TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje je torej pogodba o koriščenju limita prenehala najkasneje dne 30.4.2004, zato tožeča stranka sklepov DURS o prisilni izterjavi dolga iz naslova limita ni mogla niti smela izvršiti. Da bi tožena stranka imela na transakcijskem računu dobroimetje (brez sredstev limita) pa tožeča stranka tudi nikoli ni trdila.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožeča stranka to plačilo izvršila iz svojih lastnih sredstev in da temelj za vračilo plačanega zneska ni podan ter je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago svoje odločitve pravilno navedlo določbe Zakona o plačilnem prometu (Ur. l. RS, št. 30/2002) in Pravilnika o načinu ravnanja izvajalcev plačilnega prometa v zvezi z izvrševanjem sklepov o prisilni izterjavi in sklepov za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (Ur. l. RS, št. 91/2002), ki tožeči stranki nalagata izvršitev plačila le, če ima imetnik TRR na računu kritje. Kritje pa po določbi 4. tč. 3. čl. Zakona o plačilnem prometu pomeni pozitiven saldo na TRR in odobreno prekoračitev pozitivnega stanja na računu (limit). Zgolj takšna obveza banke pa izhaja tudi iz določbe čl. 54 Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96). Kritja pa tožena stranka na TRR ni imela.

Tožeča stranka je torej izvršila plačilo, čeprav bi mogla in morala vedeti, da tega ni dolžna, zato vrnitve plačanega zneska ne more zahtevati niti po določilih o neupravičeni pridobitvi, kot to ureja Obligacijski zakonik v čl. 190 do 198, niti iz naslova zakonite subrogacije (čl. 275 OZ), ter je pritožba tudi iz tega razloga neutemeljena.