TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Sodna praksa je v zelo podobnih odškodninskih primerih zaradi povečanega prometa na tranzitnih cestah sprejela enotno stališče, da mejne, zagotovo pa kritične vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet, in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz 3. odstavka 133. člena OZ.

Življenje v urbanem okolju sicer res terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do emisij (hrup, vibracije, onesnaženje zraka), vendar pa le do »normalnih« meja. Kadar te emisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, da je njegova škoda pravno priznana in da je podana tudi odškodninska odgovornost zanjo.

Bistvo ustavno varovane pravice do zdravega življenjskega okolja ni zagotavljanje zdravega življenjskega okolja oseb znotraj stanovanjskih objektov, temveč skrb države za primeren in zdrav življenjski okoliš prebivalcev. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, protihrupna zaščita na hrup v okolici hiše tožečih strank ni vplivala, njihova stanovanjska hiša pa je spadala v kategorijo s hrupom bolj obremenjenih stavb. Tožeče stranke so bile zaradi prekomernega hrupa zagotovo prikrajšane za življenje v zdravem okolju, tožena stranka pa se zato kljub ustrezno izvedeni protihrupni zaščiti na stavbi tožečih strank svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti.