Odločba o ugotovitvi, da je 20. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo in način njegove izvršitve

2180. Odločba o ugotovitvi, da je 20. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo in način njegove izvršitve

Številka: U-I-24/04-24

Datum: 20. 4. 2007

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku, začetem s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-24/04 z dne 22. 2. 2007, in v postopku za preizkus pobude Vide Svetek iz Ljubljane, na seji 20. aprila 2007

o d l o č i l o:

Člen 20 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 101/05) je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev.

Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka te odločbe smejo upravičenci iz 559. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94), ne glede na rok iz tretjega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p. b., 43/04, 96/04 – ur. p. b., 101/05, 8/06 – ur. p. b. in 14/07), zoper sodne odločbe, ki so postale pravnomočne pred 1. 1. 1995, to je pred uveljavitvijo Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94), in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. člena sklepa Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda, da se konstituira v Slovenski narodni osvobodilni odbor z dne 16. 9. 1941 (Slovenski poročevalec z dne 20. 9. 1941, leto II, št. 18), Odloka slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev (Slovenski poročevalec z dne 1. 10. 1941, leto II, št. 19) in Pravilnika za organizacijo, poslovanje in postopek brigadnih in odrednih vojaških sodišč z dne 5. 8. 1943 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

Pobudnica vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. člena Sklepa Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda, da se konstituira v Slovenski narodni osvobodilni odbor z dne 16. 9. 1941 (v nadaljevanju Sklep Vrhovnega plenuma OF), Odloka slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev (v nadaljevanju Odlok SNOO) in Pravilnika za organizacijo, poslovanje in postopek brigadnih in odrednih vojaških sodišč z dne 5. 8. 1943 (v nadaljevanju Pravilnik).

V pobudi navaja, da je bil njen oče na podlagi izpodbijanih predpisov na »Kočevskem procesu« v dneh od 9. do 11. 10. 1943 obsojen na smrtno kazen z ustrelitvijo, ki je bila tudi izvršena. Zatrjuje, da so določbe Sklepa Vrhovnega plenuma OF in Odloka SNOO v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, in z Ustavo. Neskladje utemeljuje z navedbami, da je bil postopek pred sodišči nagel, usten in tajen, da zaslišanje krivca ni bilo potrebno in se je izvedlo le, če je bila dana možnost brez škode za narodno in osvobodilno gibanje, ter da proti razsodbi sodišča ni bilo pritožbe. Temeljni elementi kaznivega dejanja naj bi ne bili določeni, upoštevana naj ne bi bila razlika med naklepom in malomarnostjo, odnos do prepovedane posledice naj bi bil le enostransko opredeljen. Katero dejanje je protipravno in po katerih kazenskih določbah takrat veljavne zakonodaje se je ravnal tožilec ter katere kazenske določbe je uporabilo sodišče, ko je sodilo na »Kočevskem procesu«, naj bi ne bilo znano. Tudi sodišča, ki so bila ustanovljena z Odlokom o postavitvi brigadnih in odrednih vojaških sodišč z dne 5. 8. 1943 (Slovenski poročevalec z dne 15. 8. 1943, leto IV, št. 15) in s Pravilnikom, naj bi bila ustanovljena v nasprotju z načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, in v nasprotju z Ustavo. V utemeljitev navede, da jih je ustanovil vojaški glavni štab in ne zakonodajni organ. Tudi postopek pred sodišči naj bi bil voden v nasprotju s pravili kazenskega prava, ki so jih takrat priznavali civilizirani narodi, in z Ustavo. Pobudnica meni, da je bil njen oče vojni ujetnik, zato bi moralo sodišče pri odločanju upoštevati pravila mednarodnega prava o ravnanju z ujetniki.

Pobudnica navaja, da njenemu očetu pisni odpravek sodbe, s katero je bil na »Kočevskem procesu« obsojen na smrtno kazen, ni bil nikoli odpravljen in vročen. Kopijo obtožnice in podpisanega izreka sodbe naj bi pobudnica dobila pri Arhivu Republike Slovenije. Nadalje navaja, da sama sicer zahteve za varstvo zakonitosti ni vložila, vendar je Vrhovnemu državnemu tožilstvu dvakrat predlagala, naj jo vloži. Slednje pa naj bi ugotovilo, da pogoji za vložitev tega izrednega pravnega sredstva niso podani.

Pobudnica sicer izpodbija akte, navedene v 4. točki izreka tega sklepa, vendar iz njenih navedb izhaja, da zatrjuje predvsem kršitve v konkretnem postopku. Po prehodni določbi 559. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju ZKP/94) je imela pobudnica možnost, da bi v roku dveh let po njegovi uveljavitvi zoper domnevno sporno sodno odločbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Ta rok se je že iztekel. Zakonodajalec je z novo prehodno določbo, to je z 20. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP-G), med drugim določil, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti do 31. 12. 2008 ponovno vložiti le v taksativno določenih primerih (drugi odstavek 20. člena ZKP-G). Enako omejitev je določil tudi za vse tiste primere, ko so bile zahteve za varstvo zakonitosti zavržene zaradi poteka roka iz 559. člena ZKP/94 (četrti odstavek 20. člena ZKP-G).

Glede na navedeno je Ustavno sodišče ocenilo, da je za odločitev o zadevi, zlasti z vidika tistih navedb pobudnice, s katerimi zatrjuje kršitve v konkretnem kazenskem postopku, treba oceniti ustavnost prehodne določbe ZKP-G o dopustnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je na seji 22. 2. 2007 na podlagi 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) začelo postopek za oceno ustavnosti 20. člena ZKP-G. Sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti 20. člena ZKP-G je skupaj s priloženo pobudo poslalo v odgovor Državnemu zboru, ki ni odgovoril.

Ustavno sodišče je vpogledalo tudi v spis Vrhovnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Ktz 73/03.

Zahtevo po tem, da mora zakonodajalec omogočiti odpravo vseh v procesnem in v vsebinskem smislu krivičnih odločb, izdanih tudi na podlagi predpisov revolucionarne medvojne in povojne oblasti, in odpravo posledic teh odločb z izrednimi pravnimi sredstvi je Ustavno sodišče postavilo že v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 33).(1) Z določbo 559. člena ZKP/94 (2) je zakonodajalec tudi za tovrstne primere kazenskih obsodb določil dveletno, časovno omejeno, izredno možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, ki je bilo takrat v kazenski procesni zakonodaji na novo uvedeno izredno pravno sredstvo v rokah obsojenca. Da pa bi bilo dveletni rok iz določbe 559. člena ZKP/94 treba podaljšati, je Ustavno sodišče ugotovilo že v 21. točki obrazložitve odločbe št. U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 195) in zakonodajalca pozvalo, naj ga čim prej podaljša.(3)

Zakonodajalec je z ZKP-G, ki je začel veljati 26. 11. 2005, med drugim uveljavil tudi novo prehodno določbo, in sicer 20. člen ZKP-G. S slednjo je ponovno uzakonil možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Določba 20. člena ZKP-G se v celoti glasi:

Ne glede na rok iz tretjega odstavka 421. člena zakona smejo obsojenec, zagovornik, osebe iz drugega odstavka 367. člena zakona in krvni sorodniki v stranski vrsti do vključenega tretjega kolena zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna do 2. 7. 1990 in o kateri ni bilo pravnomočno odločeno na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti po 559. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94), ter zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti do 31. 12. 2008.

Zahteva za varstvo zakonitosti po prejšnjem odstavku se lahko vloži zoper sodne odločbe za kazniva dejanja:

Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46);

Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ št. 26/45, 32/45 in 53/45);

Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list FLRJ, št. 56/46, 66/46, 74/46, 105/46, 44/47 in 104/47);

Zakona o kaznivih dejanjih zoper splošno ljudsko premoženje ter premoženje zadružnih in drugih družbenih organizacij (Uradni list FLRJ, št. 87/48);