Resolucija o strateških ciljih na področju razvoja...

455. Resolucija o strateških ciljih na področju razvoja turizma v Republiki Sloveniji s programom aktivnosti in ukrepov za njeno izvajanje

Na podlagi 166. člena v zvezi s 170. členom svojega poslovnika je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 24. januarja 1995 sprejel

R E S O L U C I J O
o strateških ciljih na področju razvoja turizma v Republiki Sloveniji s programom aktivnosti in ukrepov za njeno izvajanje

I. UVODNA OBRAZLOŽITEV

1. Izhodišče za obravnavo turizma

Danes, v postindustrijskem obdobju, so potovanja čedalje bolj povezana z novimi motivi, ki odstopajo od potreb po oddihu po napornem delu. Velike spremembe v vsebini in načinu dela in z njim povezanega prostega časa ter v razvoju prometa in telekomunikacij, spodbujajo vedno nove vrste potovanj, ki se jih v praksi težko ločuje na turistična in neturistična. Zato enostavno pravimo, da so potovanja in z njimi turizem, postala sestavina sodobnega načina življenja.

Turistična ponudba, ki sledi sodobnemu povpraševanju, zato ne vsebuje le storitev, ki so povezane z oddihom, ampak tudi z delom, izobraževanjem itd. V njeno oblikovanje so zaradi tega vključene najrazličnejše dejavnosti in panoge, zaradi česar dejansko izginja ločnica med turističnimi in neturističnimi dejavnostmi in med gospodarstvom in negospodarstvom.

Uspešnost spodbujanja potovanj in obiska krajev z ustrezno ponudbo, ki jo je potrebno na poseben način tudi predstaviti potencialnim kupcem, je danes zato odvisna predvsem od načrtnega skupnega sodelovanja zasebnega in javnega sektorja, vladnih ustanov in različnih izvajalcev. Le z ustreznimi oblikami organiziranega sodelovanja obeh sektorjev je mogoče doseči optimalno izrabo vseh naravnih in drugih virov ter znanja za pripravo in prodajo konkurenčnih turističnih proizvodov.

Ne glede na način spremljanja potovanj in metodologij preverjanja donosov, ki se dosegajo s pomočjo turizma, ostaja dejstvo, da razvite evropske države ustvarijo 6 % bruto nacionalnega produkta s turizmom in ga zato tudi obravnavajo kot zelo pomembno sodobno industrijo. Ta pomen je razviden predvsem:

– iz politike spodbujanja razvoja posameznih dejavnosti in infrastrukture,

– na podlagi razvitosti informacij in promocije turizma, za katero skrbi javni sektor.

Slovenija ima potencialne možnosti za to, da bi se pridružila krogu turistično razvitih držav, vendar mora za dosego tega cilja oblikovati ustrezno razvojno in turistično politiko.

Vse dosedanje strokovne ugotovitve kažejo namreč na to, da imamo za razvoj turizma dovolj priložnosti, ki lahko ugodno vplivajo na celoten ekonomski, socialni in prostorski razvoj. Dovolj je različnih danosti, nastavkov, ki jih kaže izrabiti in nadgraditi v kakovostne proizvode s pomočjo znanja in ustvarjalnosti ter s spodbujanjem podjetništva.

Turizem je za Slovenijo razvojna priložnost tudi zato, ker lahko različni proizvodi, zaradi svoje kakovosti in omejene količine, dosežejo ustrezno ceno le s pomočjo izvoza na domačih tleh, to je z direktno prodajo turistom iz tujine. Prav sredstva, ki jih turisti ustvarijo v tujini in potrošijo pri nas za nakup blaga in storitev, ki se prodajajo po polni ceni, so najbolj dragocen vir dohodka zasebnega in javnega sektorja. To je tudi tista bistvena ekonomska prednost, ki jo ustvarja turizem, in ga zato tudi vse države na različne načine spodbujajo. Poleg tega turizem pomaga ekonomsko ovrednotiti tudi posamezne dobrine, ki sicer nimajo tržne vrednosti, vendar dajejo proizvodom visok simbolni pomen in višjo ceno.

Ker pa je za vsako načrtno delo na področju razvoja potrebno poznati stanje, pomanjkljivosti, prednosti in priložnosti v primerjavi s konkurenco, ter na tej podlagi začrtati temeljne cilje in poti za njihovo udejanjanje, je bil pripravljen tudi ta dokument.

2. Metodološki pristop k pripravi dokumenta

Dokument je nastal na podlagi proučitve:

– stanja na področju turizma,

– ocenitve pozitivnih in negativnih učinkov dosedanjega razvoja,

– prednosti in slabosti, ki jih imamo v primerjavi s konkurenčno turistično ponudbo,

– priložnosti glede na razvojne smeri povpraševanja.

Na tej podlagi so nastale temeljne opredelitve razvojnih ciljev in sredstev za njihovo udejanjanje oziroma za vodenje ustrezne politike na področju turizma. Podrobnejša opredelitev načina doseganja zastavljenih ciljev pa zahteva pripravo izvedbenih programov na različnih ravneh in področjih.

Dokument je pripravljen kot del strateških razvojnih usmeritev Slovenije, ki bo v svojem nastajanju lahko upošteval različne potencialne možnosti razvoja posameznih dejavnosti in na tej podlagi opredelil tudi skupne razvojne cilje in politiko na področju turizma.

Prednost takšnega pristopa k načrtovanju razvoja turizma je v tem, da omogoča večjo razvidnost posameznih ciljev in preglednost možnosti in ukrepov za njihovo udejanjanje znotraj turističnih dejavnosti. Vendar pa bi h kakovosti tega dokumenta lahko bistveno prispevale predhodno zastavljene skupne razvojne usmeritve. Zaradi celovitosti turizma oziroma soodvisnosti različnih dejavnosti v sistemu turistične industrije, bi morali biti vnaprej znani cilji in splošni pogoji poslovanja, na podlagi katerih bi različni gospodarski subjekti lažje opredelili svoj lasten razvoj.

Pogoji, ki jih mora v ta namen vzpostavljati država, so predvsem:

– zagotavljanje skladnega razvoja soodvisnih dejavnosti v prostoru,

– smotrna raba naravnih virov ter drugih dobrin,

– razvoj komunalne in prometne infrastrukture ter komunikacij,

– zagotavljanje varnosti in zaščite potrošnikov in skrb za njihovo informiranost,

– razvoj podjetništva in ustvarjanje ugodne klime za razvoj turizma.

Slabost tega dokumenta pa je, da ni mogel nastajati sočasno z razvojnimi strategijami drugih področij, razen kmetijstva, kar bi omogočalo sprotno usklajevanje ciljev in ukrepov. Nasloniti se ni bilo mogoče niti na enotno metodologijo strateškega planiranja razvoja, niti na vsebino nacionalnih razvojnih ciljev, zaradi česar je strategija turizma nujno nepopolna.

Posledice teh pomanjkljivosti se odražajo v večji obremenjenosti dokumenta s predpostavkami o možnostih izrabe določenih danosti za razvoj turizma in v manjši opredeljenosti posameznih področij, ki vplivajo na turistično ponudbo. Ker pa so vse prvine strategije že po svoji naravi dinamične in se morajo, za razliko od dosedanjega plana, zelo gibko odzivati na spremembe okoliščin, ki jih narekuje trg in drugi dejavniki, so tudi omenjene pomanjkljivosti premostljive. Strategijo bodo zato stalno aktualizirali predvsem časovno opredeljeni programi, ki bodo izhajali iz marketinškega plana, saj prav ta podrobneje opredeljuje načine in sredstva za doseganje zastavljenih ciljev.

3. Pomen, cilji in vsebina resolucije

Temeljni namen tega dokumenta je določitev uresničljivih razvojnih ciljev, ki izhajajo iz spoznanih prednosti in slabosti v primerjavi s konkurenco, in opredelitev smeri vodenja politike za njihovo udejanjanje.

