TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Dolžnik se lahko upre prenosu terjatve (z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o prenosu terjatve) bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Navedbe, ki jih dolžnik v zvezi s tem poda, pa morajo biti substancirane, kar pomeni, da mora navesti dejstva, ki ničnost prenosa utemeljujejo in zanje predložiti dokaze. Breme substanciranja je odvisno od možnosti dostopa do relevantnih informacij. Narava terjatve, ki se prenaša, in s tem dopustnost prenosa te terjatve, sodi v dolžnikovo zaznavno območje in se lahko o tem izreče. Glede drugih razlogov neveljavnosti odstopa terjatve pa je treba izhajati iz izhodišča, da dolžnik ni stranka pogodbe, s katero se terjatev prenaša, in ima tako položaj tretje osebe. To pa pomeni, da mora navesti ne samo domnevno podlago ničnosti, ampak tudi v čem je njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov. Na ničnost se namreč lahko sklicuje zgolj tisti, ki ima pravni interes, torej tisti, ki bo od ugotovitve ničnosti imel kakšno korist. Tega trditvenega bremena pa dolžnica ni zmogla.

Določbe ZUKSB splošnim določbam OZ ne nasprotujejo niti njihove uporabe ne izključujejo.

Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Obvestilo dolžniku o odstopu tako ni pomembno za sklenitveno pogodbeno fazo, temveč za fazo izpolnitve pogodbe. Glede na navedeno ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati sklepa o izvršbi, ker upnik v predlogu za izvršbo ni izkazal, da je bil glavni dolžnik ter dolžnica obveščena o prenosu terjatve. Za dovolitev izvršbe v korist upnika, ki ni upnik po izvršilnem naslovu, je zadostovala določna označba javne ali po zakonu overjene listine, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena nanj.