Nalaganje dokumenta...
Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 48-1858/2013, stran 5485 DATUM OBJAVE: 4.6.2013
RS 48-1858/2013
1858. Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1)
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1)
o razglasitvi Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1)
Razglašam Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 23. maja 2013.
Št. 003-02-5/2013-11
Ljubljana, dne 31. maja 2013
Borut Pahor l.r.
Predsednik
Republike Slovenije
Z A K O N
O SODELOVANJU V KAZENSKIH ZADEVAH Z DRŽAVAMI ČLANICAMI EVROPSKE UNIJE (ZSKZDČEU-1)
O SODELOVANJU V KAZENSKIH ZADEVAH Z DRŽAVAMI ČLANICAMI EVROPSKE UNIJE (ZSKZDČEU-1)
I. DEL
TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
Vsebina zakona
(1)
Ta zakon ureja sodelovanje v kazenskih zadevah med pristojnimi organi Republike Slovenije in drugih držav članic Evropske unije.
(2)
Sodelovanje v kazenskih zadevah iz prejšnjega odstavka obsega:
1.
medsebojno priznavanje in izvrševanje:
a)
odločb pravosodnih organov zaradi prijetja in predaje oseb, zasega in odvzema predmetov, začasnega zavarovanja zahtevkov za odvzem premoženjske koristi in odvzema premoženjske koristi,
b)
odločb sodišč ali drugih pristojnih organov za pridobitev predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih postopkih ter postopkih za prekrške,
c)
odločb sodišč, s katerimi so izrečene kazni zapora, varnostni ukrepi in drugi ukrepi, povezani z odvzemom prostosti,
č)
odločb sodišč, s katerimi so izrečeni ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka,
d)
odločb sodišč oziroma pristojnih organov, s katerimi so izrečene pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, pogojne odložitve izreka kazni, alternativne sankcije ter odločbe o pogojnem odpustu z varstvenim nadzorstvom,
e)
odločb pristojnih organov, s katerimi so izrečene denarne sankcije;
2.
odstop in prevzem kazenskega pregona;
3.
pravno pomoč v kazenskih zadevah, vključno z ustanovitvijo skupnih preiskovalnih skupin in skupnim izvajanjem preiskovalnih ukrepov;
4.
druge oblike sodelovanja v skladu s pravno ureditvijo v Evropski uniji in v njenih državah članicah.
2. člen
Uporaba tega zakona, drugih predpisov in prenos pravnih aktov Evropske unije
(1)
Določbe tega zakona se ne uporabljajo za vprašanja sodelovanja v kazenskih zadevah, ki so drugače urejena s pravnim aktom Evropske unije, ki se neposredno uporablja, ali z mednarodno pogodbo.
(2)
Določbe II. dela tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za postopek predaje med Republiko Slovenijo ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško na podlagi Sporazuma med Evropsko unijo ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško o postopku predaje med državami članicami Evropske unije ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško.
(3)
Glede vprašanj sodelovanja v kazenskih zadevah, ki v tem zakonu niso posebej urejena, se v skladu z njihovo naravo po pravu Republike Slovenije smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika ter zakonov, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, kazenski postopek, izvrševanje kazenskih sankcij in prekrške.
(4)
Ta zakon določa medsebojno priznavanje in izvrševanje odločb pravosodnih organov zaradi prijetja in predaje oseb, zasega in odvzema predmetov, začasnega zavarovanja zahtevkov za odvzem premoženjske koristi in odvzema premoženjske koristi, odločb sodišč ali drugih pristojnih organov za pridobitev predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih postopkih ter postopkih za prekrške, odločb sodišč, s katerimi so izrečene kazni zapora, varnostni ukrepi in drugi ukrepi, povezani z odvzemom prostosti, odločb sodišč, s katerimi so izrečeni ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, odločb sodišč oziroma pristojnih organov, s katerimi so izrečene pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, pogojne odložitve izreka kazni, alternativne sankcije ter odločbe o pogojnem odpustu z varstvenim nadzorstvom, odločb pristojnih organov, s katerimi so izrečene denarne sankcije, ustanovitev skupnih preiskovalnih skupin in skupno izvajanje preiskovalnih ukrepov, izmenjavo podatkov iz kazenske evidence ter sodelovanje z Eurojustom in Evropsko pravosodno mrežo v skladu z:
1.
Sklepom Sveta 2002/187/PNZ z dne 28. februarja 2002 o ustanovitvi Eurojust-a za okrepitev boja proti težjim oblikam kriminala (UL L 63, 6. 3. 2002, str. 1), zadnjič spremenjenim s Sklepom Sveta 2009/426/PNZ z dne 16. decembra 2008 o okrepitvi Eurojusta in spremembi Sklepa 2002/187/PNZ o ustanovitvi Eurojust-a za okrepitev boja proti težjim oblikam kriminala (UL L 138, 4. 6. 2009, str. 14), (v nadaljnjem besedilu: Sklep Sveta 2002/187/PNZ);
2.
Okvirnim sklepom Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL L 190, 18. 7. 2002, str. 1), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81, 27. 3. 2009, str. 24), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ);
3.
Okvirnim sklepom Sveta 2002/465/PNZ z dne 13. junija 2002 o skupnih preiskovalnih skupinah (UL L 162, 20. 6. 2002, str. 15), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2002/465/PNZ);
4.
Okvirnim sklepom Sveta 2003/577/PNZ z dne 22. julija 2003 o izvrševanju sklepov o zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji (UL L 196, 2. 8. 2003, str. 45), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2003/577/PNZ);
5.
Okvirnim sklepom Sveta 2005/212/PNZ z dne 24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji (UL L 68, 15. 3. 2005, str. 49), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2005/212/PNZ);
6.
Okvirnim sklepom Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni (UL L 76, 22. 3. 2005, str. 16), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81, 27. 3. 2009, str. 24), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2005/214/PNZ);
7.
Okvirnim sklepom Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. oktobra 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi (UL L 196, 2. 8. 2003, str. 45), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. 2. 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81, 27. 3. 2009, str. 24), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2006/783/PNZ);
8.
Okvirnim sklepom Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji (UL L 327, 5. 12. 2008, str. 27), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81, 27. 3. 2009, str. 24), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ);
9.
Okvirnim sklepom Sveta 2008/947/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb in pogojnih odločb zaradi zagotavljanja nadzorstva nad spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami (UL L 337, 16. 12. 2008, str. 102), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81, 27. 3. 2009, str. 24), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2008/947/PNZ);
10.
Sklepom Sveta 2009/426/PNZ z dne 16. decembra 2008 o okrepitvi Eurojusta in spremembi Sklepa 2002/187/PNZ o ustanovitvi Eurojusta za okrepitev boja proti težjim oblikam kriminala (UL L 138, 4. 6. 2009, str. 14), (v nadaljnjem besedilu: Sklep Sveta 2009/426/PNZ);
11.
Sklepom Sveta 2008/976/PNZ z dne 16. decembra 2008 o Evropski pravosodni mreži (UL L 348, 24. 12. 2008, str. 130), (v nadaljnjem besedilu: Sklep Sveta 2008/976/PNZ);
12.
Okvirnim sklepom Sveta 2008/978/PNZ z dne 18. decembra 2008 o evropskem dokaznem nalogu za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih postopkih (UL L 350, 30. 12. 2008, str. 72), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ);
13.
Okvirnim sklepom Sveta 2009/315/PNZ z dne 26. februarja 2009 o organizaciji in vsebini izmenjave informacij iz kazenske evidence med državami članicami (UL L 93, 7. 4. 2009, str. 23), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2009/315/PNZ);
14.
Sklepom Sveta 2008/316/PNZ z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) na podlagi člena 11 Okvirnega sklepa Sveta 2009/315/PNZ (UL L 93, 7. 4. 2009, str. 33), (v nadaljnjem besedilu: Sklep Sveta 2008/316/PNZ);
15.
Okvirnim sklepom Sveta 2009/829/PNZ z dne 23. oktobra 2009 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odločb o nadzornih ukrepih med državami članicami Evropske unije kot alternativi začasnemu priporu (UL L 294, 11. 11. 2009, str. 20), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2009/829/PNZ);
16.
Okvirnim sklepom Sveta 2009/984/PNZ z dne 30. novembra 2009 o preprečevanju in reševanju sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih (UL L 328, 15. 12. 2009, str. 42), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2009/984/PNZ).
(5)
V razmerju do držav, ki niso prenesle aktov iz prejšnjega odstavka v notranjo zakonodajo, se namesto določb tega zakona uporabljajo ustrezne določbe zakona, ki ureja kazenski postopek, in mednarodnih pogodb.
3. člen
Načelo vzajemnega priznavanja
V postopkih po II. delu ter po 8., 9., 12., 14., 16., 18., 20. in 22. poglavju tega zakona pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.
4. člen
Načelo učinkovite pomoči
V postopkih po tem zakonu so pristojni organi v Republiki Sloveniji v okviru svojih pristojnosti in v skladu s temeljnimi načeli pravnega reda Republike Slovenije dolžni ravnati tako, da se v največji možni meri doseže namen sodelovanja v korist izvedbe kazenskega postopka v drugi državi članici ali v Republiki Sloveniji oziroma drugih postopkov, ki jih ureja ta zakon.
5. člen
Načelo hitrosti postopka
Če je za zadeve enake vrste tako določeno v pravnem redu Republike Slovenije, mora sodelovanje v kazenskih zadevah po tem zakonu potekati prednostno in hitro.
6. člen
Občevanje pristojnih organov
(1)
Pristojni domači in tuji organi občujejo neposredno.
(2)
Če je država določila centralni organ, poteka občevanje preko tega organa.
(3)
Za ugotavljanje pristojnega organa se lahko opravljajo poizvedbe s pomočjo Eurojusta, kontaktnih točk Evropske pravosodne mreže ali ministrstva, pristojnega za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).
(4)
Nalog in druga pisanja v zvezi z izvajanjem tega zakona se posredujejo v izvirniku, overjeni kopiji ali drugi pisni obliki po pošti, po telefaksu, v elektronski obliki ali z drugim varnim tehničnim sredstvom, ki med prenosom dokumenta zagotavlja tveganju za njegovo razkritje primerno stopnjo zavarovanja osebnih podatkov, pri čemer mora biti med prenosom zagotovljena njihova nečitljivost oziroma neprepoznavnost, ter izvršitvenemu pravosodnemu organu omogoča preveriti verodostojnost pošiljatelja in podatkov.
(5)
Če obstajajo težave pri pošiljanju ali preverjanju verodostojnosti dokumentacije, ki se ne morejo odpraviti neposredno, se nalog in druga pisanja lahko pošiljajo tudi s posredovanjem ministrstva.
(6)
Pristojni domači organi sprejemajo zaprosila tujih pristojnih organov v slovenskem ali angleškem jeziku ter občujejo z njimi v jezikih, ki jih druga država sprejema, če s tem zakonom ni za posamezne zadeve drugače določeno.
7. člen
Stroški
Stroške, ki nastanejo pri izvajanju določb tega zakona na ozemlju Republike Slovenije, krijejo državni organi in drugi nosilci javnih pooblastil, ki so pristojni za vodenje postopkov in izvrševanje ukrepov po notranjem pravu Republike Slovenije.
8. člen
Pomen izrazov
Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
1.
»država članica« je država članica Evropske unije;
2.
»tretja država« je država, ki ni članica Evropske unije;
3.
»država izdaje« ali »država odreditve« je država članica, katere pristojni organ je izdal odločbo ali ukrep, ki se izvršuje v drugi državi članici;
4.
»država izvršitve« je država članica, katere pristojni organ izvrši odločbo ali ukrep za drugo državo članico;
5.
»centralni organ« je organ države članice, ki je po zakonodaji te države pristojen za administrativno pošiljanje in prejemanje nalogov, zaprosil za mednarodno pravno pomoč, drugih listin zaradi sodelovanja v kazenskih zadevah in s tem povezanim uradnim poslovanjem;
6.
»ministrstvo« je ministrstvo, pristojno za pravosodje, ki je v Republiki Sloveniji centralni organ za zadeve, za katere ta zakon tako določa;
7.
»odreditveni pravosodni organ« oziroma »pristojni organ države izdaje« je pravosodni organ države odreditve oziroma pristojni organ države izdaje, ki je po njenem pravu pristojen za izdajo odločbe ali ukrepa, ki se izvršuje po tem zakonu;
8.
»izvršitveni pravosodni organ« je pravosodni organ države izvršitve, ki je po njenem pravu pristojen za odločanje o izvršitvi oziroma za izvršitev odločbe ali ukrepa, ki se izvršuje po tem zakonu;
9.
»domače sodišče« je pristojno sodišče Republike Slovenije v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno;
10.
»evropski nalog za prijetje in predajo« (v nadaljnjem besedilu: nalog) je odločba, ki jo izda pravosodni organ države članice z namenom, da bi druga država članica prijela in ji predala osebo zaradi izvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti;
11.
»predaja« je izvršitev naloga v državi članici s prepustitvijo zahtevane osebe pristojnemu organu druge države članice, ki je odredila nalog;
12.
»prijetje« je odvzem prostosti osebi, zoper katero je odrejen nalog;
13.
»odločba o zavarovanju« je vsaka odločba oziroma ukrep, ki ga sprejme pristojni organ države izdaje v kazenskem postopku ali zaradi njega, s katerim se prepreči kakršnokoli uporabo, prikritje, uničenje, spremembo, prenos, obremenitev ali odtujitev premoženja z namenom začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ali da se zaradi zavarovanja dokazov tako ravnanje prepreči glede predmetov, ki utegnejo biti dokaz ali se morajo odvzeti v kazenskem postopku;
14.
»premoženje« je vsaka materialna ali nematerialna, premična ali nepremična dobrina, dohodki ter pravna ali druga listina, ki daje pravni naslov ali pravni interes na premoženju, in ima denarno vrednost;
15.
»Eurojust« je pravna oseba Evropske unije, ki je bila s Sklepom Sveta z dne 28. februarja 2002 o ustanovitvi Eurojusta za okrepitev boja proti težjim oblikam kriminala (2002/187/PNZ) (UL L 63, 6. 3. 2002, str. 1) ustanovljena za pospešeno preprečevanje hudih kaznivih dejanj;
16.
»Evropska pravosodna mreža v kazenskih zadevah« ali »EPN« je povezava nacionalnih kontaktnih točk držav članic, namenjena olajšanju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ki je bila ustanovljena s skupnim ukrepom Sveta o vzpostavitvi Evropske pravosodne mreže z dne 29. junija 1998.
II. DEL
POSTOPEK ZA PRIJETJE IN PREDAJO MED DRŽAVAMI ČLANICAMI
1. poglavje
Splošne določbe
9. člen
Dopustnost izvršitve naloga v Republiki Sloveniji
(1)
Predaja osebe na podlagi naloga je dopustna, če je nalog odrejen zaradi kaznivega dejanja, za katero je v državi odreditve kot zgornja meja predpisana kazen odvzema prostosti najmanj eno leto ali zaradi izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, najmanj štirih mesecev in če je dejanje, za katerega se zahteva predaja, kaznivo tudi po domačem kazenskem zakonu (dvojna kaznivost).
(2)
Dvojne kaznivosti se ne ugotavlja, če je nalog odrejen zaradi kaznivega dejanja, za katero je po pravu države odreditve kot zgornja meja predpisana kazen odvzema prostosti najmanj treh let in gre po pravu te države za eno izmed naslednjih kaznivih dejanj:
-
pripadnost kriminalni združbi,
-
terorizem,
-
trgovina z ljudmi,
-
spolno izkoriščanje otrok in otroška pornografija,
-
nedovoljena trgovina s prepovedanimi drogami,
-
nedovoljena trgovina z orožjem, strelivom in razstrelivi,
-
korupcija,
-
goljufije, vključno s tistimi, ki škodijo finančnim interesom Evropskih skupnosti kot jih določa Konvencija o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti z dne 26. julija 1995 (UL C 316, 27. 11. 1995),
-
pranje denarja,
-
ponarejanje denarja,
-
kazniva dejanja, storjena z uporabo računalnika,
-
kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine, vključno z nedovoljenim prometom z ogroženimi živalskimi ter rastlinskimi vrstami in podvrstami,
-
omogočanje prepovedanega prehoda čez državno mejo in bivanja v državi,
-
umor in huda telesna poškodba,
-
nedovoljena trgovina s človeškimi organi in tkivi,
-
ugrabitev, protipraven odvzem prostosti in jemanje talcev,
-
rasizem in ksenofobija,
-
rop v skupini ali oborožen rop,
-
nedovoljen promet s kulturnimi dobrinami, vključno s starinami in umetniškimi deli,
-
preslepitev,
-
izsiljevanje in oderuštvo,
-
ponarejanje industrijskih izdelkov in prodaja takih izdelkov,
-
ponarejanje uradnih listin in promet z njimi,
-
ponarejanje plačilnih sredstev,
-
nedovoljena trgovina s hormonskimi snovmi in drugimi spodbujevalci rasti,
-
nedovoljena trgovina z jedrskimi in radioaktivnimi snovmi,
-
trgovina z ukradenimi vozili,
-
posilstvo,
-
požig,
-
kazniva dejanja iz pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča, ustanovljenega z Rimskim statutom,
-
ugrabitev letala ali ladje,
-
sabotaža.
(3)
Pravna opredelitev kaznivega dejanja in predpisana kazen za vrste kaznivih dejanj, naštete v prejšnjem odstavku, je v izključni pristojnosti odreditvenega pravosodnega organa.
(4)
Če je dovoljena predaja osebe zaradi kaznivega dejanja iz prvega odstavka tega člena, se predaja lahko dovoli tudi za dejanja, ki se tako po zakonu države odreditve kot tudi po zakonu države izvršitve kaznujejo s kaznijo odvzema prostosti oziroma varnostnim ukrepom ali drugim ukrepom kazenskega sodišča, pa ne izpolnjujejo pogoja glede predpisane kazni iz prvega odstavka tega člena (akcesorna predaja).
10. člen
Razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe
Predaja zahtevane osebe se zavrne v naslednjih primerih:
1.
če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, ki bi bilo v Republiki Sloveniji obseženo z amnestijo, če bi bili organi Republike Slovenije pristojni za pregon in sojenje storilki ali storilcu (v nadaljnjem besedilu: storilec) tega dejanja;
2.
če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila zahtevana oseba že pravnomočno oproščena ali obsojena v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici ali tretji državi, pod pogojem, da je v primeru izrečene kazni kazen že prestala ali jo prestaja ali se po zakonodaji države, ki je kazen izrekla, kazen ne more več izvršiti;
3.
če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil v Republiki Sloveniji zoper zahtevano osebo pravnomočno ustavljen kazenski postopek ali je bila obtožba pravnomočno zavrnjena ali kadar je pristojna državna tožilka ali pristojni državni tožilec (v nadaljnjem besedilu: državni tožilec) zavrgel kazensko ovadbo, ker je osumljenka ali osumljenec (v nadaljnjem besedilu: osumljenec) izpolnil sporazum v postopku poravnavanja ali, ker je osumljenec po navodilih državnega tožilca izpolnil naloge za zmanjšanje ali odpravo škodljivih posledic kaznivega dejanja v skladu z določili zakona, ki ureja kazenski postopek;
4.
