TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če je denarni znesek, ki ga je sprejela sodna praksa pri kaznivih
dejanjih z nedoločeno vrednostno količino (zakonski znakđ), v času
sojenja višji od denarnega zneska, sprejetega v času storitve
kaznivega dejanja, se je treba ravnati po višjem znesku, ker je
ugodnejši za storilca.

Kadar je zakonski znak posameznega kaznivega dejanja nedoločena
vrednostna količina (npr. premoženje večje vrednosti v 1. in 2.
odstavku 240. člena KZ SRS), je zakonodajalec prepustil sodni praksi,
da glede na časovne, krajevne in druge okoliščine presodi, ali je ta
zakonski znak podan. Takšna zakonodajna tehnika je praktična, saj se
izogne fiksnemu denarnemu znesku in z njim združeni potrebi po
občasnem spreminjanju kazenskega zakona (predvsem zaradi inflacije).
Namesto spreminjanja zakona sprejema in spreminja sodna praksa
določene denarne zneske kot konkretiziran izraz nedoločene vrednostne
količine. Po tej poti pride večkrat do tega, da je denarni znesek, ki
ga je sprejela sodna praksa, v času sojenja višji od denarnega
zneska, ki ga je bila sprejela v času storitve kaznivega dejanja.
Sodišče se mora v takem primeru ravnati po višjem znesku, saj bi bil
sicer storilec samo zaradi zakonodajne tehnike v slabšem položaju od
storilcev dejanj, katerih zakonski elementi so fiksni denarni zneski.
Dejanja slednjih namreč utegnejo biti z uporabo 2. odstavka 4. člena
KZ SFRJ deležna ugodnejše pravne kvalifikacije ali celo
dekriminacije. Ker pa sodna praksa nima zakonske moči, ugodnejše
pravne kvalifikacije ali celo dekriminacije, ne bo moč uveljaviti
(expressis verbis) tako, da bi se sodišče v sodbenem izreku izrečno
sklicevalo na uporabo 2. odstavka 4. člena KZ SFRJ. Po potrebi bo
moralo uporabo milejše sodne prakse pojasniti le v obrazložitvi
sodbe.