TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob reševanju pritožbe pooblaščenca oškodovanca kot tožilca A. D. se izpodbijana sodba glede dejanj pod točkama II. in III. izreka po uradni dolžnosti razveljavi in obtožnica oškodovanca kot tožilca A. D. z dne 21. 6. 2019 zoper obdolženega M. K.,

1. da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabil svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanjem podjetja ali vodenjem gospodarske dejavnosti, prestopil meje svojih pravic in pooblastil s tem, da je v nasprotju z zahtevano skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah ZGD-1 (Ur. l. RS št. 42/2006 s spremembami in dopolnitvami)

a) kot prokurist družbe I. C. d.o.o. iz koristoljubnosti dne 6. 5. 2016 v Delavski hranilnici v Murski Soboti, Lendavska ulica , dvignil z računa družbe I. C. d.o.o. št. 61000- gotovino v znesku 3.100,00 EUR in si jo protipravno prilastil, prav tako pa brez pravne podlage in vednosti drugih družbenikov odredil prenakazilo zneska 200,00 EUR z računa družbe I. C. d.o.o. na TRR družbe L. P. d.o.o. s tem pa je sebi in družbi L. P. d.o.o., katere lastnik in družbenik je, pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 3.300,00 EUR,

b) kot direktor družbe L. P. d.o.o. M. S., brez pravne podlage in brez soglasja lastnika motornega vozila I. C. d.o.o. v času od 25. 7. 2016 do 19. 10. 2016 nezakonito uporabljal osebni avtomobil Mercedes Viano 2.2 reg. št. MS C5-, katerega je imel v posesti in uporabi ter ga kljub pozivu družbe z dne 4. 10. 2016 ni vrnil, s čimer je v nasprotju z zahtevano skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika onemogočil lastniku vozila uporabo le-tega in ga zaradi neuporabe oškodoval za 1.500,00 EUR,

2. da je omogočil sestavo lažne poslovne listine in tako lažno poslovno listino uporabil kot resnično na ta način, da je točneje neugotovljenega dne v času od 26. 7. 2016 do 17. 10. 2016 v Murski Soboti sestavil lažno poslovno listino in sicer račun št. 00006-2016 z dne 26. 7. 2016 v znesku 11.700,00 EUR, naslovljenega na družbo I. C. d.o.o. in na podlagi tega računa vložil predlog za izvršbo, čeprav račun ni bil knjižen v poslovnih knjigah družbe L. P. d.o.o. in nima podlage v poslovanju med družbama L. P. d.o.o. in I. C. d.o.o. ter je tako v celoti lažen,

s čimer naj bi storil pod točko 1. dve kaznivi dejanji zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika in pod točko 2. kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika,

po 1. točki prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku zavrže.

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanec kot tožilec A. D. za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v celoti napoti na pravdo.

III. Po drugem in tretjem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku mora oškodovanec kot tožilec A. D. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, ki so nastali po tem, ko je prevzel pregon od državnega tožilca, do tedaj nastali stroški pa obremenjujejo proračun.

IV. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca A. D. glede dejanja pod točko I. izreka izpodbijane sodbe se zavrne kot neutemeljena in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Oškodovanec kot tožilec A. D. je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.