TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke se pridrži za končno odločbo, prvotožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo.

V 352. členu OZ je določeno, da odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok). V vsakem primeru zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Za nastop absolutnega zastaranja je odločilen čas nastanka škode. Škoda nastane takrat, ko se poseg izraža v eni od njenih oblik, ko je mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki jo trpi oškodovanec. Od ugotovitve tega časa je odvisen začetek teka objektivnega zastaralnega roka, pri tem pa ni nujno, da dan škodnega dogodka sovpada z dnevom nastanka škode. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za več vrst nepremoženjske škode in za premoženjsko škodo. Vprašanja nastanka vseh oblik nepremoženjske škode, ki jih uveljavlja tožnik (za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter za strah) tako ni mogoče vezati le na čas delovne nezgode (23. 1. 2008), temveč je potrebno ugotoviti čas, ko je nastala posamezna vrsta pravno priznane škode po 179. členu OZ.