajevalnih teles:

-

na ravni Vlade RS sta to Komisija za droge in pristojno ministrstvo;

-

na ravni lokalnih skupnosti so to lokalne akcijske skupine (LAS).

– Načelo globalnosti pojava drog in posledično globalnega sodelovanja

Pojav uporabe in zlorabe drog je v sodobni družbi globalen pojav, z njim se spoprijemajo praktično vse države sveta. Sočasno ta problematika sega v lokalne skupnosti ter ne nazadnje v družine in vsakdanjost vsakega posameznika. Iskanje rešitev za težave, ki so posledica uporabe in zlorabe drog in njihove velike ponudbe na nezakonitem globalnem trgu, poteka tudi na mednarodni ravni. Zato je treba zagotavljati možnosti za dejavno udeležbo predstavnikov naše države na mednarodni ravni in nenehno spremljati najnovejša dogajanja s tega področja v svetu. Sodelovanje Slovenije v regionalnem, evropskem in svetovnem merilu mora potekati na vseh ravneh od lokalnih skupnosti do različnih vladnih in nevladnih organizacij ter strokovnih združenj. Zato je treba širiti vse oblike mednarodnega sodelovanja na večstranski in dvostranski ravni. Zagotavljati je treba izvajanje in usklajevanje različnih konvencij, deklaracij, resolucij, priporočil in smernic ter strategij številnih mednarodnih organizacij (OZN, EU, Svet Evrope, SZO, različne krovne organizacije). Te dejavnosti v državi usklajujeta Komisija za droge in pristojno ministrstvo.

– Načelo decentralizacije

Zagotavlja enakomerno porazdelitev različnih programov in vsebin po vsej Sloveniji glede na dejanske potrebe v posameznih lokalnih skupnostih. Na ravni več občin je treba razvijati mrežo različnih programov in usklajevati dejavnosti na področju drog. Lokalna skupnost usklajuje dejavnosti na lokalni ravni. Na državni ravni se sprejemajo skupne usmeritve in dejavnosti in zagotovi spremljanje in vrednotenje le-teh. S tem se zagotavljajo centralizacija dejavnosti, ki so skupne, decentralizacija dejavnosti, ki so potrebne v lokalni skupnosti, ter samostojnost usklajevalnih teles na lokalni ravni.

– Načelo zagotavljanja varnosti prebivalcev Republike Slovenije

To načelo izhaja iz ustavno zagotovljene osebne varnosti in varovanja premoženja državljanov Slovenije. Pomeni tudi zmanjševanje sekundarne kriminalitete, povezane z uporabo in preprodajo drog. Načelo temelji na slovenski zakonodaji in konvencijah Združenih narodov ter drugih mednarodnih aktih. Država je dolžna zagotoviti tako politiko do drog, ki bo ščitila mladostnika pred škodljivimi posledicami uporabe prepovedanih drog.

– Načelo prilagojenosti različnim skupinam prebivalstva

Razviti je treba prilagojene vsebine dela za različne ciljne skupine prebivalstva in njihove potrebe, od preventivnih programov, programov zmanjševanje škode do ustreznih oblik zdravljenja odvisnosti, socialne obravnave in rehabilitacije.

– Načelo zagotavljanja možnosti za odgovorno sprejemanje odločitev o neuporabi drog, še posebej med otroki in mladostniki

Država je dolžna z ustreznimi ukrepi otroke zaščititi pred uporabo prepovedanih drog in preprečiti uporabo drog pri nezakoniti proizvodnji in trgovini z drogami. Podpirati jih mora pri odgovornem sprejemanju odločitev o neuporabi drog. Popolne abstinence ni realno pričakovati za vse. Država je prek vzgojno-izobraževalnega sistema (in drugih sistemov) dolžna izvajati najrazličnejše pristope, ki zajemajo preprečevanje uporabe drog (cilj je popolna abstinenca oziroma odlaganje iniciacije v kasnejšo starost), zmanjševanje tveganj, povezanih z uporabo drog (varnejša uporaba, če pride do uporabe drog), in nadzor nad ponudbo. Otroke in mladostnike mora seznaniti z negativnimi učinki uporabe drog na individualni in družbeni ravni ter jim dati znanje in razviti sposobnosti, s pomočjo katerih se bodo odgovorno odločali o neuporabi drog oziroma ob uporabi drog za čim manj tvegano uporabo drog. Država to načelo uresničuje tako, da otrokom in mladostnikom, staršem in vzgojiteljem omogoča dostop do objektivnih informacij, znanj in veščin. Otroci in mladostniki morajo vedeti, kako droge vplivajo na družbo in posameznika, razumeti morajo tveganja povezana z uporabo drog, imeti morajo možnost proučevati, kako bi lahko zmanjšali individualne in družbene težave zaradi drog, prav tako pa tudi možnost pogovarjati se o teh vsebinah z odraslimi, ki jim zaupajo, ter z vrstniki v skladu s svojo razvojno stopnjo. Obenem pa morajo imeti možnost vplivanja in soodločanja v svojem socialnem okolju.

– Načelo uravnoteženosti pristopov

Politika do drog v Republiki Sloveniji mora upoštevati različne pristope in jih vse skupaj povezovati v celovit nacionalni sistem. Politika do drog vključuje najrazličnejše pristope k preprečevanju uporabe drog in zmanjševanju škode, povezane z uporabo drog. To načelo vključuje primarno preventivo, zmanjševanje tveganj in škode, povezane z uporabo drog, socialno obravnavo in zdravljenje ter nadzor nad ponudbo. Cilj države je tako naravnan v dve smeri – v zmanjševanje povpraševanja in zmanjševanje ponudbe drog med državljani. Naloga države je, da podpira uravnotežen razvoj vseh strokovno in znanstveno utemeljenih pristopov in programov ter iskanje novih rešitev pri obravnavi uporabe in zlorabe drog. Načeloma noben pristop na področju drog nima večje prednosti, temveč se smiselno povezujejo in vključujejo v usklajene dejavnosti na različnih ravneh. Resolucija o nacionalnem programu nadgrajuje in konkretizira usklajevanje dejavnosti na različnih ravneh. Zagotoviti je treba usklajenost in preglednost proračunske porabe na področju drog ter usklajevati izvajanje študij o stroškovni upravičenosti in učinkovitosti izvajanja različnih programov.

– Načelo ustavnosti in zakonitosti

V skladu z Ustavo Republike Slovenije in zakonskimi določili resolucija o nacionalnem programu uresničuje veljavno zakonodajo ter ratificirane mednarodne konvencije in pogodbe, ki jih je Republike Slovenije sprejela v svoj pravni red. Cilj je tudi spremljanje in proučevanje morebitnih pobud za spremembo zakonodaje na področju problematike prepovedanih drog.

1.3 Cilji resolucije o nacionalnem programu

Cilji nacionalnega programa so časovno in vsebinsko razvrščeni v tri skupine. Splošni cilji opredeljujejo dejavnosti za celotno načrtovano obdobje, srednjeročni cilji določajo dejavnosti za obdobje 2006–2007. Kot prednostni pa so opredeljeni cilji, ki jih v Sloveniji želimo uresničiti do leta 2005 in so zapisani v posebnem poglavju. Ob upoštevanju zgornjih načel so splošni cilji resolucije o nacionalnem programu Slovenije na področju drog za obdobje 2004–2009 tile:

-

zagotoviti, da bo problematika drog na državni in lokalni ravni obravnavana enakovredno z drugimi socialnimi, zdravstvenimi in ekonomskimi vprašanji v državi in na podlagi tega tudi sprejemati potrebne sistemske ukrepe;

-

uvesti usklajevanje različnih dejavnosti na lokalni ravni ter jih usklajevati z dejavnostmi na državni ravni;

-

spodbujati preventivo na področju drog in različne programe zmanjševanja povpraševanja po drogah in ob tem upoštevati preventivne dejavnosti kot celostne pristope, ki upoštevajo tudi sočasno izvajanje ukrepov za preprečevanja uporabe alkohola in tobaka, da bi tako zmanjševali število novih uporabnikov drog med mlajšo generacijo in preprečevali prvi stik z drogami ter zvišali starostno mejo prvega stika;

-

podpreti razvoj programov, ki bi pomagali ohraniti ali znižati število okuženih s HIV in hepatitisoma B in C ter smrtnih primerov zaradi prevelikih odmerkov;

-

zagotoviti več kakovostnih programov zdravljenja odvisnosti od drog z uvedbo različnih pristopov. Zagotoviti je treba hkratno nadgradnjo in širitev programov zdravljenja v zavodih za prestajanje kazni, vzgojnih zavodih ter v prevzgojnem domu;

-

pospešiti razvoj programov socialne obravnave uporabnikov drog, terapevtskih skupnosti in komun, vključno s programi zmanjševanja škode, in s tem prispevati k zmanjševanju socialne izključenosti uporabnikov drog. Pri tem so enakopravno upoštevani programi dejavnosti socialne obravnave v zaporih, vzgojnih zavodih in prevzgojnem domu;

-

okrepiti dejavnosti proti organiziranemu kriminalu, prepovedanemu prometu z drogam, pranju denarja ter proti drugim oblikam kriminala v povezavi z drogami; natančneje zakonsko opredeliti možnosti alternativnega kaznovanja uporabnikov drog, zlasti za storilce manjših kaznivih dejanj; okrepiti sodelovanje policije, carine in pravosodja in njihovo usklajeno sodelovanje v državi in Evropski uniji. Pri zmanjševanju ponudbe prepovedanih drog si resolucija o nacionalnem programu prizadeva zlasti za dosego teh ciljev:

-

izboljšanje obveščevalnega in analitičnega dela pri odkrivanju kaznivih dejanj,

-

dvig strokovne ravni znanja organov odkrivanja in pregona,

-

tesnejše mednarodno sodelovanje pri zmanjševanju ponudbe prepovedanih drog,

-

zajezitev pretoka drog na t.i. "balkanski poti",

-

zagotavljanje zgodnje prepoznave novih sintetičnih drog,

-

zmanjšanje nezakonite proizvodnje sintetičnih drog in prometa z njimi,

-

okrepitev sistema za preprečevanje vnosa drog v zapore in vojašnice,

-

povečanje dejavnosti policije na lokalni ravni,

-

celovitejše obravnavanje storilcev kaznivih dejanj v zvezi s prepovedanimi drogami,

-

vzpostavitev strateške analitike za področje prepovedanih drog,

-

zagotovitev ustreznega nadzora na mejah zaradi preprečevanja vnosa drog v Slovenijo,

-

okrepitev dejavnosti proti organiziranemu kriminalu v zvezi z nedovoljenim prometom s prepovedanimi drogami,

-

okrepitev dejavnosti na področju pranja denarja ter proti drugim oblikam kriminala v povezavi z drogami,

-

okrepitev sodelovanja policije, carine in pravosodja in njihovo usklajeno sodelovanje v državi in Evropski uniji;

-

še naprej nadzirati predhodne sestavine in na tem področju razviti sodelovanje med carino in policijo ter proizvajalci in prevozniki predhodnih sestavin, da bi tako zagotovili nadzor nad proizvodnjo predhodnih sestavin, prometom z njimi in nad njihovim prevozom;

-

krepiti mednarodno sodelovanje z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami ter dejavno sodelovati pri njihovem delu;

-

zagotoviti politično in finančno podporo za izvajanje dejavnosti, opredeljenih v resoluciji o nacionalnem programu, in dejavnosti, opredeljenih v njem, na lokalni in državni ravni.

Srednjeročni cilji resolucije o nacionalnem programu na področju drog so:

-

zagotoviti delujoč informacijski sistem na področju zbiranja, urejanja, obdelovanja in dajanja podatkov s področja drog;

-

okrepiti in razviti celovite ukrepe na področju ponudbe, uporabe in zlorabe sintetičnih drog in vzpostaviti program zgodnjega opozarjanja v povezavi z Europolom in EMCDDA;

-

spodbujati sodelovanje različnih akterjev in zlasti pospeševati razvoj ter ohranjati partnerski odnos civilne družbe na vseh področjih usklajevanja in odločanja ter povečati število programov, ki jih izvajajo nevladne organizacije na podlagi strokovne samostojnosti;

-

razviti ustrezno izobraževanje za strokovnjake, ki delajo na področju drog. Ob tem je pomemben cilj podpora raziskovalnemu delu na tem področju;

-

zagotoviti vrednotenje in stabilno financiranje potrjenih programov in ukrepov na področju drog ter na podlagi tega celovito razvijati nove programe in dograjevati že obstoječe.

1.4 Vsebinska področja resolucije o nacionalnem programu

Nacionalna strategija je uravnotežena, večdisciplinarna in celovita. Nacionalna strategija in akcijski načrt se bosta posebej posvečala tem področjem:

1.

informacijski sistem,

2.

zmanjševanje povpraševanja po drogah s pomočjo:

a)

preventive,

b)

zmanjševanja škode zaradi uporabe drog,

c)

zdravljenja in socialne obravnave,

d)

civilne družbe,

3.

preprečevanje ponudbe drog s pomočjo:

a)

kaznovalne politike,

b)

sodelovanja policije, carine in pravosodja na področju organiziranega kriminala v povezavi z drogami,

c)

dejavnosti proti pranju denarja,

4.

sintetične droge,

5.

pospeševanje mednarodnega sodelovanja,

6.

usklajevanje na različnih ravneh;

7.

raziskovalno delo, ovrednotenje in izobraževanje.

1.4.1 Informacijski sistem

Informacijski sistem na področju prepovedanih drog je pomembna sestavina strategije, ki zagotavlja celovitost ter enotno zbiranje, obdelavo in dajanje informacij in podatkov. Temeljni cilj informacijskega sistema je zagotavljanje kakovostne informacijske podpore ob odločanju pri načrtovanju in izvajanju politik države na področju prepovedanih drog. Informacijski sistem mora temeljiti na uveljavljenih in poenotenih metodologijah zbiranja ustreznih, primerljivih in kakovostnih podatkov s področja prepovedanih drog. Dostop do podatkov mora biti zagotovljen javnosti ter različnim ustanovam in organizacijam na lokalni, državni in mednarodni ravni.

Za načrtovanje posameznih dejavnosti, ki so opredeljene v resoluciji o nacionalnem programu ter akcijskih načrtih, se z ukrepi te resolucije o nacionalnem programu zagotovi informacijski sistem za redno spremljanje in ocenjevanje obsega uporabe drog in njegovih posledic. Podatke, ki se zbirajo v okviru informacijskih sistemov različnih ministrstev, vladnih služb, javnih zavodov in nevladnih organizacij, je treba na ravni države zbrati, obdelati in analizirati s ciljem celovitega prikaza stanja na področju drog. Redno se spremlja tudi izvajanje resolucije o nacionalnem programu in akcijskih načrtov na področjih preprečevanja in zdravljenja odvisnosti od drog, preprečevanja škodljivih posledic uporabe drog, socialne obravnave uporabe drog ter zmanjševanja ponudbe prepovedanih drog v tekočem proračunskem obdobju ter vrednoti programe glede na njihovo ustreznost in učinkovitost.

Za zbiranje in razpošiljanje informacij s področja uresničevanja nacionalne strategije in akcijskih načrtov, celovite ocene stanja na področju prepovedanih drog, zakonov in drugih pravnih aktov, raziskav o uporabi drog in zmanjševanja ponudbe drog, ocen učinkovitosti programov, strategij in politik se v ministrstvu, pristojnem za koordinacijo na področju drog, organizira dokumentacijski center.

Posamezni resorji zagotavljajo zbiranje, obdelavo, analizo ter posredovanje podatkov s svojega področja. Zaradi celovitega spremljanja epidemiološke situacije in trendov na področju uporabe drog se podatki oziroma agregati podatkov različnih resorjev zbirajo in analizirajo v zato pristojni ustanovi, ki jo v skladu z zakonom imenuje minister za zdravje. Pristojna ustanova obdelane in analizirane podatke posreduje drugim ustanovam v državi, mednarodnim ustanovam ter širši javnosti.

Na ravni Komisije za droge se za posredovanje podatkov mednarodnim ustanovam pooblasti glede na naravo podatkov ustrezne ustanove. Te so potem odgovorne za pridobivanje in posredovanje podatkov mednarodnim ustanovam.

1.4.2 Zmanjševanje povpraševanja po drogah

Zmanjševanje povpraševanja po drogah pokriva dejavnosti na različnih ravneh preventive od začetnega odvračanja od uporabe drog pri vseh starostnih skupinah pa vse do zmanjševanja negativnih zdravstvenih in socialnih posledic uporabe drog, zdravljenja, socialne obravnave in ponovne socialne vključitve oseb, nekdaj odvisnih od drog, v družbo. Posebno pozornost velja nameniti promociji duševnega zdravja, skrbi za mladostnike in ženske – predvsem nosečnice uporabnice drog – ter preventivi okužbe z virusom HIV in drugimi nalezljivimi obolenji. Na ravni države se zagotavljata celovitost in uravnoteženost različnih programov in dejavnosti.

1.4.2.1 Preventiva

Preventivni programi so v slovenskem prostoru zelo razširjeni. Potekajo na lokalni in državni ravni. Največji delež preventivnih programov je namenjen otrokom in mladostnikom na lokalni ravni, in sicer v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, del pa tudi zunaj njih. Pomembno vlogo pri izvajanju preventivnih dejavnosti imajo poleg pedagogov predstavniki nevladnih organizacij in lokalne akcijske skupine, ki v nekaterih lokalnih skupnostih usklajujejo te dejavnosti. Podobno kot druge evropske države se tudi v Sloveniji srečujemo s težavo, da preventivni programi niso primerno ovrednoteni, zato njihovi realni učinki niso znani. V prihodnje je zato treba velik del znanja in sredstev poleg vlaganj v razvijanje programov usmerjati v ovrednotenje, tj. v ugotavljanje njihove učinkovitosti in uspešnosti.

1.4.2.1.1 Preventiva v vzgoji in izobraževanju

Preventivo v vzgoji in izobraževanju razumemo kot široko razvejano področje preprečevanja uporabe drog, ki vključuje tudi sestavine zmanjševanja tveganj, povezanih z morebitno uporabo drog. Tako opredeljen pristop zajema preventivo, usmerjeno k abstinenci in časovnemu odlaganju prvega stika otrok in mladostnikov z drogami, ter tudi mlade, ki z drogo že eksperimentirajo oziroma jo občasno uporabljajo. Slovenija se za tak pristop odloča na podlagi dobrih praks, ki so v svetu do zdaj že pokazale nekatere pozitivne učinke (npr. Nizozemska, Avstralija).

Temeljni cilj preventive je ustvarjanje takih družbenih razmer, ki posamezniku dajejo možnosti za razvijanje življenjskega sloga brez uporabe drog. Realistično obravnavanje problematike uporabe drog pa zahteva vključevanje sestavin paradigme zmanjševanja tveganj, saj ni realno pričakovati popolne abstinence za vse. Zato si preventiva prizadeva tudi za to, da bi posameznika, ki se odloči za uporabo drog, seznanili s tveganji, ki so s tem povezana tako na osebni kot na družbeni ravni. Prvi pogoj za odgovorno odločanje posameznika za (ne)uporabo drog je znanje o delovanju ter osebnih in družbenih učinkih uporabe drog ter vzpostavljena osebna odgovornost za lastno zdravje in zdravje drugih.

Področje vzgoje in izobraževanja ima v povezavi s preventivo zelo pomembno vlogo. Preventivne dejavnosti v tem prostoru se morajo osredotočati na tvegano vedenje in zasvojenosti nasploh, vključno z uporabo in zlorabo alkohola, zdravil, poživil pri športu in tobaka. Vzgojno-izobraževalne ustanove na vseh stopnjah morajo otrokom in mladostnikom zagotoviti dostop do objektivnih informacij, znanje o tem, kako droge vplivajo na posameznika in družbo, dajati jim morajo možnost, da na podlagi svojega znanja in lastnih izkušenj proučujejo, kako bi lahko zmanjšali težave, ki lahko nastanejo zaradi uporabe drog, ter možnost za razpravo o tem z vrstniki in odraslimi, ki jim zaupajo. To otrokom in mladostnikom omogoča, da razvijejo sposobnosti vplivanja na okolje, v katerem živijo, omogoča jim spreminjati njihovo okolje in odgovorno sprejemati odločitve o umiku iz okolja, ki ni varno. Pri tem tak pristop otrokom in mladostnikom omogoča, da odgovorno sprejemajo odločitve o lastni (ne)uporabi drog in odgovornost za svoje odločitve. Po eni strani gre torej za vplivanje na znanje in stališča ter posledično na vedęnje ciljne skupine, po drugi strani pa za omogočanje in zagotavljanje pogojev za zdravo življenje.

Otrokom in mladostnikom je treba zagotoviti možnosti za optimalen razvoj njihovih zmožnosti ter za udeležbo v družbenem življenju ne le v šolskem okolju, temveč tudi na ravni lokalne skupnosti. Priložnosti in zaupanje starejših omogočajo učinkovito spoprijemanje mladih z izzivi odraščanja, razvijanje kritičnega duha, samostojne presoje in sprejemanje odgovornih osebnih odločitev. Vse dejavnosti, ki potekajo na področju preventive na vseh vzgojno-izobraževalnih stopnjah, morajo vključevati lasten prispevek otrok in mladostnikov, še posebej pa je treba razviti programe vrstniške podpore.

Izobraževanje in različne preventivne dejavnosti lahko zmanjšujejo sprejemljivost drog med mladimi in zmanjšujejo tveganja, povezana z uporabo teh drog. Cilj preventive na tem področju je poleg doseganja abstinence, dvigniti starostno mejo ob prvi uporabi drog in zmanjševanje tveganj, ki lahko nastanejo ob posameznikovi odločitvi za uporabo drog.

Na vseh vzgojno-izobraževalnih stopnjah je treba razviti strategijo preventivnih dejavnosti, ki bo v skladu z razvojnim obdobjem otrok in mladostnikov, in posebno skrb nameniti dajanju na znanosti temelječih informacij o drogah in ustvarjanju šolske klime, ki posameznikom nudi možnosti za zdravo bivanje. Pri tem je treba nameniti posebno skrb dodatnemu izobraževanju pedagoških in nepedagoških delavcev v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Ob razvoju strategije preventivnih dejavnosti je treba opredeliti merila za izvajalce preventive v vzgoji in izobraževanju ter razviti sistem ovrednotenja programov. V ta namen je treba na državni ravni ustanoviti posebno telo, ki bo oblikovalo standarde preventivnega dela in ovrednotenja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. To telo naj kot medresorsko obliko dela, pri kateri sodelujejo predstavniki stroke in nevladnih organizacij, oblikuje Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport.

Povečanje uporabe sintetičnih drog med mladimi zahteva oblikovanje novih pristopov v preventivi. Slovenija na področju uporabe prepovedanih sintetičnih drog sledi pozitivnim izkušnjam držav EU pri obveščanju, dejavnem preventivnem delu med mladostniki in pri aktivnih ukrepih za zagotavljanje varnih razmer na plesnih prireditvah. Ob tem je treba nadgrajevati že sprejete ukrepe za zagotavljanje varnih zabav mladih. Za doseganje boljše obveščenosti mladih o sintetičnih drogah se neposredno v prireditvenih prostorih omogoči razdeljevanje preventivnega gradiva o sintetičnih drogah.

Vzporedno z razvijanjem preventive v vzgojno-izobraževalnem okolju je pomembno razvijati povezovanje preventivnih programov na različnih ravneh in okoljih (npr. mladinski klubi, različna športna in druga društva, lokalna skupnost...), pri čemer ima državna raven zlasti strateško vlogo, lokalna pa operativno. Brez večje vloge različnih programov in posameznikov na lokalni ravni, na kateri nastajajo težave, hkrati pa obstajajo tudi potrebe in možnosti za reševanje, si na področju preventive ne moremo obetati učinkovitih rezultatov. Lokalne akcijske skupine kot skupnostne oblike dela morajo imeti pomembnejšo vlogo pri načrtovanju in izvajanju različnih programov pri preprečevanju uporabe prepovedanih drog. Širitev mreže kakovostnih dejavnosti na področju preprečevanja uporabe prepovedanih drog se zagotavlja tudi z medsebojnim povezovanjem in sodelovanjem lokalnih akcijskih skupin. Na državni ravni pa je treba na ministrstvu, pristojnem za koordinacijo na področju drog, oblikovati telo, ki bo usklajevalo delo lokalnih akcijskih skupin in oblikovalo smernice ter izhodišča za oblikovanje, izvajanje in ovrednotenje preventivnih programov v lokalnem okolju. Ker je preventiva v vzgojno izobraževalnem prostoru tesno povezana s preventivo v lokalni skupnosti, bi bilo smiselno, da se obe telesi povezujeta in sodelujeta ter da se v njuno delo vključujejo tudi drugi resorji.

Za kakovostno in celovito izvajanje preventivnih dejavnosti je treba vključevati prebivalstvo različnih starostnih skupin in pri tem upoštevati najsodobnejša znanstvena spoznanja. Pri tem je treba uporabiti tudi vse oblike izobraževanja in poti širjenja informacij. Posebno vlogo imajo nova informacijska tehnologija, kot npr. medmrežje, ter drugi viri informacij o drogah (množična občila, posebne telefonske zveze...), ki omogočajo hitro izmenjavo stališč in informacij.

Okolja, ki bodo imela prednost pri izvajanju preventivnih dejavnosti, in okvirna izhodišča za preventivo v njih:

Šolsko okolje

-

Preventivne dejavnosti morajo potekati celostno in povezano tako na področju dovoljenih kot nedovoljenih drog.

-

Preventivne dejavnosti morajo zajeti pedagoške in nepedagoške delavce v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, učence in dijake ter njihove starše kot celoto.

-

Preventiva uporabe drog je sestavni del veljavnega učnega programa. V skladu s samostojnostjo šol pa imajo vzgojno-izobraževalne ustanove tudi možnost razvijati posebne preventivne programe oziroma projekte, v katerih poleg učiteljev lahko sodelujejo tudi zunanji sodelavci, ki pa morajo biti za svoje delo strokovno usposobljeni (in morajo imeti potrjen program). Programi, ki se izvajajo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, morajo biti evalvirani.

-

Učni program in preventivni programi oziroma projekti morajo biti prilagojeni starosti otrok in mladostnikov ter se morajo časovno in vsebinsko nadgrajevati na vseh izobraževalnih stopnjah, temeljiti morajo na sodobnem znanju in spoznanjih o drogah. Informacije in znanje, ki ga pridobivajo učenci in dijaki, morajo biti kakovostni ter predstavljeni objektivno, kritično in pluralistično.

-

Vzgojno-izobraževalne ustanove delujejo preventivno tako, da spodbujajo vključevanje posameznikov v skupnost, razvijanje kritičnega duha, samostojne presoje in sprejemanje odgovornih osebnih odločitev. Zato morajo otrokom in mladostnikom zagotoviti osnovno znanje o drogah in njihovih učinkih na posameznika in družbo iz vidika različnih ved (antropologija, etnologija, psihologija, pedagogika, sociologija, filozofija, medicina itd.). Omogočiti jim morajo razvoj osebnih in socialnih sposobnosti in veščin, da delujejo tako, da čim bolj zmanjšajo osebno in družbeno škodo, povezano z uporabo drog, in tako, da analizirajo javno politiko do drog, saj morajo mladi državljani znati spremljati javno razpravo o drogah in sodelovati v njej.

-

Pozornost je potrebno nameniti tudi aktivnostim pri preprečevanju uporabe drog med študentsko populacijo in v tem kontekstu krepiti sodelovanje s študentskimi organizacijami univerz.

1.4.2.1.2 Preventiva v družinskem okolju

– Treba je razviti preventivne programe zgodnje intervencije za otroke in starše ter družine, v katerih je ugotovljena problematična uporaba drog. Pri razvoju teh intervencij pa je treba predvsem upoštevati pravico otroka do zdravega odraščanja, pa tudi pravico posameznika do zasebnosti ter nevarnost stigmatizacije otroka in njegove družine.

-

Starše je treba seznaniti s sodobnimi spoznanji različnih ved (psihologija, pedagogika, sociologija, antropologija...), ki ugotavljajo, da je šibka socializacijska praksa, ki ne postavlja meja dovoljenega in nedovoljenega vedenja v skladu s starostjo otrok, vključno s pomanjkljivo promocijo pozitivnega moralnega razvoja, eden ključnih dejavnikov možne poznejše uporabe drog pri njihovih otrocih. Zanemarjanje učenja, socialnih in akademskih veščin ali nezagotavljanje možnosti, da bi otrok vse to razvil, ter izostanek prenosa prosocialnih vrednot in prenosa neodobravanja uporabe alkohola ali drugih drog na otroke so po ugotovitvah različnih strok dejavniki, ki spodbujajo uporabo drog pri mladostnikih.

-

Razviti je treba programe preventivnega dela za starše učencev in dijakov, s pomočjo katerih se bodo starši seznanili s problematiko uporabe drog med mladimi, sodobnim znanjem o tej problematiki, predvsem pa z varovalnimi dejavniki.

-

Razviti je treba informacijsko-svetovalno mrežo za starše, ki se srečujejo s problematiko uporabe drog pri svojih otrocih in potrebujejo pomoč.

1.4.2.1.3 Preventiva na delovnem mestu

– Treba je razviti preventivne programe za preprečevanje uporabe dovoljenih in nedovoljenih drog na delovnem mestu.

-

Vzpostaviti je treba soodgovornost delodajalcev in sindikatov za razvoj in uporabo teh programov.

-

Če pride do problematične uporabe drog, ki vpliva na delovanje posameznika na delovnem mestu, je treba oblikovati informacijske aktivnosti, zdravstvene preglede ter omogočiti zdravljenje in socialno obravnavo teh posameznikov.

-

Zagotavljati je treba zakonske pogoje, ki ne bodo izločali uporabnikov drog iz delovnega procesa ampak vzpodbujali njihovo aktivno zaposlovanje.

1.4.2.1.4 Preventiva v lokalnem okolju in v civilni družbi

– V lokalni skupnosti je treba ustvarjati take življenjske razmere, ki bodo prebivalce usmerjale in jim omogočale razvijati življenjske sloge brez uporabe drog, oziroma če se te že uporabljajo, da bo njihova uporaba čim manj tvegana. Med drugim je treba zagotavljati možnosti za raznoliko preživljanje prostega časa otrok, mladostnikov in odraslih.

-

Preventivne programe v lokalni skupnosti morajo podpreti lokalni politiki, vzgojno-izobraževalne ustanove (od vrtca do ljudskih univerz) in druge ustanove ter nevladne organizacije.

-

Država in lokalna skupnost morata podpirati razvijanje vrstniškega izobraževanja na področju drog ter različnih preventivnih dejavnosti mladinskih centrov, športnih društev, verskih in drugih organizacij civilne družbe, PUM-ov (projektno učenje za mlajše odrasle) itd. na lokalni ravni.

-

Preventivne dejavnosti v lokalni skupnosti usklajujejo lokalne akcijske skupine, delovanje teh pa na državni ravni usklajuje pristojno ministrstvo. Le-to v sodelovanju z lokalnimi akcijskimi skupinami in različnimi strokami pripravi enotna izhodišča za oblikovanje in ovrednotenje preventivnih programov v lokalni skupnosti.

-

Prostovoljno delo v preventivnih programih nevladnih organizacij, društev in združenj je eden temeljev za izvajanje teh programov, zato morata lokalna skupnost in država podpirati to obliko delovanja posameznikov.

-

Izobraževanje splošnih strokovnjakov, ki so v nenehnem stiku z uporabniki drog o načelih zmanjševanja škode (svetovalne službe, socialni delavci na Centrih za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) in zdravstveni delavci v Zdravstvenih domovih (v nadaljevanju: ZD) ter uniformirana policija).

-

K nadaljnjim pripravam in vrednotenju različnih sistemskih preventivnih ukrepov je potrebno še naprej vzpodbujati sodelovanje najrazličnejših akterjev, vključno z obema reprezentativnima združenjema občin.

1.4.2.2 Programi zmanjševanja tveganj in škode zaradi uporabe drog

S programi zmanjševanja škode želimo preprečiti nastanek socialne škode zaradi uporabe drog ali jo zmanjšati ter preprečiti prenos nalezljivih bolezni in s tem tudi nadaljnje slabšanje zdravstvenega in socialnega stanja oseb, ki uporabljajo droge. Dejstvo je, da osebe, ki uporabljajo droge, vstopajo v različne zahtevnejše programe pomoči šele pozneje, ko konkretno pomoč (zdravstvene, socialne, odnosne težave itd.) tudi potrebujejo. Programi zmanjševanja škode nimajo za temeljni cilj doseči abstinenco, ampak zagotavljati manj tvegano uporabo drog, zmanjšati možnost okužbe z različnimi virusi (HIV, hepatitisi) in s tem zagotavljati socialno vključenost uporabnikov drog ter njihovo sodelovanje. V Sloveniji imamo na tem področju več kot 10-letne izkušnje.

V programih zmanjševanja škode lahko delajo tudi nestrokovnjaki in nekdanji uporabniki drog ter tisti, ki jih še uporabljajo. S pomočjo programov zmanjševanja škode, imenovanih tudi nizkopražni programi, se izvajajo različne dejavnosti od obveščanja in izobraževanja uporabnikov drog o nevarnostih pri uporabi drog, varnejših načinih uporabe drog, svetovanja, vrstniške pomoči do programov izmenjave igel, terenskega dela, varnih sob, metadonskega vzdrževalnega programa in dnevnih centrov. V Sloveniji že poteka kar nekaj programov zmanjševanja škode, vendar po mnenju stroke še vedno premalo. To se kaže zlasti v srednjevelikih in manjših slovenskih mestih, kjer je oblika pomoči zelo omejena in marsikateri uporabnik drog iz teh okolij praviloma pride v mesto, kjer programi zmanjševanja škode (zamenjava igel, dnevni centri – drop in) obstajajo. Razvijati je treba mrežo nizkopražnih programov, ki bo pokrivala celo Slovenijo. V večjih mestih obstaja potreba po programih za brezdomne uporabnike drog, zlasti po nočnih zavetiščih. Preveriti je treba možnosti za razvoj novih pristopov in programov ter uskladiti njihov nastanek in razvoj z zakonodajo. To področje je bilo tudi podrobneje znanstveno raziskano, pridobljeni podatki pa so pomemben vir za podporo tovrstnih programov v Sloveniji.

Zagotoviti je treba zlasti te ukrepe:

-

vzpostavitev mreže programov zmanjševanja škode v Sloveniji;

-

lažji dostop do programov zmanjševanja škode in do različnega informativnega gradiva;