Odločba o razveljavitvi dela prvega odstavka 215. člena zakona o varnosti cestnega prometa in o ugotovitvi, da so nekatere določbe tega zakona v skladu z ustavo

1527. Odločba o razveljavitvi dela prvega odstavka 215. člena zakona o varnosti cestnega prometa in o ugotovitvi, da so nekatere določbe tega zakona v skladu z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Jožeta Vuka iz Ljubljane in drugih ter z zahtevami Sindikata cestnega prometa Slovenije, ki ga zastopa predsednik Zoran Alijevič, Sodnika za prekrške v Dravogradu in Sodnika za prekrške v Izoli na seji dne 16. marca 2000

Prvi odstavek 215. člena zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98) se razveljavi, razen v delu, ki se nanaša na osebe iz drugega odstavka 215. člena tega zakona.

Peti odstavek 117. člena, prvi in drugi odstavek 119. člena ter sedmi odstavek 120. člena zakona o varnosti cestnega prometa niso v neskladju z ustavo.

Določbe četrtega, petega in šestega odstavka 21. člena, drugega odstavka 23. člena, šestega odstavka 24. člena, drugega odstavka 25. člena, četrtega odstavka 27. člena, petega odstavka 28. člena, šestega odstavka 31. člena, petega odstavka 32. člena, drugega in tretjega odstavka 33. člena, tretjega odstavka 40. člena, petega odstavka 102. člena, enajstega odstavka 106. člena, četrtega odstavka 108. člena, tretjega odstavka 109. člena, sedmega odstavka 113. člena, tretjega in četrtega odstavka 117. člena, tretjega odstavka 118. člena, trinajstega odstavka 122. člena, tretjega odstavka 127. člena, četrtega, petega in šestega odstavka 172. člena, petega in šestega odstavka 174. člena, osmega in devetega odstavka 182. člena in četrtega odstavka 200. člena zakona o varnosti cestnega prometa niso v neskladju z ustavo.

Zahteva Sodnika za prekrške v Izoli za oceno ustavnosti drugih določb zakona o varnosti cestnega prometa se zavrže.

Pobuda Jožeta Vuka za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 123. člena ter prvega in sedmega odstavka 124. člena zakona o varnosti cestnega prometa in pobuda Jožeta Sitarja za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona o varnosti cestnega prometa se zavrneta.

Pobudnik Jože Vuk izpodbija določbe zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP), ki predpisujejo sankcijo prenehanja vozniškega dovoljenja (peti odstavek 117. člena, prvi odstavek 119. člena, sedmi odstavek 120. člena) in določbe, ki so posledica te kazenske sankcije (šesti odstavek 123. člena, prva, tretja in četrta alinea prvega odstavka 124. člena, sedmi odstavek 124. člena). Meni, da sankcija odvzema vozniškega dovoljenja pomeni odvzem izobrazbe, pridobljene po veljavnih predpisih, in da zato ni dopustna. Izpodbijane določbe naj bi bile v neskladju z 2. členom, z 8. členom, s 153. členom in s 155. členom ustave ter s 130. členom ZVCP. Pobudnik izkazuje pravni interes s trditvijo, da je poklicni voznik. Predlaga razveljavitev sedmega odstavka 124. člena in nadomestitev izpodbijane sankcije s sankcijo začasnega odvzema vozniškega dovoljenja.

Sindikat cestnega prometa Slovenije izpodbija peti odstavek 117. člena in sedmi odstavek 120. člena ZVCP. Meni, da predpisana sankcija v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen ustave) strožje kaznuje poklicne voznike v primerjavi z ostalimi. Za ostale voznike naj bi namreč izrek sankcije prenehanja vozniškega dovoljenja pomenil le prepoved vožnje določene kategorije vozil, za poklicne voznike pa naj bi taka sankcija vodila do prepovedi vožnje vseh kategorij vozil. Kot taka naj bi dejansko predstavljala prepoved opravljanja poklica. Ker naj bi sankcija ne bila vezana na prekršek, ki je povezan z opravljanjem dela voznikov, naj bi bila tudi v nasprotju s 66. členom ustave. Predlagatelj dodaja, da bi za prekrške smele biti predpisane le sankcije, kakršne so predpisane za kazniva dejanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanih določb.