Njegova vsebina zato opredeljuje:

– strateške razvojne cilje, ki niso samo ekonomski, marveč tudi socialni, kulturalni in okoljevarstveni okvir, v katerem delujejo posamezni nosilci v javnem in zasebnem sektorju,

– smeri ukrepanja za doseganje ciljev na ekonomskem, socialnem, prostorskem, pravnem in organizacijskem področju.

Poleg ciljev se določa tudi program aktivnosti in ukrepov, ki so najbolj primerni za vzpostavitev razvojnega ravnovesja in za ohranjanje tistih kakovostnih prvin, ki so podlaga obstoja in nadaljnjega razvoja turizma.

Sam pristop k razvoju je v dokumentu pojmovan v smislu doseganja kakovosti in ne le fizične rasti zmogljivosti in števila turistov, s katerimi si turizem lahko celo zmanjšuje svojo realno podstat. Upoštevajoč vse naštete predpostavke in omejitve pri oblikovanju vsebine dokumenta, nudi resolucija temeljni okvir razvojnih možnosti, s pomočjo katerega lahko različni subjekti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni lažje oblikujejo lastno razvojno politiko.

Dokument predpostavlja torej, da se na regionalni in lokalni ravni, v sodelovanju javnega in zasebnega sektorja, oblikujejo strateške odločitve v zvezi z razvojem turizma oziroma oblikovanja turističnih proizvodov in ponudbe.

II. TEMELJNI ELEMENTI TURISTIČNEGA RAZVOJA

O sodobnem razvoju turizma lahko govorimo le celovito, upoštevajoč pri tem njegove socialne, ekonomske, pro-storske, kulturološke in politične prvine, skupaj z njihovim preteklim razvojem, sedanjostjo in bodočnostjo. Brez tega spleta namreč ni mogoče ustrezno opredeliti razvojne vizije in ciljev ter sredstev za njihovo uresničitev. Smotrnost pristopa in preglednost dokumenta pa zahtevata prikaz samo tistih prvin, ki odločilno vplivajo na razvoj turizma.

Te prvine pa so:

– trg oziroma ponudba in povpraševanje,

– prostor, atraktivnosti,

– dostopnost (promet, komunikacije, informacije),

– storitve,

– kadri,

– promocija.

Izbor sredstev za doseganje razvojnih ciljev je odvisen predvsem od splošnih institucionalnih okvirov, ekonomskih možnosti, splošne ravni razvitosti, človeških resursov in znanja. Zato dokument vsebuje le smeri delovanja, konkretne ukrepe pa prepušča programom oziroma politiki.

Zastavljanje uresničljivih ciljev in politike oziroma smeri in načinov delovanja za doseganje razvojnih ciljev na področju turizma, pa zahtevajo opredelitev ukrepov makroekonomske politike, ki se nanašajo predvsem na:

1.

spodbujanje razvoja storitev in infrastrukture,

2.

spodbujanje tujskega in domačega turističnega prometa in prilagajanje kakovosti turistične ponudbe glede na povpraševanje oziroma na pričakovanja,

3.

načrten razvoj posameznih turističnih središč na zaokroženih turističnih območjih, ki naj bi se po možnosti pokrivali tudi z upravnimi regijami,

4.

zagotavljanje stabilnosti, varnosti in zaščite turista kot potrošnika,

5.

skladen regionalni razvoj,

6.

zaščito in obnovo virov za razvoj turizma ter za ohranjanje krajinskih in drugih kulturnih značilnosti,

7.

spodbujanje kakovosti kot načela razvoja in trženja,

8.

ohranjanje in poudarjanje izvirnosti in identitete,

9.

organizirano sodelovanje zasebnega in javnega sektorja,

10.

razvoj znanja in stalnega izobraževanja,

11.

razvoj podjetništva,

12.

spodbujanje aktivnosti turističnih in drugih društev, ki bogatijo turistično ponudbo.

Večina ukrepov na naštetih področjih, ki so neobhodni za načrtovanje razvoja turizma, še ni povsem določno opredeljena, zato jih obravnavamo kot predpostavke in ne kot dejstva, na podlagi katerih bi lahko izpeljali določene usmeritve in dejavnosti. Njihovo izvajanje je zato predmet vsebine programov aktivnosti za doseganje zastavljenih ciljev, ki sledijo tej resoluciji.

Vse te predpostavke, od katerih je odvisen turizem in njegova ekonomska uspešnost, narekujejo tudi ustrezno funkcionalno organiziranost in sodelovanje zasebnega in javnega sektorja pri pripravi in promociji proizvodov, kot ju že poznajo vse turistično razvite države. Ta organiziranost je za turizem specifična, saj so turistični proizvodi neoprijemljivi in se ustvarjajo na celotnem območju, ki je turistom dostopno.

III. ZNAČILNOSTI DOSEDANJEGA RAZVOJA TURIZMA

1. Slabosti

– Dosedanji razvoj turizma je uravnaval plan, ki je bil za področje turističnih storitev precej ohlapen in neobvezujoč za tako imenovane nosilce razvoja, predvsem pa ni bil prilagojen potrebam po kakovostnem razvoju in razvoju storitev,

– zaradi pomanjkanja ustreznih tržnih mehanizmov razvoja in njegovega strateškega usmerjanja v prihodnost, se je turistična ponudba lahko odzivala na povpraševanje bolj ali manj le s posnemanjem storitev iz turistično razvitejših okolij in s časovnim zamikom, kar vse je vplivalo na manjšo privlačnost ponudbe in donosnost turizma.

2. Posledice

Negativne posledice prednostne usmerjenosti razvoja v industrijo, brez upoštevanja trga, ki je turizmu in z njim povezanemu razvoju storitev dajal obroben pomen, se danes najbolj vidno odražajo v:

– zastarelosti turističnih proizvodov in njihovi nerazpoznavnosti ter preveliki odvisnosti od gostinstva,

– neustrezni organizaciji trženja,

– slabi izrabi primerjalnih prednosti,

– neprimerni izobrazbeni strukturi zaposlenih,

– neovrednotenih naravnih in drugih virih,

– neizraženi kompetitivnosti,

– slabi izrabi znanja na področjih zunaj gostinstva,

– visokih stroških poslovanja,

– neusklajenosti razvoja različnih dejavnosti,

– nepovezanosti javnega in zasebnega sektorja, zaradi česar turizem ne deluje kot sistem storitev, ki so nujne, da je nek kraj turističen.

Kljub tem slabostim, ki izvirajo iz sistema, v katerem niso bili vgrajeni notranji vzgibi za razvoj storitev, je Slovenija, vsaj po fizičnih kazalcih o turističnem prometu, zmogljivostih in deviznemu prilivu, srednje razvita turistična država.

To je razvidno tudi iz naslednjih podatkov: Slovenija ima po statističnih podatkih iz avgusta 1993, skupaj 74.725 ležišč, od katerih je le 34.728 v osnovnih zmogljivostih (hotelih, penzionih, motelih ipd.). V letu 1990, pred vojno, je bilo v Sloveniji okoli 3,5 milijona gostov in nad 8 milijonov prenočitev, od tega približno 50 % tujih. V letu 1991 se je zaradi vojne znižalo število prenočitev za več kot polovico, v letu 1992 pa je, kljub bližini vojne nevarnosti in nepoznavanja Slovenije kot nove turistične destinacije, to število naraslo za okoli 10 %. V preteklem letu je turistični promet v primerjavi s predhodnim obdobjem dodatno narasel za 6 %. Skupno je bilo v letu 1993 okoli 1,5 milijona gostov, ki so ustvarili 5,4 milijona prenočitev. Delež tujih gostov znaša pri tem 41 %, njihovih prenočitev pa 35 %. S turistično potrošnjo, v katero pa niso všteti vsi finančni učinki turizma, ustvarja ta dejavnost skoraj triodstotni delež družbenega produkta. Ta podatek pa pomeni, da se Slovenija uvršča med srednje razvite turistične države. V gostinski in turistični dejavnosti je okoli 25.000 zaposlenih, vendar je število veliko večje, če k temu prištejemo še vse zaposlene v dejavnostih, ki realizirajo svoje blago ali storitve na turističnem trgu.

IV. TEMELJNI ELEMENTI RAZVOJA TURIZMA – Prednosti in slabosti

1. Trg – Turistična ponudba

Turistični proizvodi, ki se pojavljajo na trgu, so sestavljeni iz fizičnih, oprijemljivih prvin in, kar je za turizem specifično, tudi iz velikega dela neoprijemljivih elementov.

Med te osnovne prvine sodijo:

– prenočitvene in gostinske zmogljivosti,

– objekti turistične in komunalne infrastrukture,

– dostopnost in komunikacije,

– okolje in atraktivnosti prostora,

– varnost,

– struktura in kakovost storitev ter njihova identiteta,

– človeški viri,

– informacije in promocija,

– cene.

Primerjava naštetih prvin s konkurenco in s trendi v povpraševanju, nam razkriva naslednje slabosti in prednosti turistične ponudbe:

1.1. Slabosti

Slovenska turistična ponudba nima dovolj razpoznavnih turističnih proizvodov, zato se v tržnem komuniciranju uporabljajo predvsem naravne in druge prvine, iz katerih je potrebno konkurenčne proizvode šele oblikovati in jim dati ustrezno podobo, s pomočjo katere bodo potencialni kupci zaznali, da gre za posebno ponudbo, ki jo bodo povezovali z imenom Slovenije.

Struktura nastanitvenih zmogljivosti v večjih turističnih krajih v veliki meri ne ustreza novemu, vedno bolj poosebljenemu povpraševanju. Po tehničnih merilih kakovosti bi objekti sodili predvsem v srednjo in nižjo kategorijo. Vendar pa kategorija sama po sebi ni vprašljiva, bolj problematična je kakovost storitev, ki mora biti v posamezni kategoriji v skladu s pričakovanji gostov. Iz tega razkoraka pa se da sklepati, da je oblikovanje storitev in njihovo trženje še premalo prilagojeno gostu oziroma posameznim skupinam potrošnikov.

Življenjska doba turistične ponudbe klasičnih turističnih centrov je v izteku. Ponudba naravnih zdravilišč pa ni dovolj strukturirana glede na trge in specifičnost naravnih zdravilnih sredstev in možnosti zdravljenja. Premajhna specializacija onemogoča usmerjenost v doseganje vrhunske kakovosti specifičnih storitev, kar dolgoročno slabi njihovo konkurenčnost.

Cene, ki so dolgo veljale za temeljno prvino konkurenčnosti turistične ponudbe Slovenije, ki je bila povezana z imenom Jugoslavije (oziroma nižje kakovosti storitev), niso še postale sestavni del politike trženja. Te so bolj odraz stroškov kot pa razmerja med kakovostjo ponudbe in povpraševanjem.

Privlačnosti so v primerjavi s sosedi pomembne le kot zmes različnih storitev, ki izrabljajo naravne in druge vire. Zimski centri ne morejo konkurirati alpskim državam s podobnimi proizvodi, ker nimajo enakih izhodišč zaradi slabših naravnih danosti. Prav tako nimamo svetovno znanih kulturnih atraktivnosti, prestolnic, prireditev ali enkratnih naravnih znamenitosti in virov, ki bi sami po sebi privabljali veliko število turistov. Imamo pa dovolj raznovrstnih danosti, ki so podlaga za oblikovanje konkurenčnih proizvodov.

Informacije o turistični ponudbi Slovenije ne ustrezajo niti po količini, niti po kakovosti. Vzrok za to ni le v dejstvu, da ni vzpostavljen sistem, ki bi omogočal pretok informacij, ampak predvsem v nerazvitosti in neorganiziranosti turističnega marketinga. Slabosti so tako v oblikovanju proizvodov, torej na strani ponudbe, kot tudi v ustvarjanju povpraševanja oziroma komuniciranja z ustreznimi javnostmi.

Kadri, od katerih je najbolj odvisna kakovost storitev oziroma odnos do gostov, niso dovolj strokovno usposobljeni na področju komuniciranja z gosti in marketinga v celoti. Za izboljšanje stanja je potrebno prenoviti strokovno izobraževanje na srednji stopnji in omogočiti nadaljevanje strokovnega študija.

1.2. Prednosti

Policentričnost: turistična središča, ki so enakomerno razprostrta po celotnem območju Slovenije, niso oddvojena od domačega prebivalstva, kar je zelo pomembno za ohranjanje identitete. Poseljenost z domačim prebivalstvom in razvitost ostalih dejavnosti pa bistveno zmanjšuje stroške vzdrževanja infrastrukture. Razpršenost in majhnost turističnih naselij zelo pozitivno vplivata tudi na ohranjanje okolja in na vključevanje privlačnosti zaledja v turistično ponudbo ter zmanjšujeta možnost nastajanja nesoglasij med turisti in domačini.

Atraktivnosti: veliko je manjših, vendar pestrih naravnih in kulturnih znamenitosti, po drugi strani pa je razvejana tudi ustvarjalnost na različnih področjih umetnosti, izobraževanja in športa. Prav tako so znani dosežki medicine in drugih ved. Veliko je še izvirnega na področju domače obrti, pridelave ter predelave hrane itd., kar vse lahko postane sestavina turističnih proizvodov. Veliko vrednost imajo lahko tudi različne ljubiteljske aktivnosti, ki ohranjajo domačnost in pristnost.

Dostopnost: oddaljenost od sedanjih in potencialnih trgov je majhna, dostopnost je enostavna, vendar prometno ne najboljša. Ker pa v turizmu pot pomeni oviro, ki jo je potrebno premostiti, da se doseže cilj, je zelo pomembno, kakšne vrste tranzitnih poti bomo razvijali in kako bomo vzdrževali obstoječe cestno omrežje. Od tega ni odvisno le število gostov, temveč tudi vsebina turistične ponudbe, kar vse seveda vpliva na možnost uspešnega poslovanja. Sedanje stanje zato, med drugim, zahteva premišljeno politiko cen motornih goriv in pa cestnin. Predvsem pa je potrebno zagotoviti, da bodo nove avtocestne povezave približale turistične centre potnikom v tranzitu z zagotovitvijo povezovalnih poti in ustrezne turistične neprometne signalizacije.

Pristnost: izdelki imajo lastnosti naravnosti. Surovine, proizvodi in blago so pretežno domačega izvora. Povečuje se število ljudi, ki skuša svoje proizvode in storitve prodati na turističnem trgu, posebno na podeželju. Prestrukturiranje gospodarstva iz industrije v storitve pa bo omogočilo še večje zaposlovanje v turističnem gospodarstvu in tudi obogatitev ponudbe.

Geografska lega prostora: tranzitna lega in načrti za vzpostavitev prometnih in drugih komunikacij med vzhodom in zahodom ter med severom in jugom, bodo oživele gospodarski utrip in s tem tudi pretok ljudi, turizem. Odprtost prostora in dobrososedsko sodelovanje nudi tudi možnost skupnega oblikovanja turistične ponudbe, še posebej za tretja, bolj oddaljena prekomorska tržišča.

2. Trg – Turistično povpraševanje

Sedanja in potencialna turistična ponudba ima lahko največ odziva:

– na bližnjih trgih, in sicer v urbanih središčih in industrijskih področjih, zaradi značilnih migracijskih gibanj od visoko urbanega okolja k naravnemu in humanemu. Ti trgi so predvsem: Nemčija, Italija, Avstrija, Benelux, Madžarska, Češka in Slovaška ter Švica,

– pri tranzitnih potovanjih proti vzhodu in iz vzhoda proti zahodu v svetovno znana turistična središča, kar nudi priložnost za prodajo velikega števila različnih storitev (kongresi), pa tudi izrabo zmogljivosti, ki so zaradi nove tržne pozicije Slovenije manj zasedene,

– v prometu od juga proti severu, ki je predvsem posledica premikanja centrov odločanja, in v manjšem, vendar stalnem prometu od severa proti jugu (k toplemu morju). Vendar je v privabljanju teh turistov konkurenca najmočnejša, saj je pri tem v igri celotna svetovna ponudba, še posebej tihomorskih dežel in Karibov, ki so z razvojem letalskega prometa postale lahko dostopne in nudijo isto ali višjo kakovost za nižjo ceno,

– na obmejnih območjih, iz katerih je možno s konkurenčnimi storitvami pritegniti veliko število izletnikov iz bližnjih mest sosednjih držav, posebno ob koncih tedna, pa tudi vsakodnevno. Prav to območje nudi možnosti za ugoden izvoz in izrabo prednosti geografskega položaja.

Glede na naravne in kulturne značilnosti ter omejenost prostora in s tem ponudbe, ni niti fizičnih in socialnih pogojev, niti ekonomskih razlogov za razvijanje množičnega turizma. Razmišljanje o tem pa bi bilo v opreki tudi s trendi v turističnem povpraševanju, ki se čedalje bolj individualizira in usmerja v kakovost. Tip in obseg ponudbe, za katero ima Slovenija ugodne naravne danosti, narekuje izbiro različnih, manjših ciljnih skupin turistov, ki jim je potrebno prilagoditi ponudbo, prodajne poti in načine tržnega komuniciranja.

3. Prostor

3.1. Slabosti

– Alpski prostor je zelo ranljiv, zato morajo biti vsi posegi pretehtani in dolgoročno načrtovani. To pa ne pomeni, da turizem npr. na območju parkov ni mogoč,

– nekateri turistični centri so že dosegli zgornjo mejo sprejemljivosti posameznih dejavnosti in gostote naseljenosti glede na sposobnost obnavljanja naravnih virov in ohranitev turistične atraktivnosti,

– arhitektura ne upošteva dovolj krajevnih značilnosti in tradicije ter kulture okolja, še posebej v bližini mest, pa tudi na podeželju.

3.2. Prednosti

– Za turistično rabo se odpirajo novi prostori, predvsem na jugovzhodu, ki pa jih je potrebno primerno zavarovati. Gre predvsem za razvoj turizma na podeželju, ki pa je povezan s ponudbo zdravilišč. Na novo je možno ovrednotiti turistično rabo Triglavskega narodnega parka in drugih zavarovanih območij, na katerih se da z organiziranimi storitvami doseči gospodarnejšo rabo prostora in večji donos. V ta namen je potrebno ob zavarovanju predpisati tudi vrsto in način turistične rabe (število uporabnikov na dan).

– pestrost atraktivnosti na razmeroma majhnem in dostopnem prostoru omogoča razvoj različnih aktivnosti, ki dopolnjujejo in bogatijo osnovno ponudbo, kar prispeva k njeni večji privlačnosti, s tem pa tudi k večji različnosti in elastičnosti cen,

– posegi v prostor, ki je namenjen zimskemu turizmu, niso zmanjšali vrednosti okolja, vendar pa je potrebno nekatere ureditve dodatno zavarovati in na ta način izboljšati možnost njihove izrabe (smučišča na Voglu, obnova starih hotelov, povezava Snežno sedlo – Kanin),

– onesnaževanje prostora, ki je posledica turizma, je možno sanirati z manjšimi vlaganji v čistilne naprave, z ureditvijo prometa in zavarovanjem območja ali virov ter z drugimi manjšimi posegi. Predvsem pa je potrebno zagotoviti ustrezno upravljanje in rabo naravnih virov in drugih dobrin na podlagi ustreznih zahtev pri izdajanju koncesij.

4. Dostopnost

4.1. Slabosti

– Zaostajanje v povezovanju s sodobnim cestnim omrežjem, omrežjem hitrih železnic in slaba notranja prometna povezanost turističnih regij in centrov, zmanjšuje možnosti turističnega obiska in izrabe virov za oblikovanje ponudbe in prodaje storitev,

– pomanjkljive so telefonske in telekomunikacijske zveze, kar negativno vpliva na možnost prodaje storitev potencialnim poslovnim gostom, na možnosti organiziranja kongresov in večjih prireditev,

– informacijski sistem za turizem ni dovolj razvit, kar zmanjšuje možnost uspešnejše prodaje storitev.

4.2. Prednosti

– Središčna lega in prehodnost prostora ter bližina industrijskih središč, ki so naša glavna potencialna turistična tržišča, pa tudi bližina svetovno znanih turističnih znamenitosti (Benetke, Dunaj, Budimpešta), nudijo dobro izhodišče tudi za letalski promet za potnike, ki prihajajo na evropske ture oziroma za turiste iz prekomorskih držav. Vendar je za izrabo te prednosti potrebno vzpostaviti ustrezno povezanost v ponudbi in prodaji turističnih izdelkov ter razviti pripadajočo infrastrukturo,

– možna je ureditev alternativnih poti, ki bi zmanjšale prometno obremenjenost cestnega križa, hkrati pa omogočile povečan obisk krajev in daljše zadrževanje turistov v tranzitu. To je pomembno predvsem za razvoj turistične ponudbe na podeželju, ki ima velike potencialne možnosti. S tem so mišljene tudi kolesarske in druge poti.

5. Storitve

5.1. Slabosti

Storitve gostinstva in turističnih agencij ter tako imenovane turistične infrastrukture (športni in drugi objekti turistične rabe) sestavljajo pretežni del ponudbe, kar pa ne odraža siceršnjih možnosti in pa povpraševanja. Kakovost storitev še ni zasnovana na filozofiji izpolnjevanja pričakovanj gostov in njihovih želja in to ne le v gostinstvu, ampak v kraju kot celoti.

5.2. Prednosti

S pospešenim, vendar manjšim vlaganjem in z ustreznimi ukrepi ekonomske politike, je možno v hitrem času izrabiti danosti in razviti vrsto storitev in proizvodenj, za katere obstajajo zelo vitalni nastavki, in sicer za:

– stara mestna jedra in gradove, v katerih so možnosti organizirati različne dejavnosti in storitve, ki nadgrajujejo kulturne značilnosti (različne delavnice, šole in prireditve),

– prodajo izdelkov visoke kakovosti je možno pospešiti z organiziranim obiskom tovarn, obrtnih delavnic in trgovinskih centrov,

– večji razmah storitev trgovine in drugih storitev, npr. posebnih iger na srečo in druge zabave, še posebej v obmejnem območju,

– gostinstvo, ki ima možnosti za izboljšanje ponudbe z obogatitvijo kulinarike, ki poudarja posebnosti in izvirnost na sodoben način,

– pospešen razvoj turizma na podeželju, zlasti z večjo in donosnejšo prodajo vin, kmetijskih pridelkov, z ureditvijo vinskih poti itd.,

– različne sejme in druge domače prireditve, ki lahko pospešijo prodajo blaga in storitev turistom,

– turistično vodenje in izposojanje ali nakup rekvizitov, ki nudijo možnost razvoja različnih obrti ali produktov visoke kakovosti,

– hotelirstvo, ki lahko z organizacijo oskrbovanja pomembno zniža visoke stroške poslovanja

– izrabo izjemnih naravnih atraktivnosti, ki nudijo možnost za razvoj učnih in podobnih poti, primernih za šole in ožje skupine obiskovalcev,

– razvoj ponudb naravnih zdravilišč z uporabo dosežkov medicinske stroke, ki pomenijo enkratno priložnost za oblikovanje novega kompetitivnega evropskega proizvoda,

– izrabo možnosti organiziranja različnih strokovnih, športnih in zabavnih prireditev, ki pa morajo biti v harmoniji z okoljem in njegovimi posebnostmi, na katerih temeljijo osnovni turistični proizvodi območij,