TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in V. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Ni pravilno stališče, da zahtevek, ki temelji tudi na trditvah o protipravnem ravnanju toženca, ne more biti kondikcijski, temveč je lahko le odškodninski, ter da trditve o protipravnem ravnanju okoriščenca ne izključujejo postavitve zahtevka iz neupravičene obogatitve. Pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka na odškodninski podlagi je, da so trditve o protipravnem ravnanju ustrezno substancirane. Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek primarno (izrecno) uveljavljala na obogatitveni podlagi, ga je sodišče prve stopnje na tej podlagi tudi obravnavalo.

Kadar je predmet izpolnitve denarni znesek, je praviloma prejemnik tudi obogaten za ta znesek, tožnik pa je za navedeni znesek prikrajšan. Pri kondikcijah sta tako obogatitev in prikrajšanje običajno identična.

Odgovor na vprašanje, kdaj ima upnik pravico terjati oziroma kdaj lahko terja izpolnitev obveznosti, ni enoznačen, temveč je pri odgovoru nanj potrebno upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera. Tudi kadar gre za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve za začetek teka zastaranja ni vedno odločilen trenutek premika premoženja. Institut zastaranja namreč temelji na občutljivem ravnovesju med interesi upnika in dolžnika, ki ga v osnovi varuje, ter pravnega reda. Po eni strani institut zastaranja zasleduje javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča (pravna varnost), po drugi strani pa zastaranje pomeni resno omejitev upnikove pravice, saj je izguba pravice zgolj zaradi poteka časa v nasprotju z idejo pravičnosti. Zato upniku, ki ni imel prave možnosti uveljaviti svoje pravice, ni mogoče očitati pasivnosti.