TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca in pritožba obdolženkinih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

III. Pritožba oškodovančevega pooblaščenca se zavrže kot nedovoljena.

Da storilec kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ki se v dispoziciji v ničemer ne razlikuje od nekdanjega prvega odstavka 200. člena KZ, ne more biti roditelj, velja za odvzem kot prvo izvršitveno obliko tedaj, ko gre za roditelja, ki mu je bila mladoletna oseba izključno zaupana v varstvo in vzgojo. V nasprotnem bi jo namreč odvzel samemu sebi, kar je po eni strani absurd in po drugi ravnanje, ki že po naravi stvari ne more biti protipravno. Drugače je v primerih skupnega izvrševanja roditeljske pravice in v primerih preostalih dveh izvršitvenih oblik, ko je jasno, da je lahko storilec zgornjega kaznivega dejanja tudi roditelj, ki mu je mladoletna oseba prav tako ali sicer zaupana v varstvo in vzgojo. V takšnih primerih njegovo ravnanje glede na roditeljsko pravico drugega roditelja ali druge pravice ostaja protipravno in ga torej kot storilca ni mogoče izključiti.