če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, ki ga je storila zahtevana oseba, ko še ni bila stara 14 let;
5.
če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, za katerega bi v Republiki Sloveniji kazenski pregon ali izvršitev kazni zastarala, če bi bilo domače sodišče pristojno za pregon ali za izvršitev kazni;
6.
če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, ki ni kaznivo po domačem kazenskem zakonu, pa ni moč uporabiti izjeme iz drugega odstavka prejšnjega člena. Če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, povezanih z davki in dajatvami, carino in deviznim poslovanjem, se predaje ne sme zavrniti iz razloga, da domača zakonodaja ne odmerja enakih davkov, dajatev ter carinskih in deviznih predpisov, kot zakonodaja države odreditve;
7.
če teče zoper zahtevano osebo kazenski postopek v Republiki Sloveniji zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, če gre za kaznivo dejanje, storjeno proti Republiki Sloveniji, če gre za kaznivo dejanje, storjeno proti državljanki ali državljanu (v nadaljnjem besedilu: državljan) Republike Slovenije pa, če ni dano zavarovanje za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka oškodovanke ali oškodovanca (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec);
8.
če obstajajo utemeljeni razlogi za sklepanje, da je bil nalog odrejen z namenom kazenskega pregona in kaznovanja zahtevane osebe zaradi njenega spola, rase, vere, etničnega porekla, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali bi bil lahko iz teh razlogov njen položaj bistveno slabši;
9.
če odreditveni pravosodni organ ni podal zagotovil, določenih v 14. členu tega zakona;
10.
če je odrejen nalog zaradi izvršitve kazni zapora ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti in zahtevana oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, na podlagi katerega je bila izdana odločba, razen če so izpolnjeni pogoji za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti.
11. člen
Fakultativni razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe
Predaja zahtevane osebe se lahko zavrne v naslednjih primerih:
1.
če teče zoper zahtevano osebo kazenski postopek v Republiki Sloveniji zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, če bi se kazenski postopek očitno lažje izvedel v Republiki Sloveniji;
2.
če je bila v Republiki Sloveniji s pravnomočnim sklepom zahteva za preiskavo zavrnjena, ker ni bil podan utemeljen sum, da je zahtevana oseba storila kaznivo dejanje, zaradi katerega je odrejen nalog in državni tožilec izjavi, da bo znova predlagal uvedbo kazenskega postopka;
3.
če je odrejen nalog zaradi izvršitve kazni zapora in je zahtevana oseba državljan Republike Slovenije, ali državljan članice, ki prebiva na ozemlju Republike Slovenije, ali tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, če zahtevana oseba izjavi, da želi prestajati kazen v Republiki Sloveniji, in če se domače sodišče zaveže, da bo izvršilo sodbo sodišča države odreditve v skladu z domačim zakonom, pod pogojem, da so podane okoliščine za izvršitev kazni v Republiki Sloveniji na podlagi tega zakona;
4.
če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki se po domačem kazenskem zakonu obravnavajo, kakor da so bila v celoti ali delno storjena na ozemlju Republike Slovenije in državni tožilec izjavi, da bo predlagal uvedbo kazenskega postopka;
5.
če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena zunaj ozemlja države odreditve, domač kazenski zakon pa ne dovoljuje pregona za ista dejanja, kadar so storjena zunaj ozemlja Republike Slovenije.
12. člen
Omejitev predaje osebe z načelom specialnosti
Zahtevano osebo, ki je predana drugi državi članici, se sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali jo predati drugi državi članici samo zaradi tistega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo in zaradi katerega je bila predana, razen če ta zakon določa drugače.
13. člen
Pogoji za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti
(1)
Nalog zaradi izvršitve kazni zapora ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti se izvrši tudi, če zahtevana oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, na podlagi katerega je bila izdana odločba, če je v njem navedeno, da je bila oseba v skladu s procesnimi zahtevami, kot so določene v nacionalnem pravu države odreditve:
-
pravočasno osebno vabljena in s tem obveščena o predvidenem dnevu in kraju sojenja, na podlagi katerega je bila izdana odločba, ali če je bila ta oseba dejansko kako drugače uradno obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, in sicer tako, da je mogoče nedvoumno sklepati, da je bila seznanjena z načrtovanim sojenjem in pod nadaljnjim pogojem, da je opozorjena, da bo sodišče izreklo odločbo tudi v njeni nenavzočnosti, ali
-
da je bila oseba seznanjena o dnevu in kraju sojenja, na katerem je bil navzoč in jo je zagovarjala njena zagovornica ali zagovornik (v nadaljnjem besedilu: zagovornik), ki si ga je svobodno izbrala ali ji ga je postavilo sodišče, ali
-
potem ko ji je bila vročena odločba in je bila izrecno obveščena o pravici do ponovnega sojenja ali pritožbe, v kateri ima pravico sodelovati, ki omogoča, da se vsebina zadeve skupaj z novimi dokazi ponovno preuči in ki lahko privede do spremembe prvotne odločbe, izrecno izjavila, da ne izpodbija odločbe, ali ni zahtevala ponovnega sojenja ali vložila pritožbe v ustreznem roku.
(2)
Nalog iz prejšnjega odstavka se izvrši tudi, če je v njem navedeno, da osebi v skladu s procesnimi zahtevami, kot so določene v nacionalnem pravu države odreditve, odločba ni bila osebno vročena, ampak ji bo osebno vročena nemudoma po predaji in bo izrecno obveščena o pravici do ponovnega sojenja ali pritožbe, v kateri ima pravico sodelovati, in omogoča, da se vsebina zadeve skupaj z novimi dokazi ponovno preuči, in ki lahko privede do spremembe prvotne odločbe, in bo obveščena o roku, v katerem mora zahtevati ponovno sojenje ali vložiti pritožbo, kakor je navedeno v zadevnem evropskem nalogu za prijetje.
(3)
Če je bil nalog izdan pod pogoji iz prejšnjega odstavka, oseba pa predhodno ni prejela uradnega obvestila o kazenskem postopku, lahko potem, ko je obveščena o vsebini naloga za prijetje, in pred predajo zahteva izvod sodbe. Takoj, ko je odreditveni organ obveščen o zahtevi, prek domačega sodišča zahtevani osebi zagotovi izvod sodbe. Postopek predaje ali izdaja sklepa o izvršitvi evropskega naloga za prijetje se zaradi takšne zahteve s strani iskane osebe ne odloži. Sodba se osebi zagotovi zgolj v informativne namene, kar ne šteje za uradno vročitev sodbe niti ne vpliva na roke v zvezi z zahtevo za ponovno sojenje ali vložitvijo pritožbe.
14. člen
Zagotovila
(1)
Domače sodišče pred odločitvijo o predaji od odreditvenega pravosodnega organa lahko zahteva naslednja zagotovila:
1.
da zakonodaja države odreditve daje možnost pomilostitve obsojenca ali spremembe izrečene kazni, bodisi na zahtevo obsojenca ali po uradni dolžnosti, najpozneje v dvajsetih letih od pravnomočnosti sodbe, če je bil odrejen nalog zaradi kaznivega dejanja, za katerega je v državi odreditve predpisana kazen dosmrtnega zapora;
2.
da bo zahtevana oseba po končanem postopku vrnjena v Republiko Slovenijo, če je bil nalog odrejen zaradi izvedbe kazenskega postopka in je zahtevana oseba državljan Republike Slovenije, državljan države članice, ki prebiva na ozemlju Republike Slovenije, ali tujec z dovoljenjem za stalno bivanje v Republiki Sloveniji in če se domače sodišče zaveže s pisno izjavo, da bo izvršilo sodbo sodišča države odreditve v skladu z domačim zakonom.
(2)
Zagotovila morajo biti dana v roku, ki ga določi domače sodišče.
2. poglavje
Postopek odločanja o izvršitvi naloga
15. člen
Pristojnost
(1)
Za izvedbo postopka za predajo osebe drugi državi članici je pristojna preiskovalna sodnica ali preiskovalni sodnik (v nadaljnjem besedilu: preiskovalni sodnik) sodišča, na katerega območju ima zahtevana oseba stalno ali začasno prebivališče ali na katerega območju se najde.
(2)
Če preiskovalni sodnik, ki prejme nalog, ni krajevno pristojen, ga takoj pošlje pristojnemu sodniku in o tem obvesti odreditveni pravosodni organ.
16. člen
Jezik
Če nalog ni sestavljen v slovenskem jeziku ali mu ni priložen prevod v slovenski ali angleški jezik, preiskovalni sodnik o tem obvesti odreditveni pravosodni organ ter mu določi primeren rok, ki ne sme biti daljši od desetih dni, da predloži prevod v slovenski ali angleški jezik. Če je zahtevani osebi vzeta prostost, lahko preiskovalni sodnik odredi prevod naloga v slovenski ali angleški jezik.
17. člen
Pravice zahtevane osebe
(1)
Zahtevana oseba mora imeti zagovornika ves čas postopka za predajo od privedbe k preiskovalnemu sodniku oziroma od prvega naroka o odločanju o predaji do izvršitve predaje. Če si zahtevana oseba ne vzame zagovornika, ji ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti.
(2)
Zahtevana oseba ima pravico do prevajanja v skladu z določili zakona, ki ureja kazenski postopek. Zahtevani osebi mora biti, če tako zahteva, nalog pisno preveden v njen jezik ali v drug jezik, ki ga razume.
18. člen
Začetek postopka
(1)
Ko preiskovalni sodnik prejme nalog na predpisanem obrazcu iz Priloge 1 tega zakona in njegov prevod v slovenski ali angleški jezik, preveri, če obsega potrebne podatke za odločanje o njegovi izvršitvi in če izpolnjuje pogoje iz 9. člena tega zakona. Če je nalog v bistvenih delih nepopoln, preiskovalni sodnik organu države odreditve določi primeren rok, v katerem naj mu ta pošlje dodatne podatke, potrebne za začetek postopka odločanja.
(2)
Če so izpolnjeni vsi pogoji iz prejšnjega odstavka, preiskovalni sodnik izda odredbo za privedbo zahtevane osebe.
(3)
Če je izdan nalog ali izpolnjen predpisan obrazec iz Schengenskega informacijskega sistema, smejo policisti ali policistke (v nadaljnjem besedilu: policisti) zahtevano osebo prijeti tudi brez predhodne odredbe za privedbo iz prejšnjega odstavka, če obstaja nevarnost, da bi pobegnila ali se skrila.
19. člen
Pravni pouk zahtevani osebi in privedba
(1)
Ob prijetju mora policija zahtevano osebo poučiti, da ji je vzeta prostost na podlagi naloga ter o tem, katera država in zakaj zahteva njeno prijetje in predajo. Takoj mora biti poučena, da ni dolžna ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njeno željo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje. Če zahtevana oseba ni državljan Republike Slovenije, mora biti poučena tudi o tem, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti tudi konzulat njene države.
(2)
Prijeto osebo morajo policisti takoj, oziroma v primeru iz tretjega odstavka prejšnjega člena najpozneje v štiriindvajsetih urah, privesti k pristojnemu preiskovalnemu sodniku. Ob privedbi policisti sporočijo preiskovalnemu sodniku, zakaj in kdaj je bila privedenemu odvzeta prostost. V primeru iz tretjega odstavka prejšnjega člena policisti preiskovalnemu sodniku predložijo nalog ali kopijo naloga.
20. člen
Zaslišanje zahtevane osebe
(1)
Preiskovalni sodnik preveri istovetnost privedene osebe, nato pa jo pouči o njenih pravicah iz prvega odstavka prejšnjega člena. Preiskovalni sodnik preveri istovetnost privedene osebe, jo pouči o njenih pravicah iz prvega odstavka prejšnjega člena ter seznani z vsebino naloga.
(2)
Preiskovalni sodnik mora privedeno osebo brez odlašanja, najkasneje pa v oseminštiridesetih urah, odkar mu je bila pripeljana, zaslišati v zvezi s pogoji za dopustnost izvršitve naloga iz 13. člena in razlogi za zavrnitev predaje iz 10. člena tega zakona ter ji ob tem naznaniti vsebino naloga in jo poučiti o možnosti soglašanja s predajo. Na zaslišanju mora biti prisoten pristojni državni tožilec.
(3)
Preiskovalni sodnik lahko v primerih, ko je to potrebno zaradi izvedbe zaslišanja iz prejšnjega odstavka in zaradi zagotovitve oziroma postavitve zagovornika privedeni osebi, s sklepom odredi pridržanje za potreben čas, vendar najdalj za oseminštirideset ur od ure, ko mu je bila oseba privedena. Za pritožbo zoper ta sklep se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek.
21. člen
Narok za odločitev o predaji
(1)
Po zaslišanju iz prejšnjega člena se opravi narok za odločitev o predaji zahtevane osebe. Na predlog zahtevane osebe, njenega zagovornika, pristojnega državnega tožilca ali po odločitvi preiskovalnega sodnika se narok za odločitev o predaji lahko preloži zaradi priprave obrambe, pregleda spisa ali pridobitve prevodov in drugih potrebnih pisanj.
(2)
Preiskovalni sodnik mora zahtevano osebo poučiti, da je soglasje k predaji prostovoljno, da ga ne more preklicati ter opozoriti, da bo v tem primeru o predaji odločeno po skrajšanem postopku v desetih dneh.
(3)
Preiskovalni sodnik zahtevano osebo pouči o pomenu načela specialnosti, da se uporabi tega načela lahko odpove, posledicah odpovedi ter o tem, da je odpoved prostovoljna in je ne more preklicati.
(4)
Če zahtevana oseba izjavi, da soglaša s predajo, poda svoje soglasje in morebitno odpoved načelu specialnosti pred preiskovalnim sodnikom. Pouk iz prejšnjih odstavkov, soglasje in odpoved načelu specialnosti ter izjava osebe, da je bilo soglasje oziroma odpoved dana prostovoljno in v navzočnosti zagovornika, se zapišejo v zapisnik.
(5)
Če preiskovalni sodnik osebi ni dal pouka iz prvega odstavka prejšnjega člena, drugega in tretjega odstavka tega člena, ali ta pouk ni zapisan, ali če je oseba podala izjavo brez navzočnosti zagovornika, domače sodišče ne sme opreti odločbe o predaji na izjavo zahtevane osebe.
22. člen
Odločitev o predaji s soglasjem
(1)
Če zahtevana oseba soglaša s svojo predajo, mora preiskovalni sodnik brez odlašanja, najkasneje pa v oseminštiridesetih urah, odločiti o predaji.
(2)
Predaja se dovoli s sklepom, ki obsega naslednje podatke:
a)
ime, priimek, datum in kraj rojstva ter državljanstvo zahtevane osebe,
b)
državo članico, kateri se zahtevana oseba predaja,
c)
opis kaznivega dejanja, zaradi katerega se predaja,
č)
navedbo, da je zahtevana oseba soglašala s predajo,
d)
navedbo, da se je zahtevana oseba odpovedala načelu specialnosti,
e)
navedbo, da se zahtevane osebe ne sme izročiti tretji državi zaradi kaznivega dejanja, storjenega pred njeno predajo,
f)
navedbo, kdaj je bila zahtevani osebi odvzeta prostost na podlagi naloga in koliko časa je odvzem prostosti trajal.
(3)
Če se zahtevana oseba ni odpovedala načelu specialnosti, mora sklep vsebovati tudi navedbo, da se zahtevane osebe ne sme preganjati ali zoper njo izvršiti kazen ali predati drugi državi članici zaradi drugega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo.
(4)
Sklep se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu.
(5)
Zoper sklep preiskovalnega sodnika se smeta zahtevana oseba in zagovornik pritožiti na izvenobravnavni senat okrožnega sodišča v štiriindvajsetih urah od ure, ko jima je bil sklep vročen. Senat mora o pritožbi odločiti v oseminštiridesetih urah.
23. člen
Odločitev o predaji brez soglasja
(1)
Če zahtevana oseba ne soglaša s predajo, jo preiskovalni sodnik takoj zasliši o možnih razlogih za zavrnitev predaje. Pri zaslišanju morata biti navzoča zagovornik in pristojni državni tožilec, ki lahko podajata svoje predloge in stališča.
(2)
Zaslišanje se opravi ob smiselni uporabi zakona, ki ureja kazenski postopek glede zaslišanja obdolženke ali obdolženca (v nadaljnjem besedilu: obdolženec).
(3)
Preiskovalni sodnik lahko zahteva od odreditvenega pravosodnega organa dodatne podatke ali zagotovila skladno z določbami tega zakona ter določi primeren rok za njihov prejem, lahko pa opravi tudi druga poizvedovalna dejanja, da se ugotovi, ali so podani pogoji za predajo zahtevane osebe. Če teče zoper zahtevano osebo kazenski postopek v Republiki Sloveniji zaradi istega ali kakšnega drugega kaznivega dejanja, navede preiskovalni sodnik to v spisih.
(4)
Sklep o dovolitvi ali zavrnitvi predaje izda izvenobravnavni senat okrožnega sodišča na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika.
(5)
Pisni sklep o dovolitvi predaje obsega naslednje podatke:
a)
ime, priimek, datum in kraj rojstva, prebivališče ter državljanstvo zahtevane osebe,
b)
državo članico, kateri se predaja,
c)
opis kaznivega dejanja, zaradi katerega se predaja,
č)
navedbo, da se zahtevane osebe ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo,
d)
navedbo, kdaj je bila zahtevani osebi odvzeta prostost na podlagi naloga in koliko časa je odvzem prostosti trajal.
(6)
Sklep se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu.
(7)
Zoper sklep senata se smejo zahtevana oseba, zagovornik in državni tožilec pritožiti v oseminštiridesetih urah od ure, ko jim je bil sklep vročen. Senat višjega sodišča mora o pritožbi odločiti v treh dneh.
(8)
Vsaka zavrnitev predaje mora biti obrazložena in sporočena odreditvenemu pravosodnemu organu.
24. člen
Pripor
(1)
Evropski nalog za prijetje in predajo ali razpis ukrepa v Schengenskem informacijskem sistemu v obliki predpisanega obrazca, skladno z določbami 95. člena Konvencije o postopni odpravi preverjanj na skupnih mejah z dne 19. junija 1985, se štejeta za prošnjo za odreditev pripora in izvedbo postopka predaje.
(2)
Za uspešno izvedbo postopka predaje zahtevane osebe in če so podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo zahtevana oseba pobegnila, preiskovalni sodnik na podlagi odločbe odreditvenega pravosodnega organa ali na predlog pristojnega državnega tožilca odloči, ali bo zoper zahtevano osebo odredil pripor ali katerega od drugih ukrepov za zagotovitev navzočnosti ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja kazenski postopek.
(3)
Sklep iz prejšnjega odstavka se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu.
(4)
Zoper sklep iz drugega odstavka tega člena se smejo zahtevana oseba, zagovornik ali državni tožilec pritožiti na izvenobravnavni senat okrožnega sodišča v štiriindvajsetih urah od ure, ko je bil sklep vročen zahtevani osebi. Senat mora o pritožbi odločiti v oseminštiridesetih urah. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.
(5)
Preiskovalni sodnik o sprejetem ukrepu nemudoma obvesti odreditveni pravosodni organ.
(6)
Po sklepu preiskovanega sodnika sme biti zahtevana oseba v priporu največ mesec dni od dneva, ko ji je bila vzeta prostost. Po tem času sme biti pridržana v priporu samo na podlagi sklepa o podaljšanju pripora.
(7)
Pripor se sme po sklepu izvenobravnavnega senata okrožnega sodišča podaljšati, vendar skupaj ne sme trajati več kot devet mesecev. Sklep o podaljšanju pripora izda senat na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali pristojnega državnega tožilca. S predlogom morata biti najmanj tri dni pred iztekom roka iz prejšnjega in tega odstavka seznanjena zahtevana oseba in njen zagovornik, ki se lahko pred odločitvijo izjavita o navedbah. Senat lahko pripor podaljša vsakič za dva meseca.
(8)
Zoper sklep o podaljšanju pripora se smeta zahtevana oseba in zagovornik pritožiti v treh dneh od dneva, ko jima je bil sklep vročen. Višje sodišče mora o pritožbi odločiti v treh dneh.
25. člen
Zaseg predmetov in začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi
(1)
Če odreditveni pravosodni organ tako odredi v nalogu ali kadar je tako določeno v domačem kazenskem zakonu, preiskovalni sodnik zaseže in odreditvenemu pravosodnemu organu izroči predmete, ki utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku.
(2)
Če odreditveni pravosodni organ v nalogu odredi začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, preiskovalni sodnik odredi začasno zavarovanje na premoženju v Republiki Sloveniji.
(3)
O zasegu iz prejšnjih odstavkov sodišče odloči v sklepu, s katerim odloči o predaji.
(4)
Sodišče pri odločanju po prvem ali drugem odstavku tega člena ne ugotavlja dvojne kaznivosti, če je odreditveni pravosodni organ v nalogu navedel, da gre za eno izmed vrst kaznivih dejanj iz drugega odstavka 9. člena tega zakona.
(5)
Predmeti, premoženjska korist oziroma premoženje iz prejšnjih odstavkov se zasežejo in izročijo tudi v primeru, ko se predaje ne more izvršiti zaradi smrti ali pobega zahtevane osebe.
(6)
Če je domače sodišče predmete, premoženjsko korist oziroma premoženje iz prvega in drugega odstavka tega člena zaseglo v kazenskem postopku, ki je v teku, predmete zadrži ali jih začasno izroči državi odreditve pod pogojem, da jih ta vrne.
(7)
Država odreditve vrne predmete iz prvega in drugega odstavka tega člena, če je do njih upravičena država izvršitve ali tretja oseba. Stroške prevzema, hrambe in vrnitve predmetov nosi država odreditve.
26. člen
Roki za odločitev o predaji zahtevane osebe
(1)
Postopek za predajo mora biti hiter.
(2)
Če zahtevana oseba soglaša s predajo, je treba pravnomočno odločiti o predaji v desetih dneh po danem soglasju.
(3)
Če zahtevana oseba ne soglaša s predajo, je treba pravnomočno odločiti o predaji v šestdesetih dneh po prijetju ali prvem zaslišanju zahtevane osebe.
(4)
Če se o predaji ne more odločiti v rokih iz drugega in tretjega odstavka tega člena, domače sodišče o tem takoj obvesti odreditveni pravosodni organ ter pojasni razloge za zamudo. V takem primeru se rok lahko podaljša za dodatnih trideset dni.
(5)
Če se zaradi izjemnih okoliščin o predaji ne more odločiti v rokih iz tega člena, domače sodišče o tem takoj obvesti Eurojust ter pojasni razloge za zamudo. Če druga država članica večkrat zamuja roke pri izvrševanju naloga za prijetje, domače sodišče o tem obvesti Svet Evropske Unije. Obveščanje poteka s posredovanjem ministrstva.
(6)
Dokler ni izvedena predaja, mora sodišče z uporabo ustreznih ukrepov za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe storiti vse potrebno, da se bo zahtevana oseba lahko predala.
27. člen
Zaslišanje ali začasna premestitev zahtevane osebe med postopkom za predajo
(1)
Na predlog odreditvenega pravosodnega organa in pod pogojem, da je nalog odrejen zaradi izvedbe kazenskega postopka, preiskovalni sodnik v času do predaje:
a)
zasliši zahtevano osebo o kaznivem dejanju, zaradi katerega je odrejen nalog ali
b)
dovoli začasno premestitev zahtevane osebe v državo odreditve.
(2)
Podrobnosti v zvezi z zaslišanjem ter pogoje in trajanje začasne premestitve zahtevane osebe določita preiskovalni sodnik in odreditveni pravosodni organ v medsebojnem pisnem sporazumu, ki mora biti obvezujoč za vse organe v državi odreditve.
(3)
Preiskovalni sodnik zasliši zahtevano osebo v skladu z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek in v skladu s sporazumom iz prejšnjega odstavka. Pri zaslišanju morata biti navzoča zagovornik in državni tožilec, lahko pa je navzoča tudi druga oseba, ki je bila določena v skladu z zakonodajo države odreditve.
(4)
Če preiskovalni sodnik oceni, da se bo zaslišanje zahtevane osebe očitno lažje in učinkoviteje izvedlo v državi odreditve, ali če za to obstajajo drugi tehtni razlogi s pisno odredbo dovoli začasno premestitev zahtevane osebe. Na predlog zahtevane osebe mora država odreditve omogočiti njeno vrnitev v Republiko Slovenijo, da bi se lahko udeležila dejanj v postopku za predajo.
28. člen
Imuniteta
(1)
Če zahtevana oseba uživa imuniteto, preiskovalni sodnik zahteva od pristojnih organov, da začnejo postopek odvzema imunitete.
(2)
Če je zahtevana oseba, ki uživa imuniteto, državljan druge države ali pripadnik ali pripadnica mednarodne organizacije, mora postopek odvzema imunitete zahtevati odreditveni pravosodni organ.
(3)
Roki iz 26. člena tega zakona začnejo teči z dnem, ko preiskovalni sodnik dobi pisno obvestilo o odvzemu imunitete.
(4)
Če je zahtevani osebi odvzeta imuniteta, mora domače sodišče z uporabo ustreznih ukrepov za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe storiti vse potrebno, da se zahtevana oseba lahko preda.
29. člen
Predaja izročene osebe
(1)
Če je zahtevana predaja osebe, ki jo je Republiki Sloveniji izročila tretja država pod pogojem, da se ne sme preganjati ali zoper njo ne sme izvršiti kazen ali izročiti drugi državi v pregon, mora domače sodišče, ne glede na določbe tega zakona, ta pogoj spoštovati. Preiskovalni sodnik mora pristojni organ tretje države, ki je izročila osebo, brez odlašanja zaprositi za soglasje za predajo te osebe državi odreditve, v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo.
(2)
Roki iz 26. člena tega zakona začnejo teči z dnem, ko preiskovalni sodnik prejme soglasje iz prejšnjega odstavka.
(3)
Dokler država, ki je zahtevano osebo izročila, ne sprejme odločitve, mora domače sodišče z uporabo ustreznih ukrepov za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe storiti vse potrebno, da se bo zahtevana oseba lahko predala.
3. poglavje
Odločitev v primeru več nalogov in v primeru sočasnega naloga ter prošnje za izročitev
30. člen
Pristojnost za odločanje v primeru več nalogov
Če so nalog zoper zahtevano osebo odredili pravosodni organi več držav članic, odloči o tem, kateri državi članici bo zahtevana oseba predana, izvenobravnavni senat okrožnega sodišča po postopku, določenem v tem zakonu.
31. člen
Postopek odločanja v primeru več nalogov
(1)
Če je preiskovalni sodnik, pred katerim teče postopek za predajo, obveščen, da je zoper zahtevano osebo odrejenih več nalogov in če še ni bil izdan sklep o dovolitvi predaje, prekine postopek za predajo, če pa je spis že v odločanju pri senatu, zahteva vrnitev spisa in po prejemu drugega naloga ali nalogov izvede enoten postopek za predajo ter ga predloži v odločitev senatu iz prejšnjega člena. Preden predloži zadevo v odločanje senatu, lahko preiskovalni sodnik pridobi mnenje Eurojusta.
(2)
Pri odločitvi, kateri državi članici se bo zahtevana oseba predala, senat ustrezno upošteva vse okoliščine primera, še posebno težo kaznivega dejanja, kraj storitve kaznivega dejanja, datume posameznih nalogov in dejstvo, ali so odrejeni zaradi izvedbe kazenskega postopka ali zaradi izvršitve kazni zapora.
(3)
Sklep se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu.
(4)
Zoper sklep se smejo pritožiti zahtevana oseba, zagovornik in državni tožilec v treh dneh, odkar jim je bil sklep vročen. O pritožbi odloča višje sodišče.
(5)
Preiskovalni sodnik o končni odločitvi neposredno obvesti vse odreditvene pravosodne organe.
32. člen
Postopek odločanja v primeru naloga in prošnje za izročitev
(1)
Če je zoper isto osebo pravnomočno odločeno, da se preda državi članici in izroči tretji državi, odloči o tem, ali se osebo preda državi članici ali izroči tretji državi, senat treh sodnic ali sodnikov (v nadaljnjem besedilu: sodnik) Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.
(2)
Če je preiskovalni sodnik, pred katerim teče postopek za predajo, obveščen, da je zoper zahtevano osebo izdana tudi mednarodna tiralica oziroma vložena prošnja za izročitev, izvede ločen postopek za predajo po določbah tega poglavja ter postopek za izročitev po določbah zakona o kazenskem postopku. Po pravnomočno končanem postopku predaje ter postopku izročitve predloži zadevo Vrhovnemu sodišču.
