TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrneta zahtevka, ki se glasita:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožniku I. D. 3.338,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča I. stopnje dalje do plačila, vse v 15-dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna plačati tožniku I. D. 3.338,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: od 800.000,00 SIT od 15.6.2006 do 31.12.2006, ter od 3.338,34 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, in mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.“

Tožeča stranka je v roku 15. dni dolžna toženi stranki povrniti 1.024,49 € pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Pri odgovornosti države zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku gre za posebno vrsto odgovornosti, ki meji na objektivno odgovornost, ker se država ne more ekskulpirati drugače, kot da dokaže, da je poseg v pravico nastal izven njene sfere, praviloma zaradi ravnanja oškodovanca samega, drugih udeležencev v postopku ali zaradi drugih okoliščin, kot je na primer zapletenost zadeve. V primeru sojenja v nerazumnem roku oškodovanec do odškodnine upravičen, ne glede na to, ali je v postopku, v katerem je do kršitve oz. protipravnega stanja prišlo, uspel ali ne.

Pri obravnavani odgovornosti države zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku je glede na veliko število istovrstnih zadev in spornost tematike, sodišče kljub temu, da materialno pravo sodišče mora poznati, upravičeno čakalo na rešitev vzorčnih primerov, potem pa še na odločitev ustavnega sodišča. Tak način dela sodišča je pripeljal do pravilne, za tožnika ugodne rešitve delovnega spora. Sodišče je ravnalo pravilno, da je pravilnost odločitve postavilo pred pred hitrost odločanja. Te okoliščine utemeljujejo zaključek, da postopanje sodišča ni bilo protipravno.