TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-557/2018/5 (1312-06) z dne 4. 4. 2018 za besedo "istovetnosti" odpravi besedilo "in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito", v ostalem se tožba zavrne.

Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito se nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je zato nedvomno izkazana, v razlogih izpodbijanega sklepa, ki jim tožnik argumentirano niti ne ugovarja, pa je obrazložen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je tožnik navedel v postopku. Ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo tudi zato, da se prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33 (in zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku). Sodišče pri tem ne more spregledati, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja lastne identitete, kar obenem pomeni, da sam prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1), saj je ugotovitev istovetnosti prosilca v tovrstnih postopkih zelo pomembna ne le zato, da se ve, kdo je prosilec (vključno z njegovim državljanstvom), pač pa tudi zato, da se lahko individualno ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se sklicuje.

Stanje v Azilnem domu v Ljubljani ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu.

Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, ki jih ima tožena stranka kot pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Še neopravljen osebni razgovor namreč ni dejstvo, temveč dejanje postopka, ki sicer mora biti opravljeno, ne zadosti pa pogoju ugotavljanja „določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti“ in s tem zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1.