TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s točkami 3, 4 in 5 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„Tožena stranka mora v roku 30 dni od vročitve te sodbe izdati nov upravni akt, v katerem bo odločila o pravici do nadomestila za invalidnost ter o višini in izplačevanju tega nadomestila.“

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Čeprav je Ustavno sodišče v razlogih svoje odločbe navedlo, da glede na različno naravo kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu pravice teh zavarovancev in delavcev niso nujno enake, pri čemer je omenilo zlasti pravico do premestitve, je ob izostanku ustrezne zakonske ureditve za samozaposlene, ki še vedno opravljajo delo in so zavarovani, v skladu s 3. členom ZS treba primerjati položaj delavca, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, in ki lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in ima prav zato tudi pravico do premestitve in drugih pravic, s položajem samozaposlenega, ki v okviru svojega poklica po ugotovitvi omejene zmožnosti začne opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica, ne pa del, za katera v skladu z invalidsko odločbo ni več sposoben.

Odločitev o priznanju nadomestila za invalidnost je preuranjena, saj tožena stranka niti sodišči druge in prve stopnje doslej nista ugotavljali dejstev v smeri, katera dela, če sploh, tožnik ob ugotovljeni omejeni delovni zmožnosti v svojem poklicu še naprej opravlja. Gre za presojo izpolnjevanja pogoja za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost iz četrte alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1 (zaposlitev na drugem delovnem mestu), ki jo je treba razlagati z upoštevanjem razlogov, zaradi katerih je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1.