TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Tožnik in tožena stranka sta sklenila pisni dogovor o višini odpravnine. ZDR določa, da lahko pisni sporazum o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju višine odpravnine skleneta delavec in delodajalec le v postopku prisilne poravnave. Ker se prisilna poravnava v postopku niti ne navaja niti ne dokazuje, ni bilo zakonskih pogojev za sklenitev pisnega dogovora. Sporazum (dogovor o znižanem plačilu odpravnine), sklenjen med tožnikom in toženo stranko, je v nasprotju s prisilnim zakonskim predpisom. Tožnik je zato ob prenehanju delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti glede na leta zaposlitve pri toženi stranki (34 let) upravičen do zakonskega maksimuma odpravnine, tj. do odpravnine v višini 10-kratnika osnove (109. člen ZDR).

Tožnik ni član organa vodenja ali nadzora pri toženi stranki, zato se njegova odškodninska odgovornost presoja po 182. členu ZDR. Predpostavka odškodninske odgovornosti tožnika je vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožnika (da ni poskrbel, da merilci ne bi napačno izmerili dimenzij oken, da podrejeni delavci niso pravočasno izdelali ponudb in jih posredovali kupcem ter da ni poskrbel za izobraževanje delavcev) ter škodo, ki je nastala delodajalcu (padec prometa za 5 %), pri čemer nosi trditveno in dokazno breme za vzročno zvezo delodajalec. Ker med ravnanjem tožnika in škodo, ki jo vtožuje tožena stranka, ni zatrjevane vzročne zveze, ni bistveno, ali so podani ostali elementi odškodninskega delikta, to je škoda delodajalca, povzročena z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom in krivda delavca (namen ali huda malomarnost). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova njegove odškodninske odgovornosti, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot.