TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Že samo enkratna zamuda pri predaji otroka na stik, tako kot preprečitev stika, lahko predstavlja kršitev začasne odredbe, ki opravičuje izrek denarne kazni. Vendar to ni samo po sebi umevno. Kadar je zamudo ali izostanek stika treba pripisati življenjsko logičnim in možnim (nepredvidenim) okoliščinam, ne pa poskusu preprečevanja stika, denarno kaznovanje ni na mestu.

Pri domala vsakem že pred polnoletnostjo (pri nekaterih pa že precej pred njo) nastopi trenutek, ko sta zrelost in osebnostna drža takšni, da bi bilo siljenje v stike prav tako nepredstavljivo kot pri odraslih. Še več – bilo bi škodljivo; ne le akutno škodljivo za otroka oziroma mladostnika, ampak še za njegov odnos z osebo, s katero naj bi otrok imel stike, posledično pa tudi dolgoročno za osebnostni razvoj tega otroka (ali mladostnika).

Izrek denarne kazni je lahko samo posledica kršitve obveznosti iz sodne odločbe, ne pa (v odsotnosti kršitve konkretne dolžnosti iz začasne odredbe) morda splošne zakonske dolžnosti staršev iz drugega odstavka 141. člena DZ, po kateri mora vsaka oseba, h kateri je otrok nameščen, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike in si prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev.