TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„I. Ugotovi se obstoj terjatve tožnice do toženke v znesku 484,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2018 dalje do plačila.

II. Ugotovi se obstoj terjatve toženke do tožnice v znesku 390,40 EUR.

III. Po pobotu obeh terjatev ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 35494/2016 z dne 12. 4. 2016, v prvem odstavku izreka v veljavi za znesek 93,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2018 dalje do plačila, v ostalem delu pa se sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Tožnica je dolžna toženki v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, v znesku 441,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna toženki v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v znesku 167,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz citirane določbe 191. člena OZ, je napačen. Ta zakonska določba zahteva plačnikovo vedenje (prepričanje) in ne zgolj njegovo dopuščanje možnosti („zdeti se“), da plačuje nekaj, kar ni dolžan. Ker torej iz ugotovitev izpodbijanje sodbe ne izhaja, da je toženka vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna, v obravnavanem primeru ni podlage za uporabo določbe 191. člena OZ, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje.

V lastni zadevi, če torej sam nastopa kot tožnik ali toženec, odvetnik nima pravice do povračila stroškov po odvetniški tarifi.