Pobudnik Edvin Zuljan izpodbija peti odstavek 117. člena ZVCP. Določba naj bi v pretirani meri posegala v pridobljene pravice in ustvarjala neenakost med vozniki. Pobudnik meni, da je vozniško dovoljenje pravica, s katero se uresničuje pravica do svobodnega gibanja. Z možnostjo udeležbe v prometu naj bi bila povezana tudi možnost za opravljanje službenih obveznosti in s tem za pridobivanje dohodka. Zakon bi moral razlikovati med primeri, ko je vožnja pod vplivom alkohola vzrok za prometno nesrečo, in primeri, ko do prometne nesreče še ni prišlo. Te udeležence v cestnem prometu bi za potreben čas iz prometa izločil že izrek varstvenega ukrepa začasne prepovedi vožnje motornega vozila. Taka sankcija naj bi v zadostni meri vplivala na voznike in hkrati ne bi pretirano posegala v pridobljene pravice. Pobudnik tudi meni, da predpisana sankcija pomeni za kaznovanega le povzročanje stroškov. Nadalje naj bi izpodbijana določba omogočala pretirano arbitrarnost policije in preprečevala, da bi obdolženec v sodnem postopku imel tudi dejansko možnost obrambe. Pobudnik izkazuje pravni interes s predložitvijo odločbe o prekršku, s katero mu je bila izrečena sporna sankcija. Predlaga razveljavitev izpodbijane določbe.

Sodnik za prekrške v Dravogradu izpodbija peti odstavek 117. člena, drugi odstavek 119. člena in sedmi odstavek 120. člena ZVCP. S tem, ko je zakonodajalec predpisal obvezen izrek sankcije, naj bi sodnikom preprečil, da bi v posamičnih primerih upoštevali okoliščine, ki so pomembne za izbiro kazenske sankcije in njeno odmero. Tako naj bi ne bilo mogoče upoštevati znatnih razlik v stopnji odgovornosti, nagibov za storitev prekrška, stopnjo ogrožanja, okoliščin, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnjega življenja storilca, njegovih osebnih razmer in obnašanja po storjenem prekršku. Ker gre za stransko kazen, naj bi sodnik za prekrške ne mogel uporabiti niti določb o omilitvi kazni. Predpisana sankcija pa naj bi bila nesorazmerna tudi zaradi tega, ker je zakonodajalec v primeru hujših oblik kaznivih ravnanj, to je kaznivih dejanj, izbiro sankcije prepustil sodnikom, v primeru prekrškov kot lažjih kršitev pa ne. Izpodbijana določba naj bi bila zaradi tega v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave). Predlagatelj je zahtevi priložil sklepe o prekinitvi postopkov, ki tečejo zaradi prekrškov, za katere je treba izreči izpodbijano sankcijo.

Pobudnica Majda Kovač izpodbija sedmi odstavek 120. člena ZVCP. Sankcija prenehanja vozniškega dovoljenja naj bi pomenila poseg v njene pravice, ta pa naj bi bil dopusten le, če posameznik z izvrševanjem pravice ovira ali ogroža druge. Zgolj z odklonitvijo preizkusa alkoholiziranosti naj bi ta pogoj ne bil izpolnjen. Odklonitev takega preizkusa naj bi še ne dokazovala, da je voznik res vinjen. Zaradi tega naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju s 15. členom ustave. Ker naj bi bila predpisana sankcija v nesorazmerju s težo prekrška in v nesorazmerju s sankcijami, predpisanimi za kazniva dejanja kot hujše oblike kaznivih ravnanj – Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 63/94 in 23/99 - v nadaljevanju: KZ), naj bi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja poznal le kot varnostni ukrep naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. in 22. člen ustave). Pobudnica izkazuje pravni interes s predložitvijo odločbe o prekršku, s katero ji je bila izrečena sporna sankcija. Predlaga razveljavitev izpodbijane določbe.

