TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-72/2014/8 (1312-07) z dne 29. 4. 2014 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Kadar prosilec svojo prošnjo opira na trditve, s katerimi utemeljuje status zatečenega begunca, okoliščine, zakaj je zapustil izvorno državo, za presojo izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca niso pomembne. Pri priznanju statusa zatečenega begunca gre namreč prav zato, da utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po zapustitvi izvorne države, bodisi po pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini.

Kriterij po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ je izpolnjen samo takrat, ko prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, ter v primeru, ko bi sicer navedbe prosilca lahko pomenile preganjanje, vendar je na podlagi dejstev in okoliščin iz pete do osme alineje 23. člena ZMZ očitno, tj. na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje. Ker sta tožnici navajali tudi takšne okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ, je toženka napačno uporabila določbe pospešenega postopka. Po presoji sodišča bi morala s tožnicama opraviti osebni razgovor, v katerem bi morala razčistiti vse za odločitev relevantne okoliščine, tožnicama omogočiti, da v podkrepitev svojih trditev predlagata izvedbo dodatnih dokazov, ter po potrebi izvesti dodatne poizvedbe glede razlogov, s katerimi tožnici izpodbijata zaključek toženke, da prošnje za mednarodno zaščito nista vložili v najkrajšem možnem času.

Toženka ni imela podlage za neupoštevanje s strani tožnic predloženega poročila Konzorcija za raziskovanje mednarodnih migracij z naslovom Trendi trgovine z ljudmi v Ukrajini iz maja 2013 z (edinim) argumentom, da sama razpolaga z novejšim poročilom, glede na to, da je bilo v izpodbijani odločbi upoštevano poročilo o trgovini z ljudmi v Ukrajini, ki ga je izdalo ameriško zunanje ministrstvo junija 2013. Takšen časovni razmik zgolj enega meseca med obema poročiloma namreč ni bistven oziroma ne more predstavljati razloga za neupoštevanje zgolj en mesec starejšega poročila.