TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 655,14 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, svoje pritožbene stroške pa mora tožena stranka kriti sama.

Tudi če stranka pred vložitvijo predloga za izvršbo oziroma tožbe računa ne zavrne, se ima v pravdnem postopku plačilu za storitve oziroma blago (v znesku, ki izhaja iz računa) pravico upirati, tako iz razloga, da le-te sploh niso bile opravljene, kot tudi posameznim cenam in količinam le-teh. Vendar mora vsa tovrstna dejstva tudi dokazati, česar tožena stranka v konkretnem primeru ni izkoristila. Račun ni temelj za nastanek obveznosti, kljub temu pa lahko služi kot dokazno sredstvo, še posebej v primeru, ko le-ta po prejemu ni zavrnjen. Če stranka računa ne zavrne, je namreč mogoče povsem utemeljeno sklepati, da so v njem navedena dejstva resnična.

Ker je tožena stranka trditve tožeče stranke zanikala zgolj pavšalno, se z do te mere konkretnimi dejstvi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno ukvarjati in ni imelo naloge, da izpodbijano sodbo obrazloži tako natančno, kot mu v pritožbi očita tožena stranka. Zakaj bi bila toženi stranki v zvezi s temi dejstvi kršena pravica do izjave, pa iz pritožbe ni mogoče izluščiti. Tožena stranka je imela možnost odgovoriti prav na vse trditve in dokaze tožeče stranke. Če te ni izkoristila, mora procesno neaktivnost pripisati sebi in ne sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje se namreč ni dolžno opredeljevati do trditev, ki jih ni.