Pobudniki Anton Vidmar, Oskar Birsa, Jožef Kompara in Matjaž Vidmar izpodbijajo peti odstavek 117. člena, drugi odstavek 119. člena in sedmi odstavek 120. člena ZVCP. Izpodbijana sankcija naj bi po teži in naravi presegala kazni, ki se izrekajo za istovrstna kazniva dejanja. Nedopustno naj bi posegala v pridobljene pravice. Vozniško dovoljenje naj bi bilo mogoče pridobiti po daljšem temeljitejšem študiju predpisov, opravi ustreznih testov, opravljenem usposabljanju pri vožnji vozil ter polaganju izpitov. Z njegovo razveljavitvijo naj bi se razveljavilo tudi pridobljeno šolsko oziroma strokovno znanje. Razveljavitev vozniškega dovoljenja naj bi bila dopustna le, če bi bila njegova pridobitev posledica kaznivega dejanja. Ker z izrekom sporne sankcije vozniško dovoljenje preneha veljati za vse kategorije vozil, naj bi izpodbijane določbe onemogočale opravljanje poklica. Sporna sankcija naj bi ne bila usklajena s kazensko zakonodajo, po kateri je sodišče tisto, ki o sankciji odloči po presoji vseh okoliščin primera. Iz navedenih razlogov naj bi bile izpodbijane določbe v nasprotju z ustavnim varstvom pridobljenih pravic, načeli pravne države in enakostjo pred zakonom. Pobudnika Jožef Kompara in Matjaž Vidmar menita, da so izpodbijane določbe ZVCP v nasprotju z enakim varstvom pravic tudi zaradi tega, ker ne omogočajo sodnega varstva vsem osebam, ki jim je bila izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pobudnik Matjaž Vidmar še meni, da bi bilo sankcijo za odklonitev preizkusa, ali oseba vozi pod vplivom mamil, dopustno izreči le, če bi bila zalotena pri storitvi pomembnejšega prekrška ali če bi policist utemeljeno sumil, da je voznik pod vplivom mamil. Pobudnika Oskar Birsa in Matjaž Vidmar tudi menita, da bi morala biti oseba poučena o posledicah odklonitve takega preizkusa. Podobno naj bi bilo namreč tudi v kazenskem pravu sprejeto načelo, da mora biti oseba ob pridržanju ali aretaciji poučena o razlogu za poseg v svobodo gibanja in o pravicah, ki mu gredo ob tem. Pobudniki izkazujejo pravni interes s pravnomočnimi odločbami o prekršku, s katerimi so jim bile izrečene sankcije iz petega odstavka 117. člena oziroma iz sedmega odstavka 120. člena ZVCP. Predlagajo razveljavitev izpodbijanih določb.

Sodnik za prekrške v Izoli izpodbija kaznovalne določbe ZVCP, ki jih posebej našteva, in 215. člen istega zakona. Večina kaznovalnih določb naj bi ne bila v skladu z načelom določnosti pri predpisovanju kazenskih sankcij (28. člen ustave). V njih naj bi namreč ne bili določeni znaki prekrška, ampak zgolj napotilo na materialnopravno določbo. Zaradi tega naj bi ne bilo mogoče ugotoviti, katero ravnanje je prepovedano. Pogosto namreč ista materialnopravna določba vsebuje več medsebojno pogojenih obveznosti in prepovedi, tako da ni jasno, ali je prekršek kršitev vsake izmed njih ali zgolj vseh skupaj. Tak primer naj bi bili določbi sedmega odstavka 91. člena in drugega odstavka 23. člena ZVCP. V petem odstavku 120. člena, na katerega je navezana sankcija iz sedmega odstavka istega člena, pa naj bi določeno ravnanje ali opustitev sploh ne bilo predpisano. Iz nekaterih določb ZVCP naj bi ne bilo razvidno, ali gre za prekršek, kaznivo dejanje ali gospodarski prestopek. Zaradi tega naj bi ne bilo mogoče določiti, kateri organ je pristojen za odločanje, to pa naj bi utemeljevalo kršitev 2. in 23. člena ustave. Člen 215 ZVCP pa naj bi bil v nasprotju z domnevo nedolžnosti (27. člen ustave) in prepovedjo samoobdolžitve in obdolžitve svojih bližnjih (četrta alinea 29. člena ustave). Predlagatelj je zahtevi priložil odločbo o prekinitvi postopka zaradi prekrška po sedmem odstavku 120. člena ZVCP in izpis iz vpisnika vloženih predlogov za začetek postopka o prekršku. Iz izpisa je razvidno, da pred Sodnikom za prekrške v Izoli teče postopek zaradi prekrškov iz določb zakona o varnosti cestnega prometa, ki so navedene v 4. točki izreka.

Pobudnica Vesna Avbar izpodbija prvi odstavek 215. člena ZVCP. Določba naj bi uveljavila načelo objektivne odgovornosti v kaznovalnem pravu. Ker naj bi od domnevnega storilca prekrška izsiljevala priznanje, pa naj bi bila v nasprotju s četrto alineo 29. člena ustave. Pobudnica izkazuje pravni interes z obvestilom policijske uprave, po katerem je dolžna bodisi plačati denarno kazen bodisi v skladu z izpodbijano določbo ZVCP navesti podatke o vozniku.

Pobudnik Goran Mršič izpodbija sedmi odstavek 120. člena ZVCP. Meni, da ta določba, ki opredeljuje sankcijo, nima ustrezne povezave v materialnopravni določbi petega odstavka istega člena. Pravni interes izkazuje s predložitvijo odločbe, s katero mu je bila izrečena kazen na podlagi sedmega odstavka v zvezi s petim odstavkom 120. člena ZVCP.

Pobudnik Jože Sitar izpodbija ZVCP v celoti, izrecno pa četrti in peti odstavek 117. člena in prvi (pravilno: tretji) odstavek 127. člena. Ne strinja se z vrtoglavimi kaznimi in z razveljavitvijo vozniškega dovoljenja že zaradi storitve prekrška, s katerim ni nihče ogrožen. Predlaga, naj ustavno sodišče presodi ZVCP predvsem z vidika pravičnosti. Pravni interes izkazuje z odločbo o prekršku, s katero je bil kaznovan zaradi prekrška iz c točke četrtega odstavka 117. člena in iz prvega odstavka 127. člena ZVCP.

Pobudnik Jože Gornik izpodbija tretji odstavek 120. člena ZVCP. Meni, da bi udeleženec v prometu moral imeti možnost, da strokovni pregled zaradi ugotovitve alkoholiziranosti zahteva tudi v primeru, ko niso podani zdravstveni razlogi zoper preizkus s sredstvi ali napravami. Mnogi udeleženci naj bi namreč kljub potrebni skrbnosti ne uspeli opraviti preizkusa s sredstvi ali napravami. V praksi naj bi se tudi dogajalo, da policist že po enem neuspelem preizkusu ugotovi, da se udeleženec ni držal navodil proizvajalca. Postopek za preizkus alkoholiziranosti bi moral biti zato urejen podrobneje. Izpodbijana določba naj bi bila v nasprotju z načeli pravne države (2. člen ustave) in z jamstvom enakega varstva pravic (22. člen ustave). Sporna pa naj bi bila tudi sankcija za odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, ker naj bi posegala v pridobljene pravice.

Državni zbor se je izjavil glede ustavnosti petega odstavka 117. člena in sedmega odstavka 120. člena ZVCP. Navedel je, da je poostrena sankcija posledica ugotovitev o visokem številu alkoholiziranih voznikov. V zadnjih letih naj bi bil alkoholiziran vsak deseti povzročitelj prometne nesreče z materialno škodo, vsak peti povzročitelj nesreče s telesnimi poškodbami in vsak tretji povzročitelj nesreče s smrtnim izidom. Sankcija prenehanja vozniškega dovoljenja je določena zaradi varnosti drugih udeležencev v prometu in naj bi zato ne bila v neskladju z ustavo. Sklicujoč se na podatke ameriškega National Council of Alcoholism je stopnja 1,5 promila alkoholiziranosti že znak alkoholizma, čeprav še ni zunanjih znakov pijanosti. Zato naj bi bila neutemeljena trditev, da bi smel poklicni voznik s tolikšno stopnjo alkoholiziranosti bodisi poklicno bodisi sicer voziti motorno vozilo. Določbi naj bi bili namreč v interesu varstva drugih udeležencev v prometu in kot taki v skladu s 14. členom ustave. Ker naj bi bil poklicni voznik sam odgovoren za izrek sankcije, naj bi tudi ne bil kršen 66. člen ustave.

Vlada je v svojem mnenju povzela stališča Ministrstva za notranje zadeve, oba pa zavračata utemeljenost očitkov glede ustavnosti petega odstavka 117. člena in sedmega odstavka 120. člena ZVCP. Oba sta opozorila na veliko število umrlih v prometnih nesrečah, kar je bil temeljni razlog za sprejem nove, strožje ureditve varnosti cestnega prometa. Število umrlih v prometnih nesrečah na milijon prebivalcev naj bi bilo v državah Evropske unije za približno tretjino, v prometno najbolj varnih državah pa za polovico manjše kot v Sloveniji v letu 1997. Temeljni pogoj za drugačno, manj agresivno ter bolj premišljeno ravnanje udeležencev v prometu in s tem za zmanjšanje števila umrlih v prometnih nesrečah naj bi bila ustrezna normativna ureditev varnosti cestnega prometa. Razlogi za 80% prometnih nesreč v zadnjih letih naj bi bili alkoholiziranost in kršitve pravil o hitrosti, prehitevanju, smeri vožnje in prednosti na križišču. Zaradi tega naj bi bile za te kršitve v novem zakonu predpisane kazenske točke. Vlada meni, da očitki sindikata glede kršitve enakosti pred zakonom niso utemeljeni. V vsakem poklicu naj bi obstajala vrsta predpisanih, strokovnih, običajnih ali moralnih omejitev, ki jih mora tisti, ki opravlja tak poklic, spoštovati. Opravljanje številnih poklicev in ne le poklica voznika naj bi bilo pogojeno z določenimi omejitvami tudi v prostem času. Vozniškega dovoljenja naj bi tudi ne bilo mogoče primerjati s šolskim spričevalom ali diplomo, s katero imetnik dokazuje doseženo izobrazbeno stopnjo. Možna naj bi bila le primerjava z licenco za opravljanje poklica oziroma dejavnosti, to pa imetnik izgubi, če prekrši določena pravila ali če ne izpolnjuje več predpisanih pogojev. Vozniško dovoljenje, kot eden od pogojev za upravljanje vozil v cestnem prometu, je upravna odločba, ki se izda pod pogoji, ki jih določa zakon, in ki velja, dokler so zakonski pogoji izpolnjeni. Vozniško dovoljenje naj bi ne bilo pravica, ampak privilegij tistih, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, med katerimi so starost, telesna in duševna zmožnost, usposobljenost in v nekaterih primerih tudi nekaznovanost. Podobne ureditve naj bi poznali povsod po Evropi, izrecno pa je vlada omenila odločbo nemškega zveznega upravnega sodišča, ki naj bi potrjevalo njeno stališče. Pri tako visokih stopnjah alkoholiziranosti, ki kažejo na določeno mero navajenosti, če že ne odvisnosti,1 bi ne bilo le nesmiselno, temveč tudi nevarno razlikovati med poklicnimi in nepoklicnimi vozniki oziroma prvim dajati še bonitete. V evropskih državah, v katerih uporabljajo kazenske točke (Nemčija, Francija, Anglija), naj bi bila vožnja pod vplivom alkohola sankcionirana z največjim številom točk, v Angliji pa naj bi voznik izgubil vozniško dovoljenje. Kazenske točke naj bi se povsod seštevale ne glede na to, s katero kategorijo vozil je bil prekršek storjen. Vezane so namreč na imetnika vozniškega dovoljenja, ki naj bi bil (ali pa ne) glede na svoje telesne in duševne značilnosti sposoben za varno vožnjo in osebnostno primeren za voznika. Poleg tega naj bi bili medicinski in psihološki kriteriji za vožnjo vozil višjih kategorij strožji od tistih za nižje kategorije. V primeru ugoditve zahtevi pa bi se zgodilo ravno nasprotno. Kazenske točke naj bi v primerjanih državah dobival le manjši delež voznikov (manj kot 10%), delež tistih, ki izgubijo vozniško dovoljenje, pa naj bi bil od dva do tri na tisoč imetnikov vozniških dovoljenj.