(3)
Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri odločanju ustrezno upošteva vse okoliščine primera, zlasti tiste iz drugega odstavka 31. člena tega zakona in tiste, ki so določene z ustreznimi mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.
(4)
V primeru istočasnega naloga za predajo ter prošnje za izročitev se roki, določeni v 26. členu tega zakona, uporabljajo zgolj za odločitev o nalogu. V primeru, da ni mogoče pravnomočno odločiti glede istočasnih zahtev v rokih, ki so določeni v 26. členu tega zakona, preiskovalni sodnik o razlogih za zamudo nemudoma obvesti odreditveni organ.
33. člen
Pritožba in obveščanje
(1)
Zoper sklep se smejo pritožiti oseba, ki se mora predati ali izročiti, zagovornik in državni tožilec v treh dneh od dneva, ko jim je bil sklep vročen. O pritožbi odloča senat petih sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.
(2)
Preiskovalni sodnik o odločitvi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije obvesti pravosodne organe, ki so odredili nalog, ter ministrstvo, ki o odločitvi obvesti državo, ki je zaprosila za izročitev osebe.
(3)
Roki iz 26. člena tega zakona začnejo teči z pravnomočnostjo odločitve Vrhovnega sodišča.
(4)
Določbe 30., 31. in 32. člena tega zakona in določbe prejšnjih odstavkov tega člena ne vplivajo na obveznosti, ki jih ima Republika Slovenija do Mednarodnega kazenskega sodišča, ustanovljenega z Rimskim statutom in drugih mednarodnih kazenskih sodišč, v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.
4. poglavje
Izvršitev predaje zahtevane osebe
34. člen
Obveščanje
(1)
Preiskovalni sodnik takoj obvesti odreditveni pravosodni organ o pravnomočni odločitvi o predaji zahtevane osebe ter posreduje kopijo odločbe.
(2)
Ob predaji zahtevane osebe je potrebno predložiti odreditvenemu pravosodnemu organu vse podatke v zvezi s trajanjem in vrsto ukrepov za zagotovitev navzočnosti iz 24. člena tega zakona kot tudi ostale podatke, ki so potrebni za izvedbo postopka v državi odreditve naloga. Za obveščanje odreditvenega organa se lahko uporablja obrazec iz Priloge 2 tega zakona.
35. člen
Predaja zahtevane osebe
(1)
Po pravnomočnosti sklepa o predaji preiskovalni sodnik brez odlašanja odredi predajo zahtevane osebe. Pisna odredba se nemudoma pošlje policiji v izvršitev. Policija se s pristojnimi organi države odreditve dogovori o načinu, času in kraju predaje zahtevane osebe, ki mora biti izvršena brez odlašanja, najkasneje pa v desetih dneh po pravnomočnosti sklepa o predaji.
(2)
Če predajo zahtevane osebe v roku iz prejšnjega odstavka preprečijo okoliščine, na katere državi članici ne moreta vplivati, preiskovalni sodnik ali policija o tem takoj obvesti odreditveni pravosodni organ, s katerim se dogovori za nov način, čas ali kraj predaje, ki mora biti izvršena v naslednjih desetih dneh.
(3)
Predaja zahtevane osebe se lahko izjemoma začasno preloži zaradi resnih humanitarnih razlogov, zlasti če obstaja verjetnost, da bi predaja očitno huje ogrozila življenje ali zdravje zahtevane osebe. Predaja se izvrši takoj, ko ti razlogi prenehajo. O tem preiskovalni sodnik obvesti odreditveni pravosodni organ, s katerim se dogovori o novem načinu, času ali kraju predaje, ki mora biti izvršena v naslednjih desetih dneh.
(4)
Predajo zahtevane osebe izvršijo policisti tako, da zahtevano osebo odpeljejo do meje in predajo pristojnim organom države odreditve.
(5)
Če je zahtevana oseba po preteku rokov iz drugega in tretjega odstavka tega člena še vedno v priporu, preiskovalni sodnik pripor odpravi in zahtevano osebo izpusti. Izpustitev zahtevane osebe ne preprečuje njene poznejše predaje.
36. člen
Odložena ali začasna predaja zahtevane osebe
(1)
Predajo zahtevane osebe se lahko odloži, če teče zoper njo kazenski postopek pred domačim sodiščem ali zaradi prestajanja kazni, izrečene za drugo kaznivo dejanje, kot je tisto v nalogu. O odložitvi predaje odloči sodišče, ki odloča o predaji, v sklepu o predaji zahtevane osebe.
(2)
V primeru iz prejšnjega odstavka se zahtevano osebo lahko začasno preda državi odreditve pod pogoji, ki jih v medsebojnem pisnem sporazumu določita sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, ali sodišče, pristojno za izvršitev kazni, in odreditveni pravosodni organ. V sporazumu določeni pogoji so zavezujoči za vse organe v državi odreditve.
(3)
V primeru odložene predaje je treba pred dejansko predajo osebe preveriti, ali je nalog še veljaven, ter v primeru preklica slednjega izdati ustrezno odločbo.
37. člen
Prevoz čez ozemlje Republike Slovenije
(1)
O prošnji za prevoz zahtevane osebe, ki jo država članica preda drugi državi članici, čez ozemlje Republike Slovenije, odloča ministrstvo.
(2)
Prošnja za prevoz mora vsebovati naslednje podatke:
a)
ime, priimek, datum in kraj rojstva, prebivališče ter državljanstvo zahtevane osebe,
b)
kopijo naloga,
c)
zakonsko označbo kaznivega dejanja,
č)
opis kaznivega dejanja, vključno z datumom in krajem storitve.
(3)
Ministrstvo o svoji odločitvi obvesti organ, ki prosi za prevoz, in policijo, ki izvede spremstvo osebe čez ozemlje Republike Slovenije.
(4)
Določbe tega člena se ne uporabljajo v primeru zračnega prevoza brez načrtovanega vmesnega pristanka. V primeru nenačrtovanega pristanka ministrstvo od države odreditve zahteva, da mu posreduje podatke iz drugega odstavka tega člena.
(5)
Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi, če je zaradi izvršitve izročitve osebe iz tretje države drugi državi članici potreben prevoz preko ozemlja Republike Slovenije.
38. člen
Prevoz čez ozemlje druge države članice
(1)
Če je zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje in predajo, ki ga je izdalo domače sodišče, potrebno dovoljenje za prevoz preko ozemlja druge države članice, in slednjega v okviru svojih pristojnosti ne more zagotoviti organ, pristojen za izvedbo predaje osebe, pošlje domače sodišče pristojnemu organu te države dokumentacijo iz drugega odstavka prejšnjega člena in prosi za dovoljenje za prevoz.
(2)
Če je zaradi izvršitve izročitve osebe iz tretje države potreben prevoz preko ozemlja druge države članice, pošlje sodišče ministrstvu dokumentacijo iz drugega odstavka prejšnjega člena, da lahko ministrstvo prosi za dovoljenje za prevoz.
5. poglavje
Soglasje za pregon ali izročitev za druga kazniva dejanja
39. člen
Pristojnost za odločanje o soglasju
O prošnji pravosodnega organa države članice za soglasje, da osebo, ki jo je predala Republika Slovenija, lahko preganja ali zoper njo izvrši kazen ali preda drugi državi članici zaradi drugega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo, odloča preiskovalni sodnik sodišča, ki je dovolilo predajo. Prošnja mora vsebovati podatke iz 37. člena tega zakona.
40. člen
Postopek
(1)
Preiskovalni sodnik odloči o soglasju s pisno odredbo brez zaslišanja predane osebe. Soglasje se ne izda, če niso izpolnjeni pogoji za izvršitev naloga po določbah tega zakona. Odločitev mora biti sprejeta najpozneje v tridesetih dneh po prejemu prošnje.
(2)
O prošnji pravosodnega organa države članice za soglasje, da se osebo, ki jo je predala Republika Slovenija, lahko izroči tretji državi, se odloči v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.
6. poglavje
Postopek in pogoji za odreditev naloga
41. člen
Dopustnost odreditve naloga v Republiki Sloveniji
Nalog se sme odrediti na predlog državnega tožilca ali po uradni dolžnosti, če je v Republiki Sloveniji zoper obdolženca odrejen pripor zaradi kaznivega dejanja, za katerega se storilec ali storilka (v nadaljnjem besedilu: storilec) preganja po uradni dolžnosti in je zanj v domačem kazenskem zakonu kot zgornja meja predpisana kazen odvzema prostosti najmanj eno leto ali zaradi izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ali drugega ukrepa, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, najmanj štirih mesecev.
42. člen
Vsebina in oblika naloga
(1)
Domače sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, ali domače sodišče, ki je pristojno za izvršitev kazni, izda nalog na obrazcu iz Priloge 1 tega zakona.
(2)
Izvirnik naloga mora biti preveden v uradni jezik ali enega od uradnih jezikov države izvršitve ali v jezik, ki ga je določila država članica.
43. člen
Posredovanje naloga
(1)
Če ni znano, kje se zahtevana oseba nahaja, pošlje domače sodišče nalog policiji, ki postopa v skladu z določili zakona, ki ureja kazenski postopek glede izvršitve tiralice.
(2)
Zoper zahtevano osebo se lahko razpiše ukrep v Schengenskem informacijskem sistemu, skladno z določbami 95. člena Konvencije o postopni odpravi preverjanj na skupnih mejah z dne 19. junija 1985, oziroma zakona, ki ureja policijo. Ukrep v Schengenskem informacijskem sistemu, opremljen s podatki iz obrazca, ki je določen v Prilogi 1 tega zakona, je enakovreden nalogu.
44. člen
Zaslišanje ali začasna premestitev
(1)
Če je nalog odrejen zaradi izvedbe kazenskega postopka, lahko domače sodišče, ki je odredilo nalog, od izvršitvenega pravosodnega organa zahteva, da zasliši zahtevano osebo ali da jo zaradi zaslišanja oziroma navzočnosti na glavni obravnavi začasno premesti v Republiko Slovenijo.
(2)
Zaslišanja zahtevane osebe v državi izvršitve se udeleži preiskovalni sodnik. Pri zaslišanju sta lahko navzoča državni tožilec in zagovornik, razen če njuna navzočnost ni dovoljena v skladu z zakonodajo države izvršitve. Preiskovalni sodnik mora na primeren način in pravočasno obvestiti državnega tožilca in zagovornika, kdaj in kje bo zaslišanje zahtevane osebe.
(3)
Podrobnosti v zvezi z zaslišanjem ter pogoje in trajanje začasne premestitve določita domače sodišče in izvršitveni pravosodni organ v medsebojnem pisnem sporazumu, ki je obvezujoč za vse organe v Republiki Sloveniji.
45. člen
Vezanost domačih organov z načelom specialnosti
Zahtevano osebo, ki je predana Republiki Sloveniji ali drugi državi članici, se ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali pripreti, da bi izvršili obsodbo ali priporni nalog za katero koli drugo kaznivo dejanje, storjeno pred njeno predajo, in ne tisto, zaradi katerega je bila izročena, in se tudi iz kakega drugega razloga ne sme omejevati v njeni osebni svobodi ali jo predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi, razen če ta zakon določa drugače.
46. člen
Izjeme od načela specialnosti
Načelo specialnosti iz 45. člena tega zakona se ne uporablja v naslednjih primerih:
1.
če oseba, ki je imela možnost oditi z ozemlja Republike Slovenije, tega ne stori v 45 dneh po svoji dokončni izpustitvi ali se v Republiko Slovenijo po odhodu znova vrne;
2.
če je za drugo dejanje, ki ga je oseba storila pred predajo, predpisana le denarna kazen;
3.
če se je oseba pred ali po predaji izrecno odpovedala načelu specialnosti;
4.
v okviru kazenskega postopka ne bodo uporabljeni ukrepi, ki pomenijo odvzem prostosti;
5.
kadar bi bila oseba kaznovana s kaznijo ali ukrepom, ki ni vezan z odvzemom prostosti, zlasti z denarno kaznijo ali kakim nadomestnim ukrepom, četudi bi lahko ta kazen ali ukrep povzročila omejevanje osebne prostosti;
6.
če država članica, ki je osebo predala, soglaša s pregonom, izvršitvijo kazni ali predajo drugi državi članici, zaradi drugega kaznivega dejanja, ki ga je oseba storila pred predajo.
47. člen
Odpoved načelu specialnosti
(1)
Oseba, ki je bila predana Republiki Sloveniji, se za kazniva dejanja, storjena pred predajo, lahko odpove načelu specialnosti pred domačim sodiščem, pred katerim teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, storjenega pred predajo, ali pred preiskovalnim sodnikom sodišča, pristojnega za izvršitev kazni ali za postopek predaje.
(2)
Osebo iz prejšnjega odstavka se pouči o pomenu načela specialnosti, posledicah odpovedi načelu specialnosti ter o tem, da je odpoved prostovoljna in da je ne more preklicati. Predano osebo, ki nima zagovornika, se pouči, da ima pravico vzeti si zagovornika po lastni izbiri.
(3)
Pouk iz prejšnjega odstavka, odpoved načelu specialnosti ter izjava, da je bila odpoved dana prostovoljno, se zapišejo v zapisnik. Če oseba ni bila poučena ali pouk ni zapisan, sodišče ne sme svoje odločbe opreti na izjavo predane osebe.
(4)
Če se oseba, ki je bila predana Republiki Sloveniji, ne odpove načelu specialnosti, mora sodišče iz prvega odstavka tega člena zaprositi za soglasje, da se predano osebo lahko preganja, zoper njo izvrši kazen ali preda drugi državi članici zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njeno predajo.
48. člen
Izročitev predane osebe tretji državi
(1)
Osebo, ki je bila predana Republiki Sloveniji, se ne sme izročiti tretji državi brez soglasja države članice, ki je osebo predala. Prošnjo za izdajo soglasja poda domače sodišče v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.
(2)
Prejšnji odstavek se ne uporablja v razmerju do držav članic, za katere se na podlagi obvestila generalnemu sekretarju Sveta Evropske unije šteje, da je njihovo soglasje za nadaljnjo izročitev tretji državi izdano.
III. DEL
PRAVNA POMOČ
7. poglavje
49. člen
Obseg pravne pomoči
(1)
Pravna pomoč po tem zakonu je sodelovanje pristojnih organov Republike Slovenije s pristojnimi organi držav članic, ki se izvaja:
1.
v kazenskih postopkih, ki tečejo za kazniva dejanja, za katera je kaznovanje v trenutku zaprosila za pravno pomoč v pristojnosti pravosodnih organov države prosilke;
2.
v postopkih prekrškov in drugih kaznivih ravnanj, če je zoper odločbo pristojnega organa dovoljeno sodno varstvo pred sodiščem, ki je pristojno tudi za kazenske zadeve;
3.
v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost.
(2)
Pravna pomoč se izvaja zlasti z vročanjem pisanj in izvedbo preiskovalnih dejanj ter drugih ukrepov za uspešno izvedbo predkazenskega ali kazenskega postopka.
50. člen
Pristojni organi
(1)
Za pristojne organe iz prvega odstavka prejšnjega člena se štejejo sodišča, državna tožilstva ali upravni organi, zoper katerih odločbe je dovoljeno sodno varstvo pred sodiščem, ki je pristojno tudi za kazenske zadeve, ter organi, pristojni za izvrševanje kazenskih sankcij.
(2)
Če je po pravu Republike Slovenije za odreditev oziroma izvedbo dejanja oziroma ukrepa v zvezi s postopki iz 1. in 3. točke prvega odstavka prejšnjega člena pristojno domače sodišče, je za pravno pomoč stvarno pristojno okrožno sodišče, na območju katerega se mora opraviti dejanje oziroma ukrep. Če je pristojnih več sodišč, je krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno za opravo prvega dejanja oziroma ukrepa, navedenega v prošnji. Če ni mogoče ugotoviti, katero sodišče je krajevno pristojno, je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.
(3)
Če je po pravu Republike Slovenije za odreditev dejanja oziroma ukrepa iz prejšnjega odstavka pristojen državni tožilec, se za določitev stvarne in krajevne pristojnosti smiselno uporablja prejšnji odstavek.
(4)
Če se prošnja za pravno pomoč nanaša na dejanja iz 2. točke prvega odstavka prejšnjega člena, ki so po pravu države prosilke prekrški ali druga kazniva ravnanja, je za pravno pomoč pristojno okrajno sodišče, na območju katerega se mora opraviti dejanje oziroma ukrep, tudi če gre za prošnjo upravnega organa države prosilke.
(5)
Če se prošnja za pravno pomoč nanaša na odreditev ukrepov oziroma izvedbo dejanj, za katera so po pravu Republike Slovenije pristojni različni organi, se pošlje krajevno pristojnemu državnemu tožilstvu, ki odredi ukrep oziroma izvede dejanja, za katera je pristojno po pravu Republike Slovenije, ter predlaga odreditev ukrepa oziroma izvedbo dejanja pristojnemu sodišču.
51. člen
Navzočnost predstavnikov pristojnih organov in tistih, ki so udeleženi pri postopku
(1)
Pristojni organi drugih držav članic na ozemlju Republike Slovenije ne smejo samostojno izvajati dejanj in ukrepov v okviru pravne pomoči.
(2)
Če mednarodna pogodba določa, da uradne osebe držav članic lahko opravljajo posamična dejanja oziroma ukrepe na ozemlju druge države članice, se ta dejanja oziroma ukrepi na ozemlju Republike Slovenije na prošnjo druge države članice opravijo pod vodstvom uradnih oseb pristojnih organov Republike Slovenije.
(3)
Pristojni organ v Republiki Sloveniji ne sme zavrniti obrazložene prošnje pristojnega organa druge države članice, da so pri izvedbi pravne pomoči navzoči predstavniki pristojnih organov držav članic in drugi udeleženci v postopku ter njihovi pravni zastopniki, če je verjetno, da sta njihova navzočnost oziroma sodelovanje koristna za ustrezno izvedbo pravne pomoči. Pristojni organ v Republiki Sloveniji na prošnjo pristojnega organa države prosilke le-tega obvesti o času in kraju izvedbe prošnje.
(4)
Določbe drugega in tretjega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi, če je potrebna navzočnost predstavnikov pristojnih organov Republike Slovenije in drugih oseb iz prejšnjega odstavka pri izvedbi pravne pomoči v drugi državi članici.
52. člen
Izmenjava podatkov brez prošnje
(1)
Domači pravosodni organ lahko brez predhodne prošnje pristojnim organom druge države članice pošlje ali od njih prejme podatke v zvezi s kaznivimi dejanji, ki jih je pridobil pri izvrševanju svojih pristojnosti, če na podlagi utemeljenih razlogov oceni, da bi bili ti podatki lahko potrebni za izvedbo predkazenskega ali kazenskega postopka ali ki bi lahko bili potrebni kot podlaga za prošnjo za pravno pomoč.
(2)
Izmenjava podatkov iz prejšnjega odstavka ne vpliva na uvedbo ali vodenje kazenskih postopkov oziroma ne vpliva na izvrševanje drugih pristojnosti organa, ki posreduje podatke.
(3)
Če je organ pri pošiljanju podatkov postavil za njihovo uporabo kakšne pogoje, ti pogoji zavezujejo organ, ki je podatke prejel.
53. člen
Ustanovitev skupne preiskovalne skupine
(1)
V zadevi, ki je predmet predkazenskega postopka, preiskave ali sodnega postopka v eni ali več državah članicah, lahko policija pri izvajanju nalog in ukrepov v predkazenskem postopku in postopku preiskave, za katerih izvedbo je pristojna v skladu z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek, sodeluje s policijskimi delavci druge države članice na ozemlju ali izven ozemlja Republike Slovenije.
(2)
Pri izvajanju nalog in ukrepov iz prejšnjega odstavka usmerja policijo državni tožilec v skladu z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek, in lahko pri tem ter pri izvrševanju drugih pooblastil v skladu z določbami tega zakona sodeluje z državnimi tožilci druge države članice na ozemlju ali izven ozemlja Republike Slovenije (skupna preiskovalna skupina).
(3)
Naloge, ukrepi, usmerjanje in druga pooblastila iz prejšnjih odstavkov tega člena morajo biti izvedeni v skladu s sporazumom o ustanovitvi in delovanju skupne preiskovalne skupine na ozemlju Republike Slovenije ali druge države članice, ki ga po pridobitvi mnenja generalnega direktorja policije za vsak primer posebej sklene generalni državni tožilec ali po njegovem pooblastilu njegov namestnik z državnim tožilstvom, sodiščem, policijo ali drugim pristojnim organom druge države. Sporazum se sklene na pobudo generalnega državnega tožilca, vodje okrožnega državnega tožilstva ali vodje specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije ali na pobudo pristojnega organa druge države članice.
(4)
V sporazumu iz prejšnjega odstavka se določi, kateri organi sklepajo sporazum, v kateri zadevi bo delovala skupna preiskovalna skupina, namen delovanja skupine, državni tožilec iz Republike Slovenije, ki je njen vodja na ozemlju Republike Slovenije, ostali člani skupine ter trajanje delovanja skupine. O sklenjenem sporazumu mora generalni državni tožilec pisno obvestiti ministrstvo.
54. člen
Način dela skupne preiskovalne skupine
(1)
Policijski delavci, državni tožilci ali drugi pristojni organi druge države članice izvršujejo naloge, ukrepe, usmerjanje oziroma druga pooblastila iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena na ozemlju Republike Slovenije samo v okviru skupne preiskovalne skupine v skladu z določbami sporazuma o ustanovitvi in delovanju skupne preiskovalne skupine iz tretjega odstavka prejšnjega člena.
(2)
Če tako določa sporazum o ustanovitvi in delovanju skupne preiskovalne skupine iz tretjega odstavka prejšnjega člena, v skupni preiskovalni skupini lahko sodelujejo tudi predstavniki pristojnih organov Evropske unije, kot na primer EUROPOL, Eurojust in OLAF. Predstavniki pristojnih organov Evropske unije izvršujejo svoja pooblastila na ozemlju Republike Slovenije samo v okviru skupne preiskovalne skupine v skladu z določbami sporazuma iz tretjega odstavka prejšnjega člena.
(3)
Organizacijske enote policije in državna tožilstva v Republiki Sloveniji so dolžni nuditi skupni preiskovalni skupini vso potrebno pomoč.
(4)
Ob zaključku dela skupne preiskovalne skupine njen vodja pisno poroča vsem njenim članom in generalnemu državnemu tožilcu.
55. člen
Nadzorovana pošiljka
(1)
Nadzorovana pošiljka je dogovorjeno tajno opazovanje prevoza ali prenosa oseb oziroma predmetov ali blaga, katerih promet je omejen ali prepovedan, iz, na ali preko ozemlja Republike Slovenije, pri čemer pristojni organi zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti začasno odložijo odvzem prostosti in izvedbo drugih ukrepov iz zakona, ki ureja kazenski postopek.
(2)
Za odločitev o nadzorovani pošiljki je pristojen okrožni državni tožilec, na območju katerega bo nadzorovana pošiljka predvidoma prestopila državno mejo ali območju, iz katerega bo odposlana, oziroma Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije.
(3)
Nadzorovana pošiljka se dovoli na prošnjo pristojnega organa države članice ali v soglasju z drugo državo članico, če gre za kazniva dejanja, ki izpolnjujejo pogoje za izdajo evropskega naloga za prijetje in predajo.
(4)
Izvajanje nadzorovane pošiljke na ozemlju Republike Slovenije prevzamejo pristojni slovenski organi tako, da je zagotovljen stalen nadzor in ustrezno ukrepanje.
(5)
Nadzorovana pošiljka se ne dovoli oziroma se njeno nadaljnje izvajanje ustavi, če:
1.
oziroma dokler je podana nevarnost za življenje in zdravje oseb; ali
2.
je verjetno, da nadaljnji nadzor ali ukrepanje v drugi državi članici nista zagotovljena oziroma ne bosta učinkovita.
(6)
Po izvedbi nadzorovane pošiljke mora pristojni državni tožilec ugotoviti, ali obstajajo pogoji za odstop kazenskega pregona državi članici, v kateri je bila osumljencem vzeta prostost.
56. člen
Tajno delovanje
(1)
Delovanje tajnega delavca države članice v Republiki Sloveniji s pisno odredbo dovoli državni tožilec ali preiskovalni sodnik, pristojen za območje, na katerem naj bi se tajno delovanje predvidoma začelo izvajati, oziroma državni tožilec specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije pod pogoji in v trajanju, kot je določeno z zakonom, ki ureja kazenski postopek. Pisna odredba se izda na podlagi prošnje pristojnega pravosodnega organa države članice, ki je tajno delovanje odobril v predkazenskem ali kazenskem postopku v tej državi.
(2)
Če je zaradi izvedbe predkazenskega ali kazenskega postopka v Republiki Sloveniji potrebno delovanje tajnega delavca iz Republike Slovenije v drugi državi članici, za tajno delovanje pristojni organ te države članice zaprosi organ, ki je pristojen za odreditev ukrepa v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek. Prošnji se priloži pisna odredba.
57. člen
Izvajanje tajnega delovanja
(1)
Tajni delavec države članice deluje na ozemlju Republike Slovenije pod vodstvom in nadzorom policije, ki se ji odredba o dovolitvi delovanja tajnega delavca pošlje z označbo stopnje tajnosti »zaupno« v skladu z zakonom, ki ureja tajne podatke.
(2)
Tajni delavec je dolžan spoštovati pravni red Republike Slovenije in upoštevati vse odredbe pristojnih domačih organov. Za delovanje tajnega delavca veljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek, pogoji in način njegovega delovanja pa se natančneje določijo v dogovoru z organom države prosilke in se vključijo v odredbo iz prvega odstavka prejšnjega člena.
(3)
Na pobudo tajnega delavca lahko policija predlaga državnemu tožilcu, da s pisno odredbo dovoli ukrep navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril ali navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnin v skladu z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek.
8. poglavje
Priznanje in izvrševanje evropskega dokaznega naloga za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov
58. člen
Predmet urejanja
To poglavje določa pravila, po katerih sodišče prizna evropski dokazni nalog, ki ga izda pristojni organ države članice za pridobitev predmetov, dokumentov in podatkov od druge države članice za namene kazenskih postopkov ter postopkov za prekrške.
59. člen
Pomen izrazov
Izrazi, uporabljeni v tem poglavju, imajo naslednji pomen:
-
»evropski dokazni nalog« je odločba, ki jo izda sodišče ali drug pristojni organ države članice za pridobitev predmetov, dokumentov in podatkov od druge države članice za uporabo v kazenskih postopkih ter postopkih za prekrške;
-
»preiskava ali zaseg« zajemata vse ukrepe, določene v zakonu, ki ureja kazenski postopek ali postopek za prekrške, na podlagi katerih mora pravna ali fizična oseba izročiti predmete, dokumente ali podatke ali omogočiti, da se zasežejo, če je to potrebno, tudi brez njenega dovoljenja.
60. člen
Pogoji za izvrševanje
Po tem poglavju se prizna in izvrši evropski dokazni nalog, izdan:
a)
za potrebe kazenskega postopka;
b)
v postopkih pred upravnimi organi v zvezi z dejanji, ki so po pravu države izdaje prekrški ali druga kršitev predpisa, če je po pravu te države oseba imela možnost zoper odločbo vložiti pravno sredstvo na sodišča, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve;
c)
v postopkih sodnih organov za dejanja, ki so po pravu države izdaje prekrški ali druga kršitev predpisa, če je po pravu te države oseba imela možnost zoper odločbo vložiti pravno sredstvo na sodišča, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve; in
d)
v zvezi s postopki iz točk a), b) in c), ki se nanašajo na kazniva dejanja, prekrške ali druge kršitve predpisa, za katere lahko pravna oseba odgovarja, ali je lahko kaznovana v državi izdajateljici.
61. člen
Področje uporabe
(1)
Po določbah tega poglavja sodišče prizna in izvrši evropski dokazni nalog, če je bil ta izdan za pridobitev predmetov, dokumentov ali podatkov, ki so v državi izdajateljici potrebni za izvedbo kazenskih ali postopkov za prekrške.
(2)
Po določbah tega poglavja se ne prizna in izvrši evropskega dokaznega naloga, ki se nanaša na posredovanje podatkov, dokumentov ali predmetov, če pristojni organ države izdaje od domačega sodišča zahteva izvršitev naslednjih preiskovalnih dejanj:
-
zaslišanje osumljencev, obdolžencev, prič, izvedencev ali drugih strank;
-
opravljanje telesnih pregledov ali pridobivanje bioloških vzorcev ali biometričnih podatkov neