TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zagovornice obdolženega D.S. se zavrne kot neutemeljena.

Takšnemu stališču ne gre pritrditi. Res je, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-312/21 z dne 13. 2. 2014 med drugim odločilo, da je bila prva alineja prvega odstavka 63. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) v neskladju z Ustavo, v kolikor je omogočala, da se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, hranili vse do zastaranja kazenskega pregona. Vendar pa pritožnica očitno prezre, da je ob upoštevanju zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, preiskovalna sodnica pravilno ugotovila, da obdolženec zaradi dogodka na škodo A.B. z dne 12. 7. 2007, ko so bile na kraju dejanja z oblačil oškodovanke odvzete biološke sledi, v bazi podatkov DNK še ni bil identificiran. Ravno navedena okoliščina je (navljub drugačnemu stališču pritožnice) tudi po oceni pritožbenega sodišča pravno relevantna za presojo zakonitosti hrambe DNK profila. Do obdolženčeve identifikacije je namreč prišlo šele zaradi izmenjave DNK profilov z Republiko Nemčijo v letu 2018, pri čemer je izpostaviti, da pritožnica domneve o zakonitosti pridobitve in hrambe DNK v nemški bazi, ne izpodbija. Sicer je res, kot to zatrjuje pritožnica, da je oseba, kateri je najden DNK pripadal, bila nakazani storilec, vendar pa je poudariti, da le-ta ni bil poimensko znan, s tem pa niti ni mogel imeti formalnega statusa osumljenca. Na podlagi 144. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je osumljenec namreč oseba, zoper katero je pred uvedbo kazenskega postopka pristojni državni organ opravil določeno dejanje ali ukrep zaradi obstoja razlogov za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. Tako ne držijo niti pritožbene navedbe, da je bil obdolženec de facto osumljenec, ker da je bil na oblačilih oškodovanke najden njegov DNK profil. Obdolženec namreč v času pridobitve DNK vzorca ni bil identificiran in tako ni mogel biti osumljen storitve tega kaznivega dejanja, kljub temu da je potencialna identifikacija obstajala, kot se je ta, na podlagi v letu 2017 v Republiki Nemčiji pridobljenega DNK, dejansko realizirala v letu 2018.