TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodna praksa je že večkrat potrdila, da je socialno stisko mogoče šteti za izjemno okoliščino iz prvega odstavka 104. člena SZ-1. Zgolj obstoj zakonskih pogojev za odpoved najemne pogodbe (kot je neplačevanje stroškov) ne zadostuje za poseg v posameznikovo ustavno pravico, temveč je potrebno presojati, ali je ukrep nujen, primeren in sorazmeren. ESČP določa, da ne zadošča, da se sorazmernost ukrepa presoja šele v morebitnem izvršilnem postopku, ampak mora biti ta presoja opravljena tekom neodvisnega pravdnega postopka. Pri presoji, ali obstoj izjemnih okoliščin lahko prepreči odpoved najemne pogodbe, mora sodišče upoštevati vse relevantne okoliščine konkretnega primera ter opraviti tehtanje med ustavno varovanimi pravicami pravdnih strank.

Pri tehtanju relevantnih interesov se bo prvostopno sodišče moralo opredeliti do vseh zatrjevanih okoliščin, ki so za končno odločitev relevantne, tako na strani tožnika, kot tudi toženke. Upoštevati bo moralo, da imajo tožnikovi interesi praviloma manjšo težo, saj je v primeru obstoja neprofitnega najemnega razmerja izrazito poudarjeno načelo socialne države. Ugotoviti bo moralo, kakšni so razlogi toženke za neplačevanje stroškov, ali je objektivno plačilno nezmožna, in oceniti njeno dosedanje ukrepanje pri reševanju nastale situacije. Po drugi strani bo težo pripisalo tudi interesom najemodajalca in njegovem dolgotrajnem trpljenju toženkine plačilne nesposobnosti.