TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je z računa pravne osebe dvignjeni znesek 278.967,90 EUR tožnik kot direktor pravne osebe porabil za namene poslovanja te družbe, to je za izplačilo plač in dodatkov delavcem, ali pa gre po drugi strani za dohodke tožnika, ki jih je treba obdavčiti. V izpodbijani odločbi je jasno obrazloženo, zakaj je davčni organ ta znesek obravnaval kot obdavčljiv dohodek tožnika in kako je pri tem presodil vse zbrane dokaze, tako tiste, ki jih je pridobil sam, kot tiste, ki jih je ponudil tožnik; razvidna pa je tudi pravna podlaga za obdavčitev. Zato je zadoščeno kriterijem iz 214. člena ZUP glede obrazložitve odločbe.

Pri pravni osebi, katere direktor je bil tožnik, je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor. Tožnik je bil kot direktor pravne osebe lahko prisoten pri nadzoru in je bil tekoče obveščen o vseh pomembnih dejstvih in dokazih. V tem postopku, v katerem se obravnava kot fizična oseba, pa je o rezultatih inšpekcijskega nadzora pri pravni osebi moral biti obveščen le v delu, ki se nanaša neposredno nanj zaradi morebitne dodatne obdavčitve.

Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi delavci, ki so podali izjave o zatrjevanem izplačilu plače v obliki gotovine, ne znali slovenskega jezika in posledično ne bi razumeli, o čem morajo podati izjavo. Le takim osebam pripada pravica do tolmača, o čemer jih je organ dolžan obvestiti. Do kršitve iz 5. točke prvega odstavka 237. člena ZUP tako po presoji sodišča ni prišlo.