Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti...

3307. Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020 (ReNPEMŽM15–20)

Na podlagi 15. člena Zakona o enakih možnostih žensk in moških (Uradni list RS, št. 59/02 in 61/07 – ZUNEO-A) in 169.a člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) je Državni zbor na seji dne 27. oktobra 2015 sprejel

R E S O L U C I J O
o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020 (ReNPEMŽM15–20)

1 UVOD

Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških je strateški dokument vlade, ki določa cilje in ukrepe ter ključne nosilce politik za uresničevanje enakosti spolov na posameznih področjih življenja žensk in moških v Republiki Sloveniji za obdobje od 2015 do 2020.

Gre za drugi tovrsten dokument v Republiki Sloveniji. Prva resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, ki jo je Vlada RS sprejela leta 2005, je zajemala obdobje od 2005 do 2013 in je prvič celovito opredelila politike enakosti spolov na šestih prednostnih področjih: integracija oziroma vključevanje načela enakosti spolov, delo, družba znanja, družbena blaginja, odnosi med spoloma in procesi odločanja. Za vsako od področij so bili opredeljeni splošni in posebni cilji ter posamezni ukrepi za dosego posebnih ciljev, ki so pomenili podlago za natančnejše izvedbene akte oziroma periodične načrte. Pripravljeni so bili štirje periodični načrti (za leta 2006–2007, 2008–2009, 2010–2011 in 2012–2013). Za vsak posamezen periodični načrt je bilo pripravljeno poročilo o njihovem izvajanju, ki ga je obravnaval Državni zbor.

Tako kot prejšnji tudi novi nacionalni program določa splošna prednostna področja za izboljšanje položaja žensk in moških oziroma zagotavljanje trajnostnega razvoja enakosti spolov v Republiki Sloveniji ter opredeljuje ključne izzive in probleme za obdobje 2015–2020. Gradi na izkušnjah prejšnjega dokumenta in jih nadgrajuje z ugotovitvami iz Vrednotenja izvajanja Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških (2005–2013) o tem, kako so se z izvedbo ukrepov in dejavnosti uresničevali cilji, opredeljeni v nacionalnem programu 2005–2013, in kakšni so bili rezultati ter učinki teh procesov.

V novem nacionalnem programu je poudarek na osmih prednostnih področjih: enaka ekonomska neodvisnost, usklajevanje poklicnega in zasebnega oziroma družinskega življenja, družba znanja brez spolnih stereotipov, socialna vključenost, zdravje, uravnotežena zastopanost žensk in moških, nasilje nad ženskami ter enakost spolov v zunanji politiki in mednarodnem razvojnem sodelovanju. Na vseh teh področjih so predstavljene temeljne dejavnosti in statistični trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa ter opredeljeni cilji in ukrepi, ki pomenijo ključne izzive tudi v prihodnje.

Na dveh prednostnih področjih – nasilje nad ženskami in družba znanja – smo se želeli izogniti podvajanju ciljev in ukrepov, ki so predvideni oziroma podrobneje opredeljeni v specifičnih strateških in izvedbenih dokumentih: Resolucija o nacionalnem programu preprečevanju nasilja v družini in Akcijski načrti za preprečevanje nasilja v družini, Akcijski načrti medresorske delovne skupine (MDS) za boj proti trgovini z ljudmi in Akcijski načrt za izboljšanje kariernih možnosti za raziskovalce v vseh obdobjih kariere in zagotavljanje načela enakih možnosti spolov (na podlagi Resolucije o raziskavah in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020). Zato smo na področju nasilja nad ženskami opredelili le splošni cilj, in sicer zmanjšanje pojavnosti nasilja nad ženskami, ki vključuje predvsem ukrepe, nanašajoče se na dejavnosti za boljšo ozaveščenost in informiranost o vseh oblikah nasilja nad ženskami, na področju znanosti pa smo dali poudarek predvsem povečanju udeležbe žensk v znanosti ter izboljšanju njihovega položaja.

Tudi Resolucija o nacionalnem programu za mladino 2013–2020 vključujeukrepe za zagotavljanje enakih možnosti med spoloma in preprečevanje diskriminacije, predvsem ukrepe za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja mladih, odpravo diskriminacije zaradi starševstva in materinstva ter spodbujanje politične participacije mladih ob upoštevanju uravnotežene zastopanosti spolov, zato teh specifičnih ukrepov v našem nacionalnem programu ne navajamo.

1.1 Namen in cilji nacionalnega programa 2015–2020

Namen nacionalnega programa je določiti ključne cilje in ukrepe Vlade RS za uresničenje enakosti spolov v Republiki Sloveniji na posameznih področjih v obdobju od 2015 do 2020. Kljub napredku na nekaterih področjih in na zakonodajni ravni, ki je prikazan tudi v poročilih o izvajanju nacionalnega programa 2005–2013 in vrednotenju nacionalnega programa 2005–2013, enakost žensk in moških namreč še vedno ni udejanjena v praksi. Vrzeli med spoloma obstajajo in ostajajo na številnih področjih življenja.

Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020 vključuje cilje in ukrepe, katerih poglavitni namen je zmanjšati neenakost med spoloma na posameznem področju. Opredeljeni cilji temeljijo na analizi položaja žensk in moških na posameznem področju ter prepoznanju ključnih problemov, ki jih je treba obravnavati. Ker so na nekaterih opredeljenih področjih sprejeti nacionalni programi in akcijski načrti, ki opredeljujejo cilje in ukrepe, pomembne tudi za enakost spolov, jih nacionalni program ne vključuje, saj bi šlo za nepotrebno podvajanje. V teh primerih so navedene zgolj ključne usmeritve in opredeljeni splošni cilji, izvajanje ukrepov pa prepuščeno področnim nacionalnim programom in akcijskim načrtom. Pri tem bo treba na nekaterih področjih oziroma v okviru nekaterih nacionalnih programov in akcijskih načrtov vidik spola okrepiti, saj ta ni zadostno vključen.

Splošen cilj nacionalnega programa, ki je hkrati tudi pomemben družbeni cilj in prvi pogoj za pošteno in pravično družbo, je enakost žensk in moških. Enakost spolov pomeni enako prepoznavnost, enako moč in enako udeležbo obeh spolov na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Pomeni, da imajo ženske in moški enake možnosti za uresničevanje svojih potencialov, s katerimi prispevajo k nacionalnemu, političnemu, ekonomskemu, družbenemu in kulturnemu razvoju, od rezultatov pa enake koristi. Enakost spolov je družbeni koncept, ki ga najenostavneje razložimo kot opis stanja, v katerem spol ne nastopa kot dejavnik vpliva na dostop do pravic, možnosti in udeležbe v rezultatih družbenega razvoja.

Enakost žensk in moških je ena izmed temeljnih človekovih pravic in načelo demokratičnih družb. Načelo enakosti pred zakonom je zapisano v Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/91) kot prvo izmed načel človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustava določa, da so v Republiki Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino. Prav tako so načelo enakosti in načini njegovega uresničevanja zapisani v številnih dokumentih in deklaracijah Združenih narodov in Sveta Evrope, ki mednarodnopravno zavezujejo tudi Republiko Slovenijo. Enakost med ženskami in moškimi je tudi eno temeljnih načel prava Evropske unije, katerega cilji so zagotoviti enake možnosti in enako obravnavanje moških in žensk ter boj proti vsem oblikam diskriminacije na podlagi spola.

Nacionalni program je kot strateški dokument prvenstveno namenjen uveljavitvi enakosti med ženskami in moškimi ob upoštevanju dejstva, da sta ženske in moški heterogeni skupini in da obstajajo tudi posameznice in posamezniki, ki so s svojo spolno identiteto ali spolnim izrazom pozicionirani prek binarne spolne sheme. Zato je treba pri reševanju kompleksne družbene neenakosti uporabiti t. i. intersekcijski pristop.

Nacionalni program opredeljuje ključne cilje, s katerimi želimo doseči:

-

odpravo neravnovesij med spoloma ter spolne segregacije na področju zaposlovanja in odpravljanje brezposelnosti,

-

izboljšanje položaja žensk in moških na področju socialne vključenosti,

-

odpravo ovir za doseganje lažjega usklajevanja poklicnega in družinskega oziroma zasebnega življenja,

-

odpravo vrzeli med spoloma in spolne segregacije v izobraževanju,

-

odpravo neenakosti v znanosti in visokem šolstvu,

-

odpravo stereotipov v družbi, zlasti v medijih, kulturi in športu,

-

izboljšanje zdravja žensk in moških,

-

odpravo ovir za doseganje uravnotežene zastopanosti žensk in moških na različnih področjih političnega in družbenega življenja,

-

ničelno strpnost do nasilja nad ženskami,

-

okrepitev vključevanja vidika spola v slovenske razvojne, mirovne in druge zunanjepolitične pobude.

V nacionalnem programu opredeljeni cilji in ukrepi pomenijo smernice ministrstvom in drugim vladnim organom za načrtovanje in izvajanje njihovih področnih politik ter programov z vidika enakosti spolov oziroma uresničevanja enakosti spolov. Posamezni ukrepi za dosego ciljev bodo podrobneje razčlenjeni in predstavljeni v periodičnih načrtih, ki bodo pripravljeni za obdobje dveh let.

Za doseganje ciljev in uresničenje enakosti spolov v praksi se bosta uporabila dva osnovna pristopa, ki se medsebojno dopolnjujeta:

1.

posebni ukrepi in

2.

integracija načela enakosti spolov v vse politike in programe (gender mainstreaming).

Posebni ukrepi se uvajajo in izvajajo na področjih, kjer so moški in ženske neuravnoteženo zastopani ali pa sta spola v neenakem položaju; z njimi se usmerimo na tisti spol, ki je v slabšem položaju, ob pogoju, da je tak ukrep utemeljen in sorazmeren glede na namen posebnega ukrepa.

Integracija načela enakosti spolov je strategija, s katero je enakost spolov postala del vsakdanje politike in k uporabi katere nas zavezujejo mednarodni dokumenti; pomeni, da pri pripravljanju in načrtovanju, odločanju, izvajanju in ovrednotenju političnih usmeritev in ukrepov upoštevamo specifični položaj žensk oziroma moških. Z integracijo načela enakosti spolov se vse načrtovane politike, ukrepi, zakoni ali programi presodijo z vidika vpliva na ženske in moške, in sicer na vseh področjih in na vseh ravneh. Politike in programi v vseh političnih, ekonomskih in družbenih sferah se oblikujejo, izvajajo in vrednotijo tako, da imajo ženske in moški od njih enake koristi in da se odpravlja neenakost med spoloma.

1.2 Priprava nacionalnega programa: temeljna priporočila in smernice

Nacionalni program se je pripravljal na temelju analize stanja in ocene napredka glede uresničevanja enakosti spolov v Republiki Sloveniji ter Vrednotenja izvajanja Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, 2005–2013, ki jo je opravila skupina strokovnjakinj (Kanjuo Mrčela, Filipovič Hrast, Humer, 2013).

V obdobju izvajanja prvega nacionalnega programa je bilo načrtovanih in izvedenih veliko dejavnosti za izboljšanje položaja žensk in moških ter doseganje enakosti spolov na opredeljenih področjih. Na podlagi poročil o izvajanju periodičnih načrtov ugotavljamo, da je bil na številnih področjih dosežen napredek pri preseganju neenakosti med ženskami in moškimi, vendar pa marsikateri ključni problemi in izzivi ostajajo, ponekod se je stanje celo zaostrilo. Na počasnejšo dinamiko sprememb v zvezi z zastavljenimi cilji je marsikje pomembno vplivala tudi finančna in gospodarska kriza. Nekatere analize protikriznih ukrepov na položaj žensk in moških v Sloveniji opozarjajo, da bodo posledice krize in protikriznih ukrepov trajneje prizadele ženske, zlasti določene skupine žensk, kot so starejše ženske, ženske v enostarševskih družinah, ženske iz srednjega razreda in ženske iz etničnih manjšin (Protikrizni ukrepi in enakost spolov, Humer, Roksandić, 2013).

Končno poročilo oziroma vrednotenje nacionalnega programa 2005–2013 je pokazalo, da so v obdobju izvajanja prvega nacionalnega programa nastali nekateri pomembni premiki: povečali sta se vidnost in občutljivost do vprašanj enakosti spolov v družbi, opravljenega je bilo veliko raziskovalnega dela, na nekaterih področjih je prišlo do zakonodajnih sprememb in uvajanja novih praks, narejeni so bili koraki k večji enakosti spolov. Hkrati je bilo ugotovljeno, da obstajajo pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba odpraviti ter s tem zmanjšati nevarnost, da opredeljeni cilji in ukrepi ne bi bili uresničeni v praksi.

Pri pripravi novega nacionalnega programa smo skušali kar najbolj upoštevati ključne konceptualne in vsebinske pripombe oziroma smernice, navedene v vrednotenju nacionalnega programa 2005–2013. V zvezi s potrebo po večji jasnosti in konkretizaciji ciljev ter ustreznosti ukrepov in kazalnikov smo upoštevali stališče, da velja razmisliti o drugačni umestitvi integracije načela enakosti spolov v dokument. Ta zdaj ni več opredeljena kot posebno področje, ampak je vključena v posamezna področja. Ciljev je v novem nacionalnem programu manj, a so bolj konkretizirani, izpuščeno je dvostopenjsko podvajanje ciljev (strateški in posebni cilji), saj to ne prispeva k njihovemu učinkovitejšemu uresničevanju. Tudi ukrepi so manj splošni in bolj konkretizirani. Kazalniki so bolj usmerjeni na merjenje sprememb pri doseganju enakosti moških in žensk oziroma učinkovitosti zastavljenih ciljev in ne toliko na merjenje samega izvajanja ukrepov, pri čemer je njihovo število manjše in natančneje opredeljeno ter v jasnejšem razmerju z zadevnimi ukrepi.

V zvezi s predlogi, danimi v vrednotenju nacionalnega programa 2005–2013 glede usmeritev novega nacionalnega programa, nov nacionalni program bolj upošteva intersekcijsko dimenzijo, ki omogoča analizo presečišč dejavnikov družbene neenakosti (položaj žensk in moških v povezavi z drugimi osebnimi okoliščinami, kot so starost, invalidnost, nacionalna pripadnost, verska pripadnost, spolna usmerjenost, spolna identiteta itd.). Izhajajoč iz ocen stanja in razpoložljivih podatkov, je na določenih področjih dan večji poudarek na zapostavljenih oziroma izključenih skupinah, kot so ženske iz etničnih manjšin, ženske v ruralnih okoljih, ženske z nižjim socialno-ekonomskim statusom, istospolno usmerjeni moški itd. Gre za skupine, ki jih moramo obravnavati s še posebno občutljivostjo in pozornostjo v povezavi s konkretnimi ukrepi na posameznih področjih.

Področje enakosti spolov zahteva horizontalen oziroma interdisciplinaren pristop, zato smo od samega začetka v proces priprave nacionalnega programa vključevali različne akterje: posamezna ministrstva in vladne službe, ki se ukvarjajo s področji, ki jih naslavlja nacionalni program, nevladne organizacije, ki pokrivajo bodisi posamezne segmente bodisi celostno problematiko enakosti spolov; strokovnjake ter strokovnjakinje s področja enakosti spolov ter druge sodelavce in sodelavke. Pri pripravi nacionalnega programa smo gradili na izkušnjah prvega dokumenta, saj smo izhajali iz načela vključevanja različnih deležnikov, relevantnih za področje enakosti spolov. Svoje predloge in ideje so predstavili že na konferenci Enakost spolov se obrestuje!, ki jo je 15. januarja 2014 organiziralo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na Brdu pri Kranju. K oblikovanju ciljev in predlogov ukrepov so pomembno prispevale tudi razprave v okviru mednarodne konference Ženske 20 let po Pekingu (13. in 14. november 2014), na kateri so bile obravnavane teme in vsebine posameznih področij nacionalnega programa ter sprejeti zaključki in sklepi, pri katerih so sodelovali predstavniki in predstavnice nevladnega sektorja, raziskovalne sfere, strokovnih združenj, ministrstev, lokalnih skupnosti itd.

V skladu s priporočili poročila o vrednotenju prejšnjega nacionalnega programa smo osnutek nacionalnega programa, ki je bil pripravljen na podlagi medresorskega sodelovanja s pristojnimi ministrstvi in uradi, poslali v usklajevanje in dopolnitev nekaterim relevantnim nevladnim organizacijam, socialnim partnerjem ter predstavnikom in predstavnicam stroke. Osnutek nacionalnega programa je obravnaval tudi Strokovni svet za enakost spolov, posvetovalno telo MDDSZ.

Neposredna pravna podlaga za pripravo in izvajanje nacionalnega programa je Zakon o enakih možnostih žensk in moških (ZEMŽM; Uradni list RS, št. 59/02). Za razvoj slovenske politike enakosti spolov in zakonodaje je izredno pomembno tudi sodelovanje na mednarodni ravni. Izmenjava informacij in izkušenj med različnimi državami pripomore k nacionalnim prizadevanjem na tem področju. Politika enakosti spolov Evropske unije je zajeta v številnih specifičnih in splošnih dokumentih, med drugim smo sledili tudi priporočilom in ciljem, zajetim v strategiji Evropa 2020. Pri oblikovanju nacionalne politike enakosti spolov in nacionalnega programa za enakost žensk in moških 2015–2020 so upoštevana tudi priporočila mednarodnih teles za enakost spolov, zlasti Odbora ZN za odpravo diskriminacije žensk, in cilji, opredeljeni v Izhodiščih za ukrepanje s konference v Pekingu.

1.3 Izvajanje nacionalnega programa

Nacionalni program za enake možnosti žensk in moških določa cilje in ukrepe za uresničenje enakosti spolov v obdobju od 2015 do 2020, ki so široko in strateško zastavljeni. Da ti cilji in ukrepi ne bi ostali le neuresničene programske usmeritve, Zakon o enakih možnostih žensk in moških določa, da se za izvajanje nacionalnega programa sprejmejo dvoletni periodični načrti.

V obdobju 2015–2020 bodo pripravljeni trije periodični načrti oziroma izvedbeni akti, ki bodo opredelili posamezne naloge in dejavnosti za izvajanje ciljev in ukrepov na posameznih področjih. Predlog vsakokratnega periodičnega načrta bo na podlagi poročil o preteklem dveletnem obdobju in morebitnih dodatnih predlogov posameznih ministrstev in vladnih služb pripravilo MDDSZ ter ga predložilo v sprejetje Vladi RS.

1.4 Nacionalni mehanizem za enakost spolov

Za učinkovito oblikovanje in izvajanje politike enakosti spolov je nujno, da ima država mehanizem za enakost spolov, ki razpolaga z zadostnimi kadrovskimi in finančnimi viri ter je ustrezno umeščen v vladno organizacijsko strukturo. Do leta 2012 je naloge na tem področju opravljal Urad za enake možnosti, ki je deloval kot relativno samostojna vladna strokovna služba. Z reorganizacijo vlade je te naloge prevzelo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve oziroma Služba za enake možnosti in evropsko koordinacijo. Leta 2013 se je ministrstvo preimenovalo v Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naloge s področja enakosti spolov pa je prevzel Sektor za enake možnosti. Ministrica je leta 2014 ustanovila strokovni svet za enakost spolov kot posebni svetovalni organ ministrice o zadevah s področja enakosti žensk in moških. Sestavljajo ga strokovnjakinje in strokovnjaki, ki delujejo na področju enakosti spolov in človekovih pravic v okviru akademskih ustanov in nevladnih organizacij.

Vrednotenje prejšnjega nacionalnega programa poudarja, da je za promocijo politike, koordinacijo dela in izvedbo načrtovanih ukrepov ključnega pomena nacionalno vladno telo za enakost spolov. Na podlagi analize dokumentov, rezultatov spletne ankete in ekspertnih intervjujev ugotavlja tudi, da sta ukinitev Urada za enake možnosti in vključitev njegovega delovnega področja v okvir MDDSZ prinesli več negativnih kot pozitivnih posledic, zato bi veljalo razmisliti o drugačni institucionalni umestitvi akterja, odgovornega za koordinacijo politik na področju enakosti spolov. Sedanja umestitev področja za enakost spolov v okvir MDDSZ naj bi implicirala vezanost tega področja le na delokrog ministrstva in ne na spodbujanje uresničevanja integracije načela enakosti v vse politike. Optimalno bi bilo, če bi bila za področje enakosti spolov kot glavna skrbnica pristojna institucija, ki ima finančno in organizacijsko avtonomijo.

Da bi zagotovili večjo avtonomijo in učinkovitejše delovanje nacionalnega mehanizma za enakost spolov, je treba pristojni organ okrepiti in mu zagotoviti vplivno mesto v hierarhiji oziroma organizacijski strukturi vlade. Organ mora imeti jasna pooblastila v razmerju do resornih politik, strokovno avtonomijo in hkrati jasno politično odgovornost ter pristojnosti, da bo lahko uveljavljal načelo enakosti spolov v vseh resorjih in državnih institucijah. Zagotoviti mu je treba tudi ustrezen proračun, ki bo omogočal učinkovito izvajanje politike enakosti spolov. Pri tem mora biti izražena tudi jasna podpora delovanju nevladnih organizacij na področju enakosti spolov, njihovemu mreženju in vključevanju v oblikovanje politik na tem področju.

1.5 Vključitev vidika enakosti spolov v področne politike

Politika enakosti spolov je horizontalna politika in zajema vsa področja oziroma politike, ki jih pokrivajo posamezna ministrstva in vladne službe. V preteklih letih je bil storjen napredek pri integraciji načela enakosti spolov v področne politike, zlasti kar se tiče usposabljanj in razvoja orodij. Še vedno pa se vidik spola redko vključuje v celotni proces oblikovanja, izvajanja in vrednotenja politik. Enakost spolov in nediskriminacija sta sestavni del nekaterih področnih zakonov, prav tako je vidik spola vključen v nekatere strateške dokumente vlade, kot so nacionalni programi, akcijski načrti itd. Dokumentov, ki vključujejo vidik spola, pa je še vedno malo, zato bo treba okrepiti prizadevanja za vključitev načela enakosti spolov v vse politike. Nujno je vključevanje vidika enakosti spolov v vse procese oblikovanja, izvajanja in vrednotenja politik.

Za usklajevanje in izvajanje nalog, ki jih imajo ministrstva na področju enakih možnosti žensk in moških, delujejo v ministrstvih koordinatorji in koordinatorice za enake možnosti žensk in moških. Glede na to, da vidik spola še vedno ni dovolj vključen v resorne politike, je v prihodnje treba okrepiti tudi njihovo vlogo, pri čemer je treba te naloge dodeliti osebam z zadostno močjo in vplivom oziroma odgovornost za izvajanje nalog prenesti na osebe z možnostjo vpliva na sprejemanje političnih odločitev. Za učinkovitejše izvajanje nalog so potrebni tudi močnejša podpora vlade in ministrov oziroma ministric, jasno opredeljene naloge in pristojnosti ter možnost dostopa do informacij in procesov, pomembnih za krepitev enakosti spolov. Pripraviti je treba tudi smernice, ki bodo jasno opredelile njihovo delovne naloge, položaj v okviru ministrstva in odgovornost.

Področni strateški dokumenti opredeljujejo cilje in ukrepe na tistih področjih, ki so ključna za napredek pri doseganju enakosti spolov. Zato je treba na teh področjih pri oblikovanju politik upoštevati položaj ter vloge žensk in moških, cilje in ukrepe pa oblikovati tako, da bodo prispevali k zmanjšanju in odpravljanju razlik med ženskami in moškimi in s tem spodbujali enakost spolov. Glede na intenziteto integriranja vidika spola jih lahko razvrstimo v več skupin. V prvo skupino spadajo nacionalni programi in akcijski načrti, ki v veliki meri integrirajo vidik spola pri določanju ciljev in njihovem izvajanju z ukrepi in drugimi dejavnostmi na področjih, kjer je to relevantno. V drugo skupino bi lahko umestili nacionalne programe in akcijske načrte, ki na posameznih področjih opredeljujejo cilje in ukrepe, pomembne za enakost spolov, vendar vidika spola ne vključujejo v zadostni meri. Nekateri med njimi enakost spolov ustrezno navajajo pri ciljih, ne navajajo pa posebnih ukrepov, ki bi eksplicitno upoštevali potrebe in položaj posameznih ciljnih skupin, razčlenjenih po spolu; nekateri enakost spolov omenjajo kot načelo ali vidik, ki ga moramo upoštevati, vendar ga ne upoštevajo ne pri predstavitvi stanja ne pri opredeljevanju ciljev in ukrepov. V tretjo skupino pa spadajo tisti, ki so popolnoma t. i. spolno slepi, saj spola niti ne omenjajo.

Ne glede na to, v katero skupino lahko omenjene dokumente razvrstimo, jih bo treba v prihodnje še okrepiti z vidika spola tako pri načrtovanju kot izvajanju. Ministrstva morajo zagotoviti, da bodo v teh dokumentih podatki prikazani po spolu, da se lahko oceni, ali na nekem področju obstajajo pomembne razlike med spoloma. Na tej podlagi morajo biti oblikovani ukrepi, ki odpravljajo ugotovljena nesorazmerja in spodbujajo enakost spolov. Številne tuje dobre prakse so pokazale, da so ukrepi, ki že v fazi načrtovanja vključijo vidik spola, bolj ciljno usmerjeni in zato učinkovitejši. Primere takih dobrih praks najdemo na številnih področjih: od prometnih politik do energetike, kar je posebej poudarjeno v dokumentih EU, ki se nanašajo na strategijo Evropa 2020.

Potrebujemo torej celovitejšo analizo vidika vključenosti enakosti spolov v strateške dokumente na posameznih področjih, ki bi obsegala tako oceno ciljev in ukrepov, kot tudi spolno občutljive statistike, načrtovanja finančnih sredstev itd., kar bi morala biti ena od nalog koordinatorjev in koordinatoric za enake možnosti žensk in moških.

V nadaljevanju so predstavljeni ključni dokumenti, pomembni z vidika spolov. Za vsak dokument je na kratko navedeno, ali in kako vključuje vidik spola ter v povezavi s katerimi cilji in ukrepi:

Akcijski načrt za izvajanje resolucije VS ZN 1325 in 1820 (MZZ) o ženskah, miru in varnosti

V akcijskem načrtu so podrobneje opredeljeni ukrepi za krepitev vloge žensk pri preprečevanju in reševanju oboroženih spopadov ter graditvi in ohranjanju miru. Poleg tega so opredeljeni tudi ukrepi za preprečevanje spolnega nasilja nad ženskami in deklicami ter njihovo zaščito med oboroženim spopadom in po njem. Namen akcijskega načrta je povezati sedanje dejavnosti v Republiki Sloveniji in mednarodni skupnosti v okviru širše tematike dejavne vloge žensk pri zagotavljanju miru in varnosti, ki smo jih preoblikovali v specifične in uresničljive politične zaveze z merljivimi cilji. Akcijski načrt razvršča omenjene ukrepe v tri glavne cilje in opredeljuje politične, operativne in kadrovske zaveze Vlade RS za njihovo izvajanje. V njem so navedene mednarodne in nacionalne zaveze, pristojnosti posameznih resorjev ter načini preverjanja učinkovitosti izvajanja ciljev.

Okvirni program mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči Republike Slovenije za obdobje 2013 do 2015 (izvedbeni akt Resolucije o mednarodnem razvojnem sodelovanju za obdobje do leta 2015)

Okvirni program določa krepitev vloge žensk in skrb za dobro otrok kot eno izmed treh prednostnih področij, na katero se osredotoča razvojno sodelovanje. Okvirni program je konkreten izvedbeni dokument Resolucije o mednarodnem razvojnem sodelovanju za obdobje do leta 2015, kjer je zagotavljanje enakih možnosti opredeljeno kot ena izmed horizontalnih oblik pomoči.

Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in Akcijski načrti za preprečevanje nasilja v družini

Nacionalni program preprečevanja nasilja v družini je temeljni strateški dokument, ki določa cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini v Republiki Sloveniji od leta 2009 do 2014. Temeljna cilja tega dokumenta sta povezati ukrepe različnih resorjev in zagotoviti učinkovite dejavnosti za zmanjšanje nasilja v družini, in sicer na ravni njegovega prepoznavanja in preprečevanja. Konkretne naloge in dejavnosti za doseganje ciljev in izvajanje posameznih ukrepov so opredeljene v Akcijskem načrtu za preprečevanje nasilja v družini 2012–2013. Dokument temelji na dejstvu, da nasilje v družini izhaja iz neenakomerne porazdelitve moči med spoloma in upošteva posebne potrebe žrtev, med katerimi prevladujejo ženske, in njihove osebne okoliščine. Eden od ključnih ciljev je spreminjanje družbenih in kulturnih vzorcev vedenja obeh spolov za odstranitev predsodkov, običajev in druge prakse, ki temelji na ideji nadrejenosti oziroma podrejenosti spolov ter na stereotipnih vlogah moških in žensk. Nova resolucija, ki bo zajela tudi druge oblike nasilja nad ženskami, je v pripravi.

Akcijski načrti Medresorske delovne skupine (MDS) za boj proti trgovini z ljudmi

Najpogostejša in prepoznavna opredelitev trgovine z ljudmi zaradi spolne zlorabe in izkoriščanja je trgovina z ženskami in otroki kot posebej občutljivimi kategorijami oseb. Akcijski načrt MDS za obdobje 2012–2013 je zasnovan kot nadaljevanje dobre prakse predvsem tistih projektov, ki so se izkazali za učinkovite, zaradi narave dela pa zahtevajo kontinuiteto. Dodatno so razčlenjene dejavnosti predvsem na preventivnem področju in mednarodnem ter regionalnem sodelovanju.

Resolucija o raziskavah in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020

Resolucija o raziskavah in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 vključuje načelo enakosti spolov v okviru poglavja o krepitvi človeških virov oziroma v povezavi s ciljem doseganja večje razvitosti človeških virov. Ugotavlja, da je treba zmanjšati vertikalno segregacijo, pri čemer je za sprejetje ukrepov za enakost spolov, spremembo zakonodaje in usmeritev pozornosti na vlogo spolov v raziskavah, pedagoškem delu in pri upravljanju institucij pomembna podpora odločitvene ravni. Prvi pogoj za tako podporo je dobra informiranost o pomembnosti enakosti spolov, zato bo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) podpiralo promocijske dejavnosti in sledilo načelu uravnoteženega zastopanja obeh spolov pri imenovanju delovnih teles v pristojnosti MIZŠ ter pri pripravi pravnih aktov in drugih strateških dokumentov. Področja in dejavnosti za izboljšanje kariernih možnosti za raziskovalce in raziskovalke v vseh obdobjih kariere in zagotavljanje načela enakih možnosti spolov bodo opredeljene v Akcijskem načrtu za izboljšanje kariernih možnosti za raziskovalce in raziskovalke v vseh obdobjih kariere in zagotavljanje načela enakih možnosti spolov.

Resolucija o nacionalnem programu za mladino 2013–2020

Resolucija o nacionalnem programu za mladino 2013–2020 opredeljuje načela, ključne usmeritve in krovne smernice za izvajanje in oblikovanje mladinskih politik, pri čemer je posebna pozornost posvečena zagotavljanju enakih možnosti med spoloma in preprečevanju diskriminacije. Podatki so dosledno razčlenjeni po spolu, pri stanju se upošteva specifični položaj mladih žensk, navedeni so cilji, ki eksplicitno spodbujajo enakost spolov, in konkretni ukrepi za njihovo uresničevanje. Pri tem se nacionalni program osredotoča predvsem na ukrepe za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, odpravo diskriminacije zaradi starševstva in materinstva ter spodbujanje politične participacije mladih ob upoštevanju uravnotežene zastopanosti spolov.

Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2011–2016 (predlog)

Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2011–2016 je prvi strateški dokument za področje duševnega zdravja v Republiki Sloveniji, katerega poslanstvo je ohranjati in izboljšati zdravstveno stanje celotne populacije s posebnim poudarkom na podpori ranljivih skupin, s končnim ciljem dvigniti kakovost življenja prebivalcev in prebivalk Slovenije. Eno temeljnih načel, iz katerih izhaja, je načelo pozitivne diskriminacije ranljivih skupin prebivalstva, tj. tistih družbenih skupin, pri katerih obstaja večja verjetnost razvoja duševne motnje in samomorilnega vedenja. Posebna pozornost je posvečena obravnavi treh temeljnih skupin prebivalstva: otrok in mladih, delovno aktivnega prebivalstva ter starejših. Vidik spola je upoštevan pri opredelitvi ranljivih oziroma rizičnih skupin, za katere je večja verjetnost razvoja duševnih motenj ali samomorilnosti (npr. ženske v poporodnem obdobju, moški v srednjih letih).

Strategija preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV za obdobje 2010–2015

Strategija preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV za obdobje 2010–2015 pomeni nadaljevanje in nadgradnjo dosedanjih dejavnosti za preprečevanje in obvladovanje okužbe s HIV/aidsom. Temelji na treh stebrih: na preprečevanju okužb s HIV, zagotavljanju zgodnjega prepoznavanja okužb, preprečevanju prenosa in zdravljenju ter zmanjšanju osebnega in socialnega vpliva okužb s HIV. Pri tem je ključna usmeritev v preprečevanje okužbe in preventivo. Pomemben cilj za naslednje obdobje je tako tudi omejevanje diskriminacije in stigmatizacije okuženih in ranljivih skupin ter dosledno spoštovanje človekovih pravic, navedene so ciljne skupine po spolu ter posebni ukrepi, ki upoštevajo položaj in potrebe teh skupin s ciljem destigmatizacije in preprečevanja diskriminacije, našteti kazalniki pa so razčlenjeni po spolu.

Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020

Nacionalni program socialnega varstva za obdobje 2013–2020 se nanaša na razvoj sistema socialnega varstva v navedenem obdobju. V ta namen opredeljuje osnovna izhodišča za razvoj sistema, cilje in strategije razvoja socialnega varstva, določa mrežo javne službe socialnovarstvenih storitev in javnih socialnovarstvenih programov ter opredeljuje način njihovega izvajanja in spremljanja ter odgovornost posameznih akterjev na različnih področjih. Med pomembnimi vodili, ki jih je treba upoštevati pri storitvah in programih, navaja tudi enakost spolov, ki je opredeljena kot upoštevanje vidika enakosti spolov ter specifičnih potreb žensk in moških. Kot enega od treh ključnih ciljev navaja zmanjševanje tveganja revščine in povečevanje socialne vključenosti socialno ogroženih in ranljivih skupin prebivalstva, pri čemer je kot posebni cilj znotraj tega cilja predviden razvoj novih (inovativnih) ukrepov za zmanjševanje revščine, socialno vključevanje skupin in ranljivih skupin (otroci, starejši, enostarševske družine, starejše samske ženske ipd.) ter spremljanje učinkov različnih ukrepov na te skupine.

Načrt za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja za leti 2013 in 2014 (izvedbeni dokument, pripravljen na podlagi Smernic za izvajanje ukrepov APZ)

Smernice za izvajanje ukrepov APZ so strateški dokument, ki ga Vlada RS po predhodnem posvetovanju s socialnimi partnerji sprejme za plansko obdobje na podlagi programa državnih razvojnih prioritet in investicij ter drugih strateških dokumentov Republike Slovenije. V smernicah za izvajanje ukrepov APZ se opredelijo zlasti namen in cilji izvajanja ukrepov APZ, okvirni obseg in viri sredstev po posameznih ukrepih, kazalniki za spremljanje in vrednotenje učinkovitosti ukrepov APZ ter cilji strateških dokumentov Republike Slovenije in EU, ki jih je treba doseči z izvajanjem ukrepov APZ.

Akcijski program za invalide 2014–2021

Namen programa za invalide je spodbujati, varovati in zagotavljati polnopravno in enakovredno uživanje človekovih pravic invalidov in invalidk ter spodbujati spoštovanje njihovega dostojanstva. Program obsega trinajst temeljnih ciljev z ukrepi, ki celovito urejajo vsa področja življenja invalidov in invalidk. Temeljni cilji se nanašajo na ozaveščanje in informiranje, bivanje in vključevanje, dostopnost, vzgojo in izobraževanje, delo in zaposlovanje, finančno-socialno varnost, zdravje in zdravstveno varstvo, kulturno udejstvovanje, šport in prostočasne dejavnosti, versko in duhovno življenje, samoorganiziranje invalidov in invalidk, nasilje in diskriminacijo ter na staranje z invalidnostjo. V zvezi s ciljem ozaveščanje in informiranje program posebej poudarja, da je treba pozornost nameniti tudi ozaveščanju o stereotipih, povezanih s spolom; v zvezi s ciljem zdravje in zdravstveno varstvo omenja, da je treba zagotoviti boljšo dostopnost do zdravstvenih storitev in programov ne glede na spol; v zvezi s ciljem nasilje in diskriminacija, da je treba posebno pozornost nameniti ženskam, starejšim in otrokom kot še posebej izpostavljenim skupinam. Navedeni so tudi nekateri ukrepi, ki upoštevajo vidik spola in intersekcijsko perspektivo.

Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017

Resolucija o nacionalnem programu za kulturo je strateški dokument razvojnega načrtovanja kulturne politike, ki prinaša razvojne cilje in ukrepe, s katerimi skuša spodbuditi razvojne potenciale na vseh področjih kulturnega ustvarjanja in kulturo vzpostaviti kot enega ključnih dejavnikov razvoja posameznika oziroma posameznice in družbe. Vprašanj enakosti spolov nacionalni program za kulturo ne obravnava oziroma ne povezuje neposredno s cilji resolucije.

Resolucija nacionalnega stanovanjskega programa 2013–2022

Resolucija nacionalnega stanovanjskega programa 2013–2022 je temeljni dokument, ki določa splošne cilje na področju stanovanjske oskrbe oziroma prihodnjega razvoja stanovanjskega področja. Ti cilji so: uravnotežena ponudba primernih stanovanj na stanovanjskem trgu, zagotavljanje lažje dostopnosti do stanovanj za vse prebivalce in prebivalke, zagotavljanje kakovostnih in funkcionalnih stanovanj ter spodbujanje prebivalcev in prebivalk k večji stanovanjski mobilnosti. Zagotavljanje večje dostopnosti stanovanj za ranljivejše skupine prebivalstva se bo osredotočilo na iskalce in iskalke prvega stanovanja, enostarševske družine, velike družine in enočlanska gospodinjstva starejših od 65 let, osebe s posebnimi potrebami (gibalno ovirane) in osebe v težkem socialnem položaju (brezdomce/brezdomke, žrtve nasilja, etnične manjšine, migrante/migrantke, begunce/begunke, bivše kaznjence/kaznjenke, osebe z dolgotrajnimi duševnimi motnjami). Med ciljnimi skupinami, ki jim je treba nameniti posebno pozornost, spol kot kategorija ni posebej izpostavljen (specifične potrebe žensk ali moških), je pa v opredelitvi ranljivih skupin posredno upoštevan (npr. enostarševske družine, enočlanska gospodinjstva starejših od 65 let).

Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020

Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva je strateški dokument, ki opredeljuje ukrepe za nadaljnji razvoj visokošolskega izobraževanja. Osnovni cilji slovenskega visokošolskega prostora v letu 2020 so kakovost in odličnost, raznovrstnost ter dostopnost s podpornimi instrumenti internacionalizacije, diverzifikacije, študijske strukture in financiranja visokega šolstva. Pri navajanju ukrepov za doseganje teh ciljev vidik spola ni eksplicitno omenjen, prav tako ni posebnih ukrepov, namenjenih ženskam ali moškim. Kot enega od svojih ključnih ciljev pa resolucija navaja vključenost manj zastopanih skupin prebivalstva in vzpostavljanje enakih možnosti, še posebej na področju terciarnega izobraževanja; v ta namen bo opravljena analiza ciljne skupine, da bi se ugotovila zastopanost posameznih skupin in prepoznale manj zastopane skupine prebivalstva v visokem šolstvu ter oblikovale spodbude za dodatno podporo vključevanju teh skupin prebivalstva v visoko šolstvo.

Resolucija o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014–2023

Poslanstvo nacionalnega programa športa 2014–2023 je soustvarjati pogoje za razvoj športa kot pomembnega dejavnika razvoja posameznika oziroma posameznice in družbe ter prispevati k zmanjševanju neenakosti na področju dostopnosti do športne vadbe. Nacionalni program športa opredeljuje javni interes, ki ga udejanjajo nosilci oziroma nosilke in izvajalci oziroma izvajalke slovenskega športa, opredeljuje konkretne cilje za povečanje deleža športno dejavnih odraslih in ukrepe za doseganje le-teh. Načela enakosti spolov nacionalni program ne integrira v svoje politike, saj razen omembe pomembne vloge žensk kot mater oziroma njihovega vpliva na preživljanje prostega časa družine v rekreativnem športu in prizadevanj za povečanje njihove športne dejavnosti ni specifičnih ciljev in ukrepov, ki bi neposredno naslavljali položaj žensk oziroma upoštevali vidik enakosti spolov. Skupine, ki jim nacionalni program posveča posebno pozornost, so otroci in mladostniki, invalidne osebe ter starejši.

Resolucija o nacionalnem programu ukrepov za Rome Vlade RS za obdobje 2010–2015

Nacionalni program ukrepov za Rome opredeljuje ukrepe za izboljšanje položaja in konkretizacijo uresničevanja posebnih pravic romske skupnosti. Med pomembnejšimi cilji navaja izboljšanje izobrazbene strukture romskega prebivalstva, povečanje njihove zaposlenosti in znižanje brezposelnosti, izboljšanje bivalnih razmer, zdravstvenega varstva, ohranjanje in razvoj različnih oblik romskega jezika, kulture ter informativne in založniške dejavnosti, vključevanje Romov v družbeno in politično življenje ter ozaveščanje večinskega in manjšinskega prebivalstva o obstoju diskriminacije in boju proti njej. Vidik spola je delno integriran v ukrepe, ki se nanašajo na aktivne politike zaposlovanja in v tem okviru novim pristopom za zagotavljanje enakosti spolov, krepitev in varovanje zdravja romske populacije ter ustvarjanje pogojev za usposabljanje in zaposlovanje Romov na kulturnem področju.

Program razvoja podeželja 2014–2020 (predlog)

Program razvoja podeželja (PRP) je skupni programski dokument posamezne države članice EU in Evropske komisije, ki je programska osnova za črpanje finančnih sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Program zajema nacionalne prednostne naloge, ki jih država članica opredeli na podlagi analize danosti in stanja kmetijstva, živilstva in gozdarstva, pa tudi vpetosti teh gospodarskih panog v dogajanje na podeželju in celotnem prostoru. Program ne opredeljuje posebnih ukrepov, namenjenih spodbujanju enakosti spolov, poudari pa ponekod ukrepe, namenjene obema spoloma, na primer »spodbujanje inovativnosti pri mladih nosilcih in nosilkah kmetijskih gospodarstev«. Čeprav vsebuje nekaj podatkov, razčlenjenih po spolu, na primer delež gospodaric oziroma upraviteljic družinskih kmetij, je večina podatkov spolno slepa. Ko govori o izvajanju programa, pa dokument navaja, da bodo v nadzornem odboru PRP 2014–2020 zastopani tudi organi in organizacije, pristojne za varovanje okolja in enakost spolov, zagotovljeno pa bo tudi obveščanje organov, vključenih v spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami.

Poleg zgoraj omenjenih dokumentov so za udejanjenje enakosti spolov v praksi še posebej pomembni temeljni strateški dokumenti, kot so Strategija razvoja Slovenije 2014–2020, Operativni program za izvajanje EKP 2014–2020 in Program državnih razvojnih prioritet in investicij. Ti dokumenti so temelj za oblikovanje področnih politik, zato bo treba tudi pri njihovem oblikovanju in izvajanju okrepiti vidik spola.

Strategija razvoja Slovenije 2014–2020 (predlog)

Slovenija je pristopila k pripravi novega strateškega dokumenta – dolgoročne strategije razvoja Slovenije. Namen nove strategije, ki predstavlja eno od prioritet Vlade RS, je pripraviti pregledni dokument, ki bo jasno definiral dolgoročno vizijo razvoja Slovenije, obenem pa začrtal njeno razvojno pot v naslednjih desetletjih. V strategijo bodo smiselno vključeni cilji trajnostnega razvoja, katerih glavni namen je uresničevanje trajnostnega gospodarskega razvoja, odprava revščine in izboljšanje kvalitete življenja prebivalcev Slovenije, kot tudi vidik enakih možnosti žensk in moških. Proces priprave strategije bo vključujoč in transparenten, saj bo SRS dolgoročni dokument, ki mora biti sprejet ob čim širšem družbenem konsenzu. SRS bo predvidoma pripravljena v letu 2016.

Operativni program za izvajanje EKP 2014–2020

V dokumentu so navedene prednostne osi izbranih prednostnih naložb, kamor bo Slovenija vlagala sredstva evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2014–2020 za doseganje nacionalnih ciljev v okviru ciljev EU 2020.

Na ravni operativnega programa se bo enakost spolov zagotavljala horizontalno kot integracija načela enakosti spolov (gender mainstreaming) in vertikalno z ukrepi določenih prednostnih osi. Uresničevanje enakosti spolov kot horizontalnega načela se bo, v skladu s cilji kohezijske politike za spodbujanje enakosti žensk in moških na vseh ravneh izvajanja, spremljanja in vrednotenja, zagotavljalo z naslednjimi mehanizmi: zagotovljena bodo usposabljanja in krepitev zmogljivosti upravljavcev skladov za spodbujanje enakosti spolov in integracijo načela enakosti spolov, vključno s t. i. vključevanjem vidika spola v proračun (gender budgeting); vzpostavljena bo podporna struktura/organ, ki bo dajal usmeritve in podporo za izvajanje enakosti spolov v okviru operativnega programa. Podporna struktura bo pokrivala tudi področje enakih možnosti in nediskriminacije in bo vključena v upravljanje in izvajanje; predstavniki/-ce organov, pristojnih za spodbujanje enakosti spolov, ter strokovnjaki/-nje s področja enakosti spolov bodo vključeni v nadzorne organe skladov in operativnega programa; poleg zagotavljanja podatkov, ločenih po spolu, bo zagotovljeno, da bodo tudi finančni kazalniki, kazalniki učinka in rezultatov kar najbolj upoštevali vidik spola; v nadzornih organih skladov in operativnega programa se bo zagotavljala uravnotežena zastopanost žensk in moških.

1.6 Finančna sredstva

Ukrepi za doseganje ciljev nacionalnega programa se bodo večinoma izvajali kot sestavni del načrtovanih politik na zadevnih družbenih področjih, ki so v pristojnosti posameznih ministrstev in vladnih služb ter drugih deležnikov. Ministrstva bodo ukrepe izvajala predvsem z integracijo načela enakosti spolov v vse relevantne programe in aktivnosti v okviru njihovih pristojnosti. Na nekaterih področjih pa bo za izvajanje ukrepov potrebno predvideti posebne aktivnosti, za katere bodo ministrstva v okviru svojih proračunov namenila posebna sredstva. Finančna sredstva se bodo zagotavljala iz državnega proračuna in iz sredstev EU.

Sredstev za izvajanje ukrepov na posameznih področjih resornih ministrstev ni mogoče za celotno obdobje natančno opredeliti, ker je njihova višina odvisna od sprejetih novih programov in smernic. Bodo pa ta sredstva po posameznih ukrepih, ki se bodo v določenem obdobju izvajali, opredeljena v vsakokratnih dvoletnih periodičnih načrtih. V nadaljevanju navajamo programe, v okviru katerih se bodo zagotavljala sredstva, namenjena posameznim ukrepom na posameznih področjih, za nekatere ukrepe pa so že v tej fazi posamezna ministrstva opredelila višino sredstev, ki se bodo zagotavljala v letu 2015.

Na področju enake ekonomske neodvisnosti se bo večina ukrepov, namenjenih spodbujanju zaposlovanja žensk, odpravljanju stereotipov pri odločanju za poklic, zmanjšanju segregacije itd. izvajala v okviru obstoječih programov APZ. Sredstva bodo zagotovljena v okviru nove finančne perspektive za obdobje 2014-2020. Sredstva za izvajanje ukrepa Spodbujanje zaposlovanja ženske v okviru APZ se bodo zagotavljala v okviru programov, kot so Usposabljanje in izobraževanje za zaposlitev, Spodbude delodajalcem za odpiranje novih delovnih mest in zaposlovanje težje zaposljivih oseb ter Spodbude za zaposlitev brezposelnih oseb, za katere je v letu 2015 predvidenih 23,5 MIO EUR (MDDSZ, PP 4282 - Usposabljanje in izobraževanje za zaposlitev, PP 3595 - Spodbude delodajalcem za odpiranje novih delovnih mest in zaposlovanje težje zaposljivih oseb, PP 3551 - Spodbude za zaposlitev brezposelnih oseb). Dejavnostim priprave analiz za spodbujanje zaposlovanja, ki se bodo izvajali v okviru Zavoda RS za zaposlovanje, je v letu 2015 namenjenih 10.000 EUR (MDDSZ, PP 4432 - Dejavnosti Zavoda RS za zaposlovanje).

Za izvajanje ukrepov na področju poklicnega in zasebnega oziroma družinskega življenja je za programe v podporo družinam, vključno z izvajanjem vsebin, ki prispevajo h krepitvi enakih možnosti in odpravi stereotipov, za leto 2015 namenjenih 300.000 EUR (MDDSZ, PP 4071 - Programi v podporo družin). Dejavnosti za posodabljanje ureditve družinske zakonodaje se bodo izvajale iz sredstev za izvajanje zakonov s področja družine. Dejavnosti za ozaveščanje in informiranje stroke o družinskih razmerjih bodo financirane iz sredstev, zagotovljenih za promocijo ukrepov družinske politike.

Na področju socialne vključenosti se bodo ukrepi izvajali v okviru projektov ESS - 9. os socialno vključevanje in zmanjševanje tveganja revščine, v okviru katerih bodo posebna sredstva namenjena opolnomočenju ciljnih skupin za približevanje trgu dela.

Za programe varovanja in krepitve zdravja žensk in moških se bodo sredstva zagotavljala v okviru rednih nalog, iz sredstev ZZZS in iz sredstev norveškega finančnega mehanizma. Za analize zdravja in raziskovanje stališč do zdravja in uporabe zdravstvenih storitev pri moških in ženskah bo v letu 2015 zagotovljenih 40.000 EUR (MZ, PP 7075 - Raziskovalne naloge in študije). Za aktivnosti, ki se nanašajo na programe varovanja zdravja in zdravstvene vzgoje, je namenjenih v letu 2015 7.000 EUR (MZ, PP 7083 - Programi varovanja zdravja in zdravstvene vzgoje).

Dejavnosti za izvajanje ukrepov za zagotavljanje krepitve vloge žensk in enakosti spolov v zunanjepolitičnih pobudah RS, vključno z večjo vlogo žensk pri zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti ter zaščite žensk v konfliktnih situacijah, bodo delno financirane iz načrtovanih sredstev letnega proračuna Direktorata za globalne zadeve in politično multilateralo, ukrepi za zagotavljanje krepitve vloge žensk in enakosti spolov na področju mednarodnega razvojnega sodelovanja pa se bodo izvajali v okviru načrtovanih sredstev letnega proračuna Direktorata za mednarodno razvojno sodelovanje.

Dejavnosti in projekti za boljšo ozaveščenost in informiranosti o nasilju nad ženskami se bodo večinoma financirali iz sredstev Progress, iz sredstev za izvajanje zakonov s področja družine ter iz sredstev, namenjenih preventivnim projektom obravnavi nasilja v družini. Za te dejavnosti bo v letu 2015 namenjenih 237.946 EUR (MDDSZ, PP 140043 - Progress slovenska udeležba, PP 140044 - Progress EU, PP 7140 - Stroški izvajanja zakonov s področja družine).

Za sofinanciranje projektov nevladnih organizacij, ki delujejo na področju enakih možnosti žensk in moških, bo v letu 2015 namenjenih 16.000 EUR (MDDSZ, PP 130089 - Nevladne ženske organizacije). V letu 2015 je za dejavnosti spodbujanja uravnotežene zastopanosti spolov na najvišjih položajih v gospodarstvu namenjenih 148.074 EUR (MDDSZ, PP 927210 - Progress slovenska udeležba enakost spolov in nediskriminacija, PP 925810 - Progress EU enakost spolov in nediskriminacija) in za uravnoteženje odnosov moči med spoloma 250.658 EUR (MDDSZ, PP 130091 - Norveški finančni mehanizem za enakost spolov slovenska udeležba, PP 130090 - Norveški finančni mehanizem za enakost spolov norveška sredstva).

2 CILJI IN UKREPI POLITIKE ENAKIH MOŽNOSTI ŽENSK IN MOŠKIH

2.1 ENAKA EKONOMSKA NEODVISNOST

2.1.1 Položaj, trendi in izzivi

Trg dela in zaposlovanje

Povečanje zaposlenosti žensk in moških ter zmanjšanje brezposelnosti in delovne neaktivnosti sta ključnega pomena za napredovanje k pametni, trajnostni in vključujoči rasti. Dolgoročen in trajen gospodarski razvoj je mogoč le, če je obema spoloma omogočeno uresničevanje njunega potenciala in zagotovljena enaka ekonomska neodvisnost. Ta ni le pogoj za dejanski nadzor nad življenjem in možnost resnične izbire, temveč tudi odločilno prispeva k zmanjšanju tveganja revščine. Razlike med spoloma v stopnji zaposlenosti, brezposelnosti in samozaposlenosti, plačah za enako delo ali delo enake vrednosti, zaposlitvah za določen čas ter horizontalna in vertikalna segregacija na trgu dela so kazalniki ekonomske neenakosti in diskriminacije na podlagi spola.

Vizija pametnega, trajnostnega in vključujočega gospodarstva, ki zagotavlja visoko stopnjo zaposlenosti, produktivnost in socialno kohezijo, je predstavljena v strategiji EU za gospodarsko rast in delovna mesta Evropa 2020. Cilj strategije Evropa 2020 na področju zaposlovanja je 75-odstotna stopnja zaposlenosti žensk in moških v starosti od 20 do 64 let. Kljub višanju stopnje zaposlenosti žensk v zadnjih letih ostaja v EU povprečna stopnja zaposlenosti žensk še vedno precej nižja od stopnje zaposlenosti moških, pri čemer so še zlasti daleč od doseganja ciljev evropske strategije nekatere ranljive oziroma izključene skupine žensk. V EU je stopnja zaposlenosti žensk, ki so tujke, nižja od 50%, medtem ko je stopnja brezposelnosti romskih žensk štirikrat večja kot pri splošnem ženskem prebivalstvu (Letno poročilo Evropske komisije o enakosti žensk in moških, 2010).

V skladu s strategijo Evropa 2020 si je Slovenija za cilj do leta 2020 postavila povečati stopnjo delovne aktivnosti na 75% prebivalk in prebivalcev v starosti od 20 do 64 let (Nacionalni reformi program 2011–2012). Ker je stopnja zaposlenosti žensk (63,0%) nižja od stopnje zaposlenosti moških (71,2%), bo treba posebno pozornost posvetiti večjemu vključevanju žensk, zlasti mlajšim in starejšim (Eurostat, 2013).

Ženske v Sloveniji so tako kot moški večinoma zaposlene za polni delovni čas: v primerjavi z marsikatero evropsko državo je njihov položaj bolj izenačen s položajem moških in razlike med spoloma so manjše, saj v času, ko imajo majhne otroke, v glavnem ne prekinjajo delovnih karier in ne ostajajo doma, se pa povečuje delež žensk, ki delajo s krajšim delovnim časom v obdobju, ko imajo majhne otroke. Zavedati se moramo, da ima delo s krajšim delovnim časom, če ga v praksi opravljajo samo ženske, negativen vpliv na njihov položaj na trgu dela. Slovenija ima med državami članicami EU eno najvišjih stopenj zaposlenosti žensk z otroki. Razlika v plačah med ženskami in moškimi na splošno v Sloveniji ni visoka, čeprav ne smemo spregledati vrzeli med spoloma, ki obstajajo v posameznih sektorjih in dejavnostih, kjer razlike v plačah za delo enake vrednosti dosegajo celo 20% in več.

Kljub omenjenim pozitivnim kazalnikom tudi v Sloveniji potrebujemo še dodatne spodbude za zaposlovanje in povečanje delovne aktivnosti žensk, še posebej mladih žensk s terciarno izobrazbo. Tu je neravnovesje med spoloma največje, povrhu vsega dela začasno več žensk kot moških. Za ustvarjanje novih delovnih mest je treba spodbujati tudi žensko podjetništvo, saj je Slovenija na repu evropskih držav po deležu novih in novoustanovljenih podjetij, ki jih ustanovijo ženske (Poročilo GEM – Slovenija 2012). Tako kot drugje v Evropi se spopadamo s težavami zaradi izrazite vertikalne in horizontalne segregacije na trgu dela, strukturne brezposelnosti nekaterih skupin žensk, diskriminacije zaradi spola v praksi in nekaterih drugih ovir, ki preprečujejo polno in enakovredno sodelovanje žensk in moških na trgu dela.

Ena od glavnih ovir za neenako sodelovanje žensk na trgu dela je nesorazmerna porazdelitev skrbi za otroke, starejše in druge pomoči potrebne družinske člane in članice med ženskami in moškimi. Kljub izrecni prepovedi vsakršne vrste diskriminacije zaradi spola v slovenski delovni zakonodaji praksa pokaže, da so ženske zaradi vnaprejšnjih, s spolnimi stereotipi pogojenih pričakovanj in prepričanj pogosteje neenako obravnavane pri zaposlovanju in delu. Največ primerov diskriminacije je povezanih prav s potencialnim materinstvom. To zahteva stalni nadzor nad izvajanjem delovne in druge zakonodaje ter boljšo ozaveščenost delavk in delavcev o različnih oblikah diskriminacije, njihovih pravicah in postopkih. Analize kažejo, da so ženske pogosteje tudi žrtve spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu. To ustvarja delovno okolje, v katerem prevladujejo zastrašujoči, sovražni in ponižujoči delovni odnosi, kar zavira produktivnost in ogroža zdravje, integriteto oziroma dostojanstvo zaposlenih.

Ključne naloge na trgu dela in strateški cilji, ki se uresničujejo z ukrepi in v njih opredeljenimi dejavnostmi, so določeni v programih APZ, ki se financirajo tudi iz Evropskega socialnega sklada. Učinkovito spopadanje z zgoraj omenjenimi težavami zahteva, da že pri načrtovanju, nato pa pri izvajanju in spremljanju teh programov sistematično vključujemo vidik spola. To pomeni, da morajo biti politike in programi ciljno usmerjeni na različne in specifične vidike ter potrebe žensk in moških, pri čemer morajo upoštevati tudi dinamiko razlik med spoloma med ranljivimi skupinami prebivalstva. Le tako bomo povečali uspešnost in učinkovitost politik za odpravljanje spolnih vrzeli in neravnovesij na trgu dela. Za zagotavljanje polne vključenosti žensk in moških na trgu dela je torej nujno uporabiti kombinacijo dveh temeljnih pristopov za izvajanje politik enakost spolov: posebnih ukrepov, namenjenih spodbujanju zaposlovanja ranljivih oziroma izključenih skupin žensk, in integracijo načela enakosti spolov v zaposlitvene politike.

Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa

Gospodarska kriza in način njenega reševanja sta zavrla napredek oziroma celo poslabšala doseganje nekaterih ključnih ciljev, kot je spodbujanje zaposlovanja oziroma zmanjševanje brezposelnosti žensk in moških, začrtanih že v lizbonski strategiji. V Sloveniji se stopnja zaposlenosti žensk in moških v zadnjih letih tega obdobja ni višala, ampak nižala in posledično se je višala stopnja brezposelnosti.

Stopnja zaposlenosti žensk in moških v starostni skupini od 20 do 64 let se je v obdobju prejšnjega nacionalnega programa (2005–2013) znižala pri obeh spolih. Nekoliko bolj se je znižala pri moških (4,6 odstotne točke) kot pri ženskah (3,2 odstotne točke) (Eurostat). Stopnja brezposelnosti se je v tem obdobju povečala in ostala višja pri ženskah (11,0%) kot pri moških (9,5%) (Eurostat, 2013).

V obravnavanem obdobju se je najbolj izrazito znižala stopnja zaposlenosti mladih, predvsem mladih žensk v starosti od 25 do 29 let (za 11,9 odstotne točke), kar je povečalo vrzel med spoloma, ki je leta 2013 znašala 10,7 odstotne točke. Hkrati je v tej starostni skupini veliko hitreje naraščala brezposelnost žensk in je leta 2013 znašala 20,0%, kar nas uvršča na sam vrh držav EU z najvišjo stopnjo brezposelnosti žensk v tej starostni skupini (Eurostat).

V obdobju 2005–2012 je skokovito narastel delež visoko izobraženih brezposelnih žensk, saj se je povečal za skoraj 16 odstotnih točk oziroma 2,5-krat, medtem ko se je delež moških povečal za 3 odstotne točke oziroma 1,3-krat (SURS).

Edina starostna kategorija, pri kateri se je v obdobju 2005–2013 stopnja zaposlenosti povečala, so starejše ženske. V starostni skupini od 55 do 64 let se je stopnja zaposlenosti žensk povečala za 6,7 odstotne točke, medtem ko se je stopnja zaposlenosti moških znižala za 1,2 odstotne točke (Eurostat). To je prispevalo k zmanjševanju sicer še zelo velike razlike po spolu. Hkrati se je v tej starostni kategoriji povečala stopnja brezposelnosti pri obeh spolih in je nekoliko višja pri ženskah kot pri moških.

Podatki o segregaciji po spolu kažejo, da se je ta nekoliko znižala po poklicih in nekoliko povečala po sektorjih.

Primerjava samozaposlenih po spolu pokaže, da je v tem obdobju naraslo tako število samozaposlenih žensk kot moških, vendar ostaja stopnja samozaposlenosti nižja za ženske. Po deležu samozaposlenih žensk (15,2%) in moških (22%) presegamo povprečje EU, pri moških za 3,2 odstotne točke, pri ženskah za 3,7 odstotne točke (Eurostat, 2013). Nekoliko se je zmanjšala razlika med spoloma, ko gre za zaposlitve za določen čas, vendar je v primerjavi s povprečjem EU v Sloveniji delež žensk s pogodbami za določen čas precej višji (ženske v Sloveniji 16,6%, ženske v EU 13,5%) (Eurostat, 2013).

Razlika med spoloma se je povečala pri zaposlovanju s krajšim delovnim časom, saj je delež s tako obliko zaposlitve v obravnavanem obdobju narasel predvsem med ženskami z 9% na 12% (Eurostat).

Razlika v plačah med spoloma se je po podatkih Eurostata v obravnavanem obdobju še zmanjšala (z 4,9% leta 2007 na 3,2% leta 2013) in je bistveno nižja od povprečja EU. Razlike v nekaterih panogah so bistveno višje od povprečja: npr. na področju financ in zavarovalništva zaslužijo ženske povprečno 20,6% manj kot moški, na področju zdravja in socialnega dela 15,7% manj in na področju izobraževanja 8,3% manj kot moški.

Izvedene dejavnosti in napredek v obdobju prejšnjega nacionalnega programa

Na področju trga dela so bila v ospredju prizadevanja za zagotavljanje enakosti med spoloma pri zaposlovanju in delu, predvsem v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013in Programa ukrepov APZ za obdobje 2007–2013.Izrazila so se predvsemv obliki možnosti prijave in izbora na vseh stopnjah izvajanja programov s ciljem vključiti vsaj 55% žensk. Med drugim so se izvajali programi Spodbujanje zaposlovanja dolgotrajno brezposelnih oseb 2009/2010, Usposabljanje na delovnem mestu in Zaposli.me, namenjeni spodbujanju zaposlovanja težje zaposljivih brezposelnih oseb. MDDSZ je z izvajanjem programov za spodbujanje zaposlovanja in delovne aktivnosti brezposelnih oseb iz sredstev Evropskega socialnega sklada pripomoglo k povečanju zaposlitvenih možnosti žensk ter njihove konkurenčnosti na trgu dela.

Ministrstvo za gospodarstvo in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve sta v sodelovanju z nekaterimi drugi ministrstvi in skladi izvajala tudi programe, ki so spodbujali nove zaposlitvene možnosti s spodbujanjem samozaposlovanja žensk in ženskega podjetništva (npr. Program poklicnega uveljavljanja žensk ter drugi programi razvoja zaposlitvenih možnosti Evropskega socialnega sklada).

V večino od izvedenih programov je bilo vključenih več žensk kot moških. Leta 2012 je bilo v dejavnosti Operativnega programa razvoja človeških virov vključenih 191.789 oseb, od tega 64% žensk. Med vključenimi je bilo 21,2% mladih, med njimi pa je bilo 56,5% žensk. Delež žensk (61,3%) je bil višji od deleža moških tudi med vključenimi osebami z invalidnostjo (MDDSZ). V programe APZja so se vključevali tudi Rominje in Romi, med katerimi je bilo nekaj več Romov.

Za odpravljanje neenakosti žensk in moških na trgu dela so bili organizirani različni dogodki, s katerimi se je opozarjalo na problem, ozaveščalo javnost, izmenjevalo poglede, seznanjalo z dobrimi praksami itd.

Okrepljen je bil nadzor nad diskriminacijo zaradi spola pri zaposlovanju s strani Inšpektorata RS za delo. S tem se je povečala občutljivost za prepoznavanje diskriminatornih praks. Posebej okrepljen je bil tudi nadzor v zvezi s spolnim in drugim nadlegovanjem ter trpinčenjem na delovnem mestu. V zvezi s tem so imele pomembno preventivno vlogo tudi druge izvedene dejavnosti, na primer razvoj orodij za spremljanje njegove pojavnosti in obravnave ter usposabljanja za svetovalce oziroma svetovalke, in različne akcije ozaveščanja. Tako je bil v okviru projektov in programov, ki so se financirali na podlagi Operativnega programa razvoja človeških virov, del projektnih dejavnosti namenjen spodbujanju delodajalcev k odpravi diskriminatornih praks pri zaposlovanju.

Leta 2009 je vlada sprejela Uredbo o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave, ki vsebuje ukrepe za preprečevanje spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenja ter ukrepe za primere, ko že pride do spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenja. Potekala so tudi usposabljanja za svetovalke oziroma svetovalce, ki jih je izvajal nekdanji Urad za enake možnosti, zdaj MDDSZ, udeležilo pa se jih je že okoli 500 oseb. Pripravljene so bile tudi Smernice za zaščito zaposlenih pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu.

Ključni izzivi in usmeritve v obdobju novega nacionalnega programa 2015–2020

Podatki o položaju žensk in moških na trgu dela kažejo, da smo uspeli ohraniti nekatere primerjalne prednosti glede položaja žensk in moških na trgu dela, na nekaterih področjih pa celo zmanjšati vrzeli med spoloma (npr. stopnja zaposlenosti starejših žensk, razlike med spoloma v plačah). Kljub temu in kljub povprečno višji izobrazbi pa se ženske spopadajo s številnimi težavami, pri katerih pomeni njihov spol še dodatno oviro: težje najdejo zaposlitev, se redkeje samozaposlujejo in odločajo za podjetništvo, zasedajo nižja delovna mesta in imajo pogosto manjše karierne možnosti kot moški. V prihodnje bomo zato nadaljevali nekatere dejavnosti in ukrepe, ki so se izkazali za uspešne, obenem pa bomo več pozornosti namenili tistim problemom, kjer so potrebni posebni, bolj ciljno usmerjeni ukrepi. Ti se bodo osredotočili predvsem na določene kategorije oziroma skupine žensk, za katere se je med gospodarsko krizo položaj še dodatno poslabšal oziroma ki so bile med krizo zaradi svoje ranljivosti še dodatno ogrožene.

V Sloveniji ženske vse bolj prevladujejo v terciarnem izobraževanju in nadaljuje se trend preseganja števila moških z enako izobrazbo. Kljub temu so na trgu dela v slabšem položaju od moških zlasti mlade ženske z visoko izobrazbo. Največji problem je razkorak v stopnji brezposelnosti žensk in moških, predvsem med mladimi iskalkami in iskalci prve zaposlitve z visoko izobrazbo. Ta se celo povečuje, kar dokazuje, da so prehodi mladih žensk s terciarno izobrazbo na trg dela bistveno težji kot prehodi mladih moških. Spodbujanje zaposlenosti te kategorije žensk bo v ospredju naših prizadevanj. Ker si Slovenija ne more privoščiti, da bi ta potencial, ki ga ima v mladih ženskah s terciarno izobrazbo, ki ne najdejo zaposlitve, po koncu krize izgubljala še naprej, potrebujemo posebne začasne ukrepe, osredotočene posebej na to ciljno skupino.

Tudi nasploh občutijo ženske več negativnih posledic na področju zaposlitve, saj so pogosteje ravno one tiste, ki se prilagajajo potrebam in pričakovanjem družine. Kljub okrepljenemu nadzoru nad diskriminacijo zaradi spola pri zaposlovanju ter večji ozaveščenosti na tem področju so pogosteje kot moški žrtve diskriminacije, zlasti v povezavi z materinstvom oziroma starševstvom ter predsodki, povezanimi s skrbjo za družino in otroke. Zato je nujno nadaljevati okrepljen inšpekcijski nadzor ter odpravljati vzroke, ki pogojujejo diskriminatorno obnašanje nekaterih delodajalcev na trgu dela.

Vertikalna in horizontalna segregacija sta še vedno prisotni v številnih panogah in poklicih. Usmerjanje k izbiri netradicionalnih poklicev ostaja tako eden ključnih izzivov. Gre za tiste poklice, v katerih zaradi različnih, družbeno pogojenih razlogov in stereotipov izrazito prevladuje eden od spolov.

Področje dela v novi resoluciji določajo naslednji osnovni cilji: povečanje stopnje zaposlenosti žensk, zlasti žensk s terciarno izobrazbo in pripadnic zapostavljenih skupin, zmanjšanje vertikalne in horizontalne segregacije in boj proti diskriminaciji zaradi spola pri zaposlovanju in delu ter zagotovitev ustreznega delovnega okolja, brez spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu.

2.1.2 Cilji in ukrepi

I. ZMANJŠANJE RAZLIK V STOPNJI ZAPOSLENOSTI ŽENSK IN MOŠKIH

Cilj 1:

Povečanje stopnje zaposlenosti žensk, zlasti mladih žensk s terciarno izobrazbo in drugih ranljivih oziroma zapostavljenih skupin žensk

Stanje:

Med moškimi, starimi od 20 do 64 let, je stopnja zaposlenosti 71,2%, med ženskami pa 63,0% (Eurostat, 2013). Stopnja brezposelnosti znaša pri moških 9,5% in pri ženskah 10,9% (Eurostat, 2013). V decembru 2013 je bilo na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljenih 124.015 brezposelnih oseb, med njimi je bilo 47,9% žensk. Stopnja registrirane brezposelnosti za ženske je znašala 14,2% (za moške 13,0%). Največ registriranih brezposelnih žensk je bilo starih od 30 do 39 let (26,6%). Med zaposlenimi v Sloveniji je bilo konec leta 2013 najmanj žensk v dejavnostih gradbeništvo (9,1%) in rudarstvo (12,6%), največ pa jih je bilo v zdravstvu in socialnem varstvu (81,1%) ter izobraževanju (79,2%) (SURS).

Na 100 moških s terciarno izobrazbo pride 157 žensk, vendar je stopnja zaposlenosti žensk v starostni skupini od 20 do 64 let s terciarno izobrazbo nižja od stopnje zaposlenosti moških (84,7% pri moških in 80,8% pri ženskah) (Eurostat, 2013). Največji razkorak v stopnji zaposlenosti je med mladimi ženskami in moškimi, saj je med osebami, starimi od 25 do 29 let, stopnja zaposlenosti žensk 65,3%, moških pa 76,0% (Eurostat, 2013). V tej starostni skupini je tudi najvišja stopnja brezposelnosti žensk (20% ženske, 12,6% moški) (Eurostat, 2013), največji razkorak pa je med ženskami in moškimi z univerzitetno izobrazbo, saj je med registrirano brezposelnimi osebami kar 76,4% žensk (Zavod RS za zaposlovanje, januar 2014).

Večji delež začasnih zaposlitev je med mladimi. V starostni skupini od 20 do 29 let je začasno zaposlenih 53,3% žensk in 41,3% moških. Po razširjenosti začasne zaposlitve mladih se uvrščamo na prvo mesto držav EU (Eurostat, 2013).Tako stanje negativno vpliva na možnost osamosvojitve in odločitve o oblikovanju družine ter povečuje tveganje revščine.

Samozaposlovanje je lahko pomemben spodbujevalec podjetništva in ustvarjanja delovnih mest. Pri tem je pomembno, da ne gre za podjetja, ki jih ljudje ustanavljajo iz nuje oziroma t. i. prisilne s. p. in prekarne oblike dela. Med samozaposlenimi je več moških kot žensk. Med zaposlenimi ima status samozaposlene oseb 22,0% moških in 15,2% žensk (Eurostat, 2013).

Leta 2013 je bilo delovno aktivnih 30.344 oseb z invalidnostjo. Med njimi je bilo 47,3% žensk (SURS).

V Sloveniji je zaposlenost moških s tujim državljanstvom (85%) višja od povprečne zaposlenosti moških (72%), medtem ko je zaposlenost žensk s tujim državljanstvom (42%) bistveno nižja od povprečja zaposlenosti žensk (65%). Stopnja brezposelnosti žensk s tujim državljanstvom je 25%, moških s tujim državljanstvom pa 6% (Eurostat, 2011).

Ukrepi:

-

spodbujanje zaposlovanja žensk v okviru APZ in drugih programov ob upoštevanju njihovega položaja na trgu dela

-

priprava analiz in po potrebi oblikovanje programov za spodbujanje zaposlovanja mladih žensk, zlasti s terciarno izobrazbo, v okviru APZ in drugih programov

-

priprava analiz in po potrebi oblikovanje programov za spodbujanje zaposlovanja zapostavljenih skupin žensk (Rominj, invalidk, priseljenk) v okviru APZ in drugih programov

-

spodbujanje ženskega podjetništva

-

vključevanje vidika spola pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju programov in projektov za povečanje zaposlenosti tako, da se izhaja iz razlik v položaju žensk in moških na trgu dela ter oblikujejo taki programi in projekti, ki spodbujajo enakost spolov in zmanjšujejo neenakost med ženskami in moškimi

Kazalniki:

-

stopnja zaposlenosti žensk in razlika med spoloma

-

stopnja zaposlenosti mladih žensk in razlika med spoloma

-

stopnja zaposlenosti mladih žensk s terciarno izobrazbo in razlika med spoloma

-

število in obseg projektov, ukrepov in programov, ki spodbujajo zaposlovanje zapostavljenih skupin žensk, ter število udeleženih po spolu in število zaposlenih po udeležbi v programih in projektih po spolu

-

stopnja zaposlenosti žensk s tujim državljanstvom in razlika med spoloma

-

število zaposlenih invalidk in razlika med spoloma

-

delež podjetnic

-

stopnja zgodnje podjetniške aktivnosti in razlika med spoloma

-

število projektov, ukrepov in programov, ki spodbujajo žensko podjetništvo, ter število udeleženih po spolu

-

število programov, ukrepov in projektov, ki upoštevajo integracijo načela enakosti spolov

Nosilci:

MDDSZ, MGRT

Sodelujoči organi:

MNZ, Urad za narodnosti, Urad za mladino (MIZŠ)

Finančna sredstva:

Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.

II. ZMANJŠANJE VERTIKALNE IN HORIZONTALNE SEGREGACIJE

Cilj 1:

Povečanje deleža žensk in moških v poklicih in dejavnostih, kjer so manjšinsko zastopani

Stanje:

Glede na poklic je bil delež žensk leta 2013 višji od deleža moških med strokovnjaki oziroma strokovnjakinjami (60,2%), v uradniških poklicih (56,2%), storitvah in prodaji (61,9%) in poklicih za preprosta dela (57,7%), najmanj pa jih je v poklicih za neindustrijski način dela (10,3%). Med zaposlenimi po dejavnostih ženske prevladujejo na področju zdravstva in socialne varnosti (80,8%), izobraževanja (78,9%), gostinstva (64,1%), najmanj pa jih je na področju gradbeništva (11,7%), prometa in skladiščenja (17,1%) in oskrbe z električno energijo, plinom in paro (20,5%). Na področju informacijskih in komunikacijskih dejavnosti je delež žensk 29,9% (SURS).

Ukrepi:

-

dejavnosti za odpravo spolnih stereotipov pri odločanju za poklic ter izvajanje projektov in programov za spodbujanje žensk in moških k izbiri netradicionalnih poklicev in zaposlovanju, še posebej v perspektivnih panogah

-

vključevanje vidika spola pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju programov in projektov za zmanjšanje segregacije tako, da se izhaja iz razlik v položaju žensk in moških po posameznih panogah in poklicnih skupinah ter oblikujejo taki programi in projekti, ki spodbujajo enakost spolov in zmanjšujejo neenakost med ženskami in moškimi

Kazalniki:

-

delež zaposlenih žensk po panogah in poklicnih skupinah

-

število programov, ukrepov in projektov, namenjenih spodbujanju žensk in moških k izbiri netradicionalnih poklicev

-

število programov, ukrepov in projektov, namenjenih spodbujanju žensk in moških k izbiri netradicionalnih poklicev v perspektivnih sektorjih, kot so energetika, okoljske politike, informacijsko-komunikacijske tehnologije itd.

-

število programov, ukrepov in projektov, ki upoštevajo integracijo načela enakosti spolov

Nosilci:

MDDSZ, MIZŠ, MI, Zavod RS za zaposlovanje

Sodelujoči organi:

MGRT

Finančna sredstva:

Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.

III. BOJ PROTI DISKRIMINACIJI ZARADI SPOLA PRI DELU

Cilj 1:

Boljše informiranje o pravicah in nadzor nad izvajanjem določb o prepovedi diskriminacije pri zaposlovanju in delu ter prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu

Stanje:

Inšpektorji in inšpektorice za delo so v letu 2013 ugotovili 9 kršitev prepovedi diskriminacije, od tega se jih je 7 nanašalo na diskriminacijo pri zaposlovanju, 2 pa na diskriminacijo med trajanjem delovnega razmerja. Kršitev določb o varovanju dostojanstva delavca oziroma delavke pri delu je bilo 123, pri čemer se jih je večina nanašala na sprejetje oziroma upoštevanje ustreznih ukrepov za zaščito delavcev in delavk, nekaj pa tudi na obveščanje delavcev in delavk o teh ukrepih (Letno poročilo Inšpektorata RS za delo, 2013).

Ukrepi:

-

dejavnosti za boljše informiranje in ozaveščanje o pravicah, ki se nanašajo na prepoved diskriminacije, spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu

-

okrepljen inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb, ki urejajo prepoved diskriminacije pri zaposlovanju in delu, ter nad izvajanjem določb v zvezi z varovanjem dostojanstva delavcev oziroma delavk pri delu

Kazalniki:

-

število izvedenih dejavnosti za boljše informiranje zaposlenih o pravicah, ki se nanašajo na prepoved diskriminacije, spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja pri zaposlovanju in delu

-

število inšpekcijskih pregledov nad izvajanjem določb, ki urejajo prepoved diskriminacije pri zaposlovanju in delu ter nad izvajanjem določb v zvezi z varovanjem dostojanstva delavcev oziroma delavk pri delu

Nosilci:

Inšpektorat RS za delo, MDDSZ

Finančna sredstva:

Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.

2.2 USKLAJEVANJE POKLICNEGA IN ZASEBNEGA OZIROMA DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA

2.2.1 Položaj, trendi in izzivi

Družina in partnerstvo

Usklajevanje poklicnega in zasebnega oziroma družinskega življenja je eden najpomembnejših pogojev za uveljavljanje enakih možnosti žensk in moških v družbi ter doseganje enake ekonomske neodvisnosti. Poklicno in družinsko življenje naj bi se dopolnjevala in ne izključevala. Zato moramo zaposlenim ženskam in moškim omogočiti lažje usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti. Lažje usklajevanje pomeni, da zaposleni usklajevanja obeh področij ne bodo doživljali kot nenehen konflikt ali breme, ki ga je vsakdo prisiljen reševati na svoj način, pogosto celo neuspešno, ampak kot normalen sestavni del zasebnega in poklicnega življenja. S tem bomo uresničevali tudi enega najpomembnejših ciljev družinske politike v Republiki Sloveniji, namreč ustvarjanje pogojev za enake možnosti osebnega razvoja vseh članov in članic družine.

Evropske politike usklajevanja poklicnega, zasebnega in družinskega življenja se v zadnjem času vse bolj osredotočajo na ukrepe, ki dejavno spodbujajo enakost spolov. Zavedajo se, da cilja večje zaposlenosti žensk ne bo mogoče doseči, če obenem ne bomo omogočili lažjega usklajevanja delovnih in družinskih obveznosti – težave pri usklajevanju najbolj občutijo prav ženske. Zaradi prepočasnega spreminjanja vzorcev na tem področju čedalje več držav uvaja ukrepe za enakovrednejšo delitev družinskih obveznosti med moškimi in ženskami v smislu izrabe dela starševskega dopusta in dopusta za nego bolnega otroka kot neprenosljive pravice, torej pravice, ki je ni mogoče prenesti na drugega partnerja oziroma partnerico. V državah, za katere je značilna prekinitev karier žensk z majhnimi otroki in delo s skrajšanim delovnim časom kot tipične oblike »ženskega dela«, uvajajo ukrepe, ki bi ženskam olajšali ponoven vstop na trg dela in zaposlitev za polni delovni čas. V državah, kjer pomeni veliko oviro slabo razvita in cenovno nedostopna mreža vrtcev, pa posvečajo veliko pozornosti ukrepom za povečanje kakovosti in dostopnosti vrtcev. Velik del odgovornosti za boljše usklajevanje družinskega in poklicnega življenja je na ramenih delodajalcev, zato so se v zadnjih letih okrepila prizadevanja za uvajanje družini prijaznih politik v javna podjetja in institucije. Zaradi spremenjenih demografskih trendov so vse bolj v ospredju tudi ukrepi, ki olajšujejo skrb za ostarele člane in članice družine, ki je v družinah še vedno pretežno na ramenih žensk.

V Sloveniji je delovna aktivnost žensk tradicionalno visoka in nad evropskim povprečjem. Kljub intenzivnemu sodelovanju žensk na trgu dela pa se tradicionalne predstave o vlogah spolov v zvezi z gospodinjskim delom in skrbjo za otroke ter druge odvisne člane in članice družine niso veliko spremenile. Zaradi globoko zakoreninjenih družbenih norm in vrednot v zvezi s spolom se zaposleni starši srečujejo s številnimi težavami glede usklajevanja kariere in družinskega življenja. Pogosto so ravno ženske tiste, ki so se pripravljene odpovedati nekaterim poklicnim možnostim, da bi jim ostalo več časa za družino, ter se hitreje prilagajati vsakokratnim pričakovanjem v zvezi z družino. Družinske obveznosti oziroma izzivi pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja so tudi ena od ključnih ovir, da se ženske težje odločajo za karierno pot in za položaje odločanja v gospodarstvu, javnem sektorju ali politiki.

V Sloveniji še vedno prevladuje tradicionalni tip družin, pri katerem je skrb za otroke in odvisne družinske člane in članice ter gospodinjstvo domena žensk, moški pa občasno le »pomagajo«. To kažejo tudi podatki o izrabi starševskega dopusta, delu s krajšim delovnim časom zaradi otrok in odsotnosti z dela zaradi nege bolnega družinskega člana oziroma članice. Počasi se uveljavlja tip družin, v katerem moški enakovrednejše sodelujejo pri skrbi za otroke, medtem ko so gospodinjska dela še vedno pretežno domena žensk. Prehod v tip družin, za katerega je značilna enakovredna ali deljena skrb za otroke in za gospodinjstvo, pa je še vedno precej oddaljen, čeprav tudi v Sloveniji obstajajo različne družinske oblike in se klasične delitve spolnih in generacijskih vlog rahljajo. Da bi lahko ženske enakovredno in polno sodelovale na trgu dela, potrebujemo bolj sorazmerno porazdeljene starševske obveznosti in skrbi za starejše in pomoči potrebne družinske člane in članice ter gospodinjskih opravil med moškimi in ženskam. Treba je odpravljati stereotipe o delitvi dela v zasebni sferi in spreminjati spolne vloge, kaj je »žensko« in kaj »moško« delo. S sprejemanjem zakonskih in drugih ukrepov ter z dejavnostmi za odpravljanje stereotipov se lahko ustvarijo pogoji za pospešitev tega počasnega procesa za spodbujanje dejanske enake udeležbe obeh spolov pri delitvi družinskih obveznosti.

Koncept usklajevanja moramo razumeti kot širši mehanizem, ki lahko vključuje zelo različne ukrepe. Nanj neposredno vplivajo temeljne družinske in socialne politike, kot so politike v zvezi z otroškim varstvom in dolgotrajno oskrbo starejših ter drugih odvisnih družinskih članov in članic, ustrezno urejen plačani materinski in očetovski dopust ter starševski dopust kot individualni in neprenosljivi pravici ter dobra urejenost zakonodaje v zvezi z nadomestilom za odsotnost z dela v primeru bolezni otrok, pomembna je tudi ustrezna politika države na področju preživnin za otroke, ki krepi odgovorno in kakovostno starševstvo.

K lažjemu usklajevanju poklicnih in družinskih nalog lahko pripomorejo tudi prožnejše oblike zaposlovanja, vendar je treba biti pri njihovem uvajanju previden, zlasti kadar postanejo »prisila« in edina možna izbira, vezana skoraj izključno na enega od spolov. Pomembna je tudi dejavna vloga države pri spodbujanju moških pri skrbi za otroke in večji izrabi starševskega in očetovskega dopusta ter ukrepi, ki uvajajo družini prijazne politike v podjetja in organizacije.

Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa

Podatki kažejo, da se je med trajanjem prvega nacionalnega programa povečalo število moških, ki izrabijo očetovski dopust. Leta 2005 je plačanih 15 dni izrabilo 11.308 očetov, leta 2013 pa 16.625 očetov. Vse več očetov izrabi tudi več kot 15 dni dopusta, in sicer ga je leta 2006 izrabilo 1.441 očetov, leta 2013 pa 3.141 očetov (MDDSZ).

Povečalo se je tudi število očetov, ki izrabijo del starševskega dopusta, in sicer z 921 leta 2006 na 1.496 leta 2013, kar pa je še vedno izredno nizek delež, saj je bilo leta 2013 v povprečju na mesec okoli 21.000 upravičenk oziroma upravičencev do starševskega nadomestila (MDDSZ).

Po evropski raziskavi o kakovosti življenja porabijo slovenski zaposleni moški 15 ur na teden za skrb za otroke, medtem ko zaposlene ženske porabijo 25 ur. Za hišna opravila in kuhanje porabijo moški 10 ur in ženske 14 ur na teden (Eurofond, 2012). V primerjavi z letom 2007 se je število ur, ki jih porabijo zaposlene ženske in moški za otroke, znižalo, in sicer pri ženskah za 1 uro in pri moških za 4 ure. Pri ženskah se je za 2 uri znižalo število ur na teden, ki jih porabijo za hišna opravila in kuhanje, pri moških pa se je čas za tovrstna opravila zvišal za 1 uro (Eurofond, 2007, 2012).

Bolniški dopust zaradi nege družinskega člana oziroma članice v večini izrabijo ženske. Ženske so leta 2005 izrabile 85, 3% vseh dni za nego bolnega družinskega člana oziroma članico, leta 2012 pa 82,2% (NIJZ).

Izvedene dejavnosti in napredek v obdobju prejšnjega nacionalnega programa

V preteklih obdobjih izvajanja periodičnih načrtov je bila večina dejavnosti na področju spodbujanja enakosti spolov v družinskem življenju in partnerstvu namenjena izobraževanju, informiranju in ozaveščanju za spodbujanje aktivne starševske vloge moških (npr. medijska kampanja »Očka, aktiviraj se!«), enakovredni delitvi družinskega dela in starševstva med partnerjema ter preseganju družbenih stereotipov (raziskave, analize, konference, promocijske akcije itd.). Z vključitvijo teh vsebin v izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavk in delavcev v vzgoji in izobraževanju so se okrepile njihove kompetence in znanje na tem področju. Pri izvajanju omenjenih dejavnosti so imeli ključno vlogo MDDSZ, MZZ, MIZKŠ, MŠŠ, MP, nekdanji UEM in nekatere raziskovalne ustanove ter fakultete in zavodi.

Glede na pozitivne statistične kazalnike lahko sklepamo, da so omenjeni ukrepi in dejavnosti pozitivno vplivali na odločitve moških, saj se je število porabnikov očetovskega in starševskega dopusta povečalo.

Poleg omenjenih dejavnosti je bila posebna pozornost namenjena tudi usposabljanju strokovnjakov in strokovnjakinj, ki se ukvarjajo z družinskimi zadevami, upoštevanjem načela enakosti spolov pri obravnavi partnerjev pri razvezah, dodeljevanjem otrok, urejanjem preživnin in stikov z otroki. S tem je bil dosežen cilj nadgradnje strokovnega znanja in usposobljenosti mediatorjev in mediatork za področje družinskih sporov ter boljša usposobljenost sodstva na področju družinskega prava.

Pozitivne rezultate beležijo tudi projekti, ki so spodbujali večjo odgovornost delodajalcev do staršev. Izvedeni projekti na temo usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, na primer v okviru pobude skupnosti EQUAL, so pripomogli k boljšemu prepoznavanju slovenskih razmer glede usklajevanja poklicnega in družinskega življenja zaposlenih. Promocija družini prijaznih ukrepov med delodajalci je naletela na pozitiven odmev, saj se je v postopek za pridobitev certifikata »Družini prijazno podjetje« vključilo večje število podjetij. Vključitev novih podjetij in organizacij v ta postopek ter drugi posamezni projekti, namenjeni boljšemu usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, so pomembno prispevali k zagotavljanju takega delovnega okolja, ki omogoča lažje usklajevanje poklicnega z družinskim in zasebnim življenjem.

Zaradi gospodarske krize in za zagotavljanje stabilnega in vzdržnega domačega makroekonomskega okolja so bili sprejeti ukrepi, s katerimi se je znižalo porodniško, očetovsko in starševsko nadomestilo. Ti so bolj vplivali na položaj žensk kot moških, saj so še vedno ženske tiste, ki bolj kakor moški izrabijo starševski dopust.

Leta 2014 je bil sprejet novi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki je 260 dni starševskega dopusta opredelil kot individualno pravico očeta v trajanju 130 dni in individualno pravico mame v trajanju 130. Mati lahko na očeta prenese 100 dni, oče pa na mater 130 dni. Istočasno se je 15-dnevni očetovski dopust (za katerega so očetje upravičeni do očetovskega nadomestila) podaljšal na 30 dni in ukinil 75-dnevni očetovski dopust, za katerega se očetom plačajo prispevki socialnega zavarovanja v višini minimalne plače. Ta pravica se bo uvedla postopno. Prvotni predlog, da bi tudi oče lahko prenesel na mater oziroma drugega starša le 100 dni starševskega dopusta, je bil zaradi burnega odziva dela javnosti, češ da se posega v možnost izbire in se staršema vsiljuje način izrabe starševskega dopusta, umaknjen.

Ključni izzivi in usmeritve v obdobju novega nacionalnega programa 2015–2020

V zasebnem življenju še vedno močno prevladujejo tradicionalne delitve vlog med ženskami in moškimi. Kljub vedno dejavnejšemu vključevanju moških v družinsko delo, predvsem v skrb in vzgojo otrok, ki se kaže tudi v visokem številu moških na očetovskem dopustu, ženske še vedno opravijo večino družinskega dela, tj. gospodinjskega dela, skrbi za otroke in ostarele družinske članice in člane. Zato bomo še naprej izvajali ukrepe in dejavnosti za spodbujanje dejavnega očetovstva ter odpravljanje ovir za enakovrednejšo porazdelitev družinskih obveznosti med oba starša, tudi s spodbujanjem ustreznih zakonskih sprememb.

Ker je število moških, ki izrabijo 15-dnevni plačani očetovski dopust, visoko (izrabita ga dve tretjini očetov), medtem ko ostaja delež moških, ki izrabijo starševski dopust kljub rahlemu povečanju še naprej izredno nizek, je eden ključnih izzivov enakomernejša izraba tega dopusta. V prvem letu po rojstvu otroka se v družini vzpostavijo vzorci delitve dela in odgovornosti, ki se v partnerski zvezi ohranjajo naprej, prenašajo pa se tudi na otroke, ki se spolnih vlog najprej učijo od staršev.

Neenaka je tudi delitev skrbi za bolne otroke, saj dopust za nego bolnega družinskega člana ali članico oziroma »bolniško« za otroka izrabijo predvsem ženske. Potreben je razmislek o ukrepih za večjo delitev dopusta za nego in varstvo bolnega družinskega člana ali članice med staršema.

Doseganje odgovornejšega starševstva zahteva tudi spremembo prakse na področju določanja stikov in zaupanja v varstvo in vzgojo otrok po razvezi zakonske zveze ter določanju preživnin, vključno z boljšo seznanitvijo upravičenk in upravičencev v zvezi z njihovimi pravicami in postopki pred sodiščem.

Raziskave so pokazale, da so spremembe počasnejše pri delitvi skrbi za otroke tudi zaradi trdovratnih prepričanj samih žensk o njihovi vlogi in »nenadomestljivosti« kot mater, da so samo one primerne oziroma primernejše za izvajanje nekaterih nalog. Zato moramo v prihodnje še več pozornosti nameniti ukrepom, namenjenim odpravljanju stereotipov in kulturnih ovir, ki določajo vloge spolov v družbi in družini.

Eden bistvenih problemov je skrb za starejše, ki postajajo vse številčnejši in pomembnejši segment prebivalstva. Ker velik del skrbi zanje prevzemajo družine, med njimi predvsem ženske, je treba izboljšati dostopnost in zagotoviti kakovost takih storitev dolgotrajne oskrbe, ki jih bodo razbremenile, ter povečati skrbstveno vlogo moških.

Ko gre za možnosti usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, so zaradi podaljševanja obdobja izobraževanja in poznejšega vstopa na trg dela ter prevlade negotovih oblik zaposlitev mladi v posebno težkem položaju. V težjem položaju so tudi enostarševske družine, med katerimi prevladujejo materinske enostarševske družine.

Raziskava o usklajevanju dela in zasebnega življenja mladih staršev v Sloveniji (Kanjuo Mrčela, Černigoj Sadar, 2005/2006) je pokazala, da je v Sloveniji treba še naprej dvigovati kulturo odgovornosti do staršev pri delodajalcih, ki se tako čedalje bolj zavedajo, da s podporo dobrim praksam na tem področju dvigujejo učinkovitost, produktivnost in predanost svojih zaposlenih. Na ta način pripomoremo tudi k odpravi prikrite diskriminacije žensk.

V nacionalnem programu opredeljeni cilji na področju politike usklajevanja poklicnega in družinskega oziroma zasebnega življenja bodo prispevali k doseganju lažjega usklajevanja družinskega oziroma zasebnega in poklicnega življenja, odpravljanju obstoječih stereotipov o vlogah žensk in moških v družini in partnerstvu za doseganje enakovrednejše porazdelitve družinskega dela ter starševskih in skrbstvenih odgovornosti med partnerjema.

2.2.2 Cilji in ukrepi

I. LAŽJE USKLAJEVANJE POKLICNEGA IN ZASEBNEGA OZIROMA DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA

Cilj 1:

Povečanje družbene odgovornosti in podpornih storitev za zagotavljanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja

Stanje:

Za povečanje družbene odgovornosti podjetij je bil v Sloveniji vpeljan projekt, ki podjetjem omogoča pridobitev certifikata Družini prijazno podjetje. Certifikat je pridobilo že več kot 190 slovenskih podjetij in organizacij, imetniki certifikata pa zaposlujejo čez 68.000 ljudi. Njegov namen je zagotavljati kratkoročne in dolgoročne pozitivne učinke usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja zaposlenih, ki se kažejo v zmanjšanju fluktuacije, kvote bolniških odsotnosti, kvote nege, števila nezgod ipd. ter zvečanju zadovoljstva, motivacije in pripadnosti zaposlenih, kar pomeni jasne pozitivne ekonomske učinke. Mreža javnih in zasebnih vrtcev se je v zadnjih letih okrepila in omogoča usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, potrebne pa so še dodatne oblike varstva otrok zunaj odpiralnega časa vrtcev, v času okrevanju po bolezni, zagotavljanje dostopnih oblik počitniškega in občasnega varstva itd.

Ukrepi:

-

vzpostavitev in okrepitev podpornih storitev (občasno varstvo otrok, počitniško varstvo, dejavno preživljanje prostega časa družin, informacijska točka za družine, gospodinjska pomoč, hrana v službah in šolah itd.) za zagotavljanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, s posebno občutljivostjo in pozornostjo do enostarševskih družin

-

izvedba projektov in programov za povečanje družbene odgovornosti podjetij do družini prijaznih politik

Kazalniki:

-

število programov, ukrepov in projektov za povečanje družbene odgovornosti ter podpornih storitev za zagotavljanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja

-

število programov, ukrepov in projektov za povečanje družbene odgovornosti ter podpornih storitev za zagotavljanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, namenjenih enostarševskim družinam

-

število podjetij in organizacij, vključenih v projekte in programe, ki povečujejo družbeno odgovornost podjetij do družini prijaznih politik

-

število novih podpornih institucij – centrov za družine

-

število in delež vključenih v programe podpornih institucij – centrov za družine

Nosilci:

MDDSZ, MIZŠ

Finančna sredstva:

Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.

II. ENAKOVREDNEJŠA PORAZDELITEV STARŠEVSKIH OBVEZNOSTI MED PARTNERJEMA

Cilj 1:

Povečanje deleža očetov, ki izrabijo starševski dopust, dopust za nego bolnih družinskih članov in članic ter delo s krajšim delovnim časom zaradi starševstva

Stanje:

Po podatkih za leto 2013 je bila najvišja stopnja zaposlenosti v starostni skupini od 25 do 49 let (82,9%) tako pri ženskah (79,9%) kot pri moških (85,8%). Čeprav se Slovenija v tej starostni skupini umešča nad povprečno stopnjo zaposlenosti v EU, je v zadnjih letih zaznati trend upadanja stopnje zaposlenosti, in to bolj pri ženskah kot pri moških. To je tudi starostno obdobje, ko si ljudje po navadi ustvarjajo družine. V tej starostni skupini je pri tistih, ki nimajo otrok, stopnja zaposlenosti žensk 76,3% in pri moških 79,5%. Pri moških z enim otrokom do starosti 6 let je stopnja zaposlenosti 92,9%, pri ženskah 76,1%; pri moških z dvema otrokoma je 94,1%, pri ženskah 81,4% in pri moških s tremi ali več otroki je 91,9%, pri ženskah 71,6% (Eurostat).

Po podatkih Ankete o delovni sili (2010) je 15-dnevni očetovski dopust ob rojstvu najmlajšega otroka v gospodinjstvu izrabilo 75% očetov. Dopust za nego in varstvo otrok pa je izrabilo 7% moških in kar 93% žensk. Očetje, ki so izrabili dopust za nego in varstvo otroka, na tem dopustu niso vztrajali dolgo; dve tretjini teh očetov sta izrabili največ tri mesece tega dopusta, le tretjina pa 7–12 mesecev. Med materami pa je bilo 80% takih, ki so izrabile 7–12 mesecev tega dopusta. Tudi pravico do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva izrabijo večinoma matere. Leta 2010 je zaradi varstva in nege otroka delalo vsaj mesec dni manj časa kot običajno 44.000 oseb. Med njimi je veliko več žensk kot moških (72%) (SURS).

Ukrepi:

-

izvajanje dejavnosti za spodbujanje enakovrednejše izrabe starševskega dopusta, dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva in dopusta za nego bolnega družinskega člana oziroma članice med staršema

-

promocijske dejavnosti za spodbujanje dejavnega očetovstva

Kazalniki:

-

število dejavnosti, ki prispevajo k enakovrednejši vlogi obeh staršev, lažjemu usklajevanju dela in družine ter izboljšanju podpornih storitev za zagotavljanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja

-

delež očetov, ki izrabijo starševski dopust

-

delež očetov, ki delajo s krajšim delovnim časom zaradi starševstva

-

delež moških, ki izrabijo dopust za nego bolnega družinskega člana oziroma članice

Nosilci:

MDDSZ, MZ

Finančna sredstva:

Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.

Cilj 2:

Spodbujanje enakovrednejše vloge obeh staršev po razvezi

Stanje:

V zadnjih letih je povprečno število razvez zakonskih zvez nekaj čez 2.000 na leto. Od tega jih je polovica takih z otroki (SURS). V večini primerov se otroci dodelijo ob razvezah v varstvo in vzgojo materam. V letu 2013 je bilo 61% takih primerov. Čeprav naraščata delež dodelitve otrok očetom (17%) in delež skupnega skrbništva (22%) (SURS, 2013), je večje finančno in časovno breme še vedno na ramenih žensk.

Po podatkih MDDSZ je do prejemanja preživnin upravičenih 59.745 otrok. V večini primerov (90,91%) so zavezanci za plačilo očetje. Višina preživnin znaša od 0,01 do 1.562,11 EUR, v povprečju 131,73 EUR (MDDSZ, 2014). Natančnih podatkov o neplačanih preživninah ni. Po oceni nevladne organizacije (Društvo Ostržek), ki deluje na tem področju, naj bi kar v tretjini primerov prihajalo do neplačevanja ali nerednega plačevanja preživnin. Po podatkih Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS pa je bilo od začetka njihovega delovanja do leta 2011 za 11.555 otrok vloženih zahtevkov za nadomestilo preživnine. V zadnjih letih je zaznati trend naraščanja zahtevkov. Čeprav je preživninski sklad vedno bolj uspešen pri izterjavi, terjatve do dolžnikov znašajo nekaj več kot 41 milijonov EUR.

Ukrepi:

-

posodobitev ureditve o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo ob razvezah, stikov z otroki ob razvezah, določanju in izterjavi preživnin, vključno z določitvijo minimalnega zneska preživnine

-

dejavnosti za ozaveščanje in informiranje o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo ob razvezah, stikih z otroki ob razvezah ter pravicah in postopkih v zvezi s preživninami

Kazalniki:

-

število sprejetih predpisov, ki prispevajo k učinkovitejšemu obravnavanju glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, stikov z otroki, plačevanja in izterjave preživnin

-

število dejavnosti za ozaveščanje in informiranje o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo, stikih z otroki ob razvezah ter pravicah in postopkih v zvezi s preživninami

Nosilci:

MDDSZ

Sodelujoči organi:

MP

Finančna sredstva:

Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.

III. ENAKOVREDNEJŠA PORAZDELITEV GOSPODINJSKEGA IN SKRBSTVENEGA DELA

Cilj 1:

Odprava stereotipov o vlogah žensk in moških v družbi, družini in partnerstvu ter enakovrednejša delitev skrbstvenega in gospodinjskega dela

Stanje:

Pri številu ur (plačanega in neplačanega) dela obstaja velika razlika med spoloma, saj 17,3% moških in kar 41% žensk dela več kot 70 ur na teden (Eurofond, 2012). Zaposlene ženske z otroki porabijo 25 ur na teden za skrb za otroke, moški 15 ur, za kuhanje in gospodinjska opravila porabijo ženske 14 ur na teden, moški 9 ur in za pomoč ter skrb drugim pomoči potrebnim osebam porabijo ženske 10 ur in moški 13 ur na teden (Eurofond, 2012).

Raziskava o uresničevanju načela enakosti spolov v družinskem življenju in v partnerskih odnosih (MDDSZ, 2012) je pokazala, da so vsakodnevna opravila za dom v veliki večini domena žensk (v več kakor dveh tretjinah primerov je to večinoma domena ženske): ženske tako veliko pogosteje kakor moški ali kakor pari skupaj pripravljajo hrano, pomivajo posodo ali jo zlagajo v pomivalni stroj, perejo perilo, čistijo stanovanje in likajo. Pri občasnih opravilih je delo glede na spol bolj porazdeljeno: medtem ko moški večinoma poskrbijo za manjša popravila v stanovanju ali hiši in za urejanje okolice hiše ter skrbijo za avto, je delo na vrtu enakomerno porazdeljeno med partnerice in partnerje, o urejanju ali obnovi stanovanja oziroma gradnji ali obnovi hiše se pari v slabih dveh tretjinah odločajo skupaj, kadar pa se ne, to približno petkrat pogosteje počnejo moški. Odločanje o vsakdanjih stvareh glede življenja v partnerski skupnosti je nekaj, kar pari večinoma počnejo skupaj (kdo kdaj uporablja družinski avto, kaj jesti ob posebnih priložnostih, s kom se par druži v prostem času, kako bo preživljala prosti čas cela družina) – izjema sta vprašanji, kdaj je stanovanje dovolj čisto in pospravljeno ter kaj bo za večerjo, o katerih pogosteje odločajo ženske. Tudi pri opravilih, povezanih z otroki, se je pokazalo precej stereotipov. Kadar par tega ne opravlja skupaj, so ženske tiste, ki se pogosteje igrajo in družijo z otroki, nadzorujejo šolske obveznosti otrok, poskrbijo za obiske otrok pri zdravnici ali zdravniku, za oblačenje otrok, za urejanje administrativnih zadev za otroke, organizacijo varstva otrok v nujnih primerih in za organizacijo prevoza otrok na prostočasne dejavnosti.

Ukrepi:

-

izvajanje projektov in programov za odpravljanje stereotipov ter spreminjanje vzorcev obnašanja glede vlog žensk in moških v družini in partnerstvu ter v gospodinjstvu

-

okrepitev skupnostnih storitev za starejše in druge odvisne družinske člane in članice

Kazalniki:

-

število in obseg programov, ukrepov in projektov, ki prispevajo k odpravi stereotipov o vlogah žensk in moških v družini in partnerstvu

-

poraba časa za gospodinjska opravila in razlike med spoloma

-

poraba časa za skrb za otroke in razlike med spoloma

-

poraba časa za pomoč odvisnim družinskim članom in članicam in razlike med spoloma

-

število dejavnosti za okrepitev skupnostnih storitev za starejše in druge odvisne družinske člane in članice

Nosilci:

MDDSZ

Finančna sredstva:

Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.

2.3 DRUŽBA ZNANJA BREZ SPOLNIH STEREOTIPOV

2.3.1 Položaj, trendi in izzivi

Izobraževanje, kultura, šport, znanost in visoko šolstvo

O današnji družbi govorimo kot o družbi znanja, saj sta razvoj in uporaba znanja ključnega pomena za njen napredek. V središču konkurenčne in na znanju temelječe družbe je človeški kapital oziroma polno izkoriščenje vseh razpoložljivih potencialov. Krepitev človeških virov ima v Sloveniji prednostno mesto tudi v srednjeročnih in nacionalnih raziskovalnih in razvojnih programih. Zato si ne smemo več privoščiti, da ostajajo ženske še naprej eden najbolj neizkoriščenih potencialov v družbi. Kot dokazujejo tudi najnovejši podatki in raziskave, njihovo znanje namreč ni ustrezno uporabljeno in ne zrcali njihove dejanske izobraženosti in sposobnosti, njihove možnosti za poklic in kariero pa so omejene.

Cilji strategije Evropa 2020 določajo, da naj bi do leta 2020 vsaj 40% mladih, starih od 30 do 34 let, zaključilo terciarno izobraževanje in da naj bi se delež mladih, ki predčasno opustijo šolanje in usposabljanje, zmanjšal pod 10%. Trenutno šolanje povsod v Evropi opušča več fantov, medtem ko mlade ženske dosegajo višjo stopnjo izobrazbe kot moški v skoraj vseh državah članicah in prevladujejo med novimi univerzitetno diplomiranimi osebami. V EU je bil leta 2012 delež deklet med mladimi osipniki in ospinicami za 24% manjši kot delež fantov, za ženske je tudi za 27% bolj verjetno, da bodo pridobile visokošolsko izobrazbo (Eurostat). Kljub temu je segregacija v poklicih še vedno visoka in večina žensk je zaposlena v pogosto slabše plačanih sektorjih.

Slovenija si je za doseganje ciljev evropske strategije Evropa 2020 postavila dva glavna cilja: da delež zgodnjih osipnikov ne bo presegel 5% in da bo 40% mlade generacije, stare od 30 do 34 let, imelo diplomo terciarnega izobraževanja.

Tudi v Sloveniji je med osipniki več fantov kot deklet, vendar je ta delež v primerjavi z drugimi evropskimi državami nizek, tako da smo zastavljeni evropski cilj že dosegli in prizadevati si moramo predvsem, da se položaj ne poslabša. Tudi evropski cilj na področju terciarnega izobraževanja je Slovenija leta 2013 že dosegla, toda neravnovesje med spoloma ostaja veliko: Slovenija spada celo med države z največjimi razlikami med spoloma (razlika oziroma vrzel med spoloma je večja samo še v Latviji in Estoniji). To pomeni, da ženske v Sloveniji cilj strategije Evropa 2020 ne le dosegajo, ampak celo presegajo, v primerjavi z ženskami pa so moški v Sloveniji še daleč od 40% cilja izobraženih s končano terciarno izobrazbo.

Ne glede na to, da ne moremo govoriti o velikih razlikah v sposobnostih in nadarjenostih fantov in deklet za posamezne predmete, kar ne nazadnje dokazujejo tudi različna mednarodna tekmovanja, pa se to ne odraža v njihovih študijskih in poklicnih izbirah. Že na začetku samega izobraževanja se tako dekleta kot fantje spopadajo s predsodki in stereotipi, ki omejujejo njihove možnosti izbire pri odločanju za nekatere študijske smeri in poklice. Gre za stereotipne predstave o ženskih in moških vlogah ter za ženske in moške primernih poklicih, ki vplivajo na spolno zaznamovane izbire in odločitve, čeprav te niso v skladu s potrebami in razvojnimi trendi sodobne družbe. Zato je treba boj proti segregaciji glede na spol začeti zgodaj, pri čemer se ne smemo osredotočiti samo na ženske, ampak tudi na izbor študija fantov in moških ter na tista področja, kjer so manjšinsko zastopani. Oboji se namreč soočajo z na videz enakimi, v resnici pa omejenimi izbirami študijskih smeri in poklicev.

Ženske so na ravni izobraževanja na dodiplomski in podiplomski stopnji ter posledično med zaposlenimi v raziskovalno-razvojni dejavnosti izrazito skoncentrirane na področjih izobraževanja, zdravstva in sociale, družboslovja in humanistike, moški pa prevladujejo na področjih računalniških in tehniških ved.

Stereotipne predstave pa ne vplivajo le na spolno segregirane študijske izbire, temveč povečujejo tudi ekonomsko neenakost, saj preprečujejo ljudem, da bi polno uresničili svoje potenciale in s tem več prispevali k razvoju družbe. To se kasneje odraža tudi na trgu dela in pri možnostih napredovanja na položaje odločanja.

Te prevladujoče predstave pogosto ohranjajo in reproducirajo različni sistemi, organizacije in ustanove, od vzgojno-izobraževalnih in znanstvenoraziskovalnih do medijskih in oglaševalskih. Po drugi strani lahko ravno ti sistemi, če postanejo občutljivi za enakost spolov, veliko prispevajo k preseganju stereotipov. Zato je pomembno, da je vzgoja za enakost spolov sestavni del tako učnih vsebin v celotnem izobraževalnem sistemu kot rednih usposabljanj vzgojno-izobraževalnega kadra.

Tudi v znanosti se ženske srečujejo s stereotipiziranjem in prikrito diskriminacijo, ki otežuje njihovo akademsko kariero ter vpliva na njihovo raziskovalno produktivnost in akademsko raziskovanje. Diskriminacijo težko zasledimo v eksplicitnih uradnih izjavah ali pravnih dokumentih, pogosteje nanjo naletimo v implicitnih politikah in ravnanjih institucij, na primer v politiki zaposlovanja, napredovanja, nagrajevanja ter podeljevanja priznanj in časti itd. To pomeni veliko oviro za razvoj znanosti same in je tesno povezano tudi s problemom neenake zastopanosti na položajih odločanja. Kot kažejo analize in raziskave, delež žensk v akademskih ustanovah sicer narašča, toda njihovo napredovanje v višje nazive je počasno, zlasti ko gre za položaje na vrhu akademske karierne lestvice.

Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa

V tem obdobju se je izobrazbena raven žensk in moških zviševala, delež diplomantk in diplomantov v starosti od 30 do 34 let je naraščal tako med ženskami kot med moškimi. Delež moških se je povečal za 10,1 odstotne točke (z 19,4% leta 2005 na 29,5% leta 2012), delež žensk pa kar za 19,5 odstotne točke (z 30,1% leta 2005 na 49,6% leta 2012). Med ženskami je bilo diplomantk z univerzitetno izobrazbo več kot 40% (cilj strategije EU 2020) že leta 2010, medtem ko moški zaostajajo za 10,5 odstotne točke (Eurostat).