TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Sodnika sta v svojih izjavah izrecno navedla, da jima ni znano, da naj bi tožnik zoper njiju sprožil kazenska postopka, na katera se sklicuje v zahtevi za izločitev, čemur tožnik tudi v pritožbi ne nasprotuje, saj ne navaja, da naj bi bila sodnika s kazenskim postopkom v navedenih zadevah seznanjena, to pa pomeni, da v zvezi z uveljavljenim splošnim razlogom za izločitev, ki se nanaša na ti dve kazenski zadevi, pritožnik ne navaja ničesar, kar naj bi nasprotovalo izjavam sodnikov.

Iz izjav obeh sodnikov ne izhaja, da se ta nanaša na kazensko ovadbo, ki jo je tožilstvo zavrglo, temveč le na vsebino zahteve za izločitev v zvezi s kazenskima postopkoma v zadevah I K 26980/2014 in I K 45358/2012. Sodnika nista izjavila, da jima ni znano, da je tožnik zoper njiju vložil kazensko ovadbo, ki je bila zavržena že v postopku pred okrožnim državnim tožilstvom.

Tudi sicer je treba upoštevati, da se z vložitvijo kazenske ovadbe pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani ne začne kazenski postopek, saj se ta v skladu s prvim odstavkom 19. člena Zakona o kazenskem postopku uvede na zahtevo upravičenega tožilca, to pa zaradi kaznivih dejanj nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po drugem in prvem odstavku 288. člena KZ-1 (kot jih je sodnikom očital tožnik) ni zasebni tožilec. Tega se je očitno zavedal tudi tožnik, saj je zoper oba sodnika vložil kazensko ovadbo, ki pa jo je državni tožilec, ki je za to pristojen, zavrgel. Tudi zato ni mogoče trditi, da sta sodnika podala lažno izjavo.