Odločba o ugotovitvi, da je prvi stavek prvega odstavka 193. člena Zakona o prekrških v neskladju z Ustavo

3062. Odločba o ugotovitvi, da je prvi stavek prvega odstavka 193. člena Zakona o prekrških v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-94/13-14

Datum: 2. 10. 2014

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, na seji 2. oktobra 2014

Prvi stavek prvega odstavka 193. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13 in 111/13) je, kolikor izključuje pravico do povračila plačane globe tudi v primeru, ko je prišlo do ustavitve postopka o prekršku zaradi zastaranja, v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do uveljavitve drugačne zakonske ureditve ima pravico do povrnitve neupravičeno plačane globe tudi oseba, ki ji je bila v postopku o prekršku pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena, odpravljena ali razveljavljena in postopek zoper njo pravnomočno ustavljen zato, ker je nastopilo zastaranje.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v zadevi št. VII Pg 8/2012 prekinilo pravdni postopek in na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 193. člena ter 198. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Predlagatelj zatrjuje, da izpodbijani določbi součinkujeta tako, da skupaj izključujeta pravico do povrnitve škode, kadar je do ustavitve postopka o prekršku prišlo iz drugih razlogov kot pa zato, ker storjeno dejanje ni prekršek, ali zato, ker je izključena storilčeva odgovornost za prekršek. Takšna ureditev naj bi bila v nasprotju z Ustavo, saj tožnico postavlja v položaj, ko ne more zahtevati odškodnine oziroma povrnitve globe, čeprav je temelj za izrek in odmero globe odpadel. S tem naj bi se ustvarjal simbolni vtis, da je bila tožnica obsojena, čeprav obsodilne sodbe ni več. Takšna ureditev naj ne bi zanikala le domneve nedolžnosti, temveč naj bi bila tožnici odvzeta tudi pravica do odškodnine. Po mnenju predlagatelja je možnih več kvalifikacij ustavnega neskladja, še najbolj pa z vidika domneve nedolžnosti (27. člen Ustave) ali z vidika pravice do rehabilitacije in odškodnine (30. člena Ustave), ki naj bi bila poseben izraz domneve nedolžnosti. Besedna zveza kaznivo dejanje naj ne bi izključevala kvalifikacije neskladja po 30. členu Ustave, kar predlagatelj utemeljuje s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-33/95 z dne 11. 7. 1996 (Uradni list RS, št. 39/96, in OdlUS V, 116) ter na presojo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).1 Predlagatelj zatrjuje, da ni videti stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo treba na način, kot izhaja iz izpodbijanih določb ZP-1, izključiti ustavno pravico do povrnitve škode, če je bil postopek ustavljen zaradi zastaranja. Z zavrnitvijo zahtevka za vračilo globe, ki jo je tožnica plačala, bi se po mnenju predlagatelja sodišče postavilo na stališče, ki bi impliciralo, da je tožnica odgovorna za prekršek, ne da bi o njegovem obstoju in o tožničini odgovornosti zanj obstajala veljavna sodba prekrškovnega sodišča in ne da bi bilo mogoče sodbo o tem kdaj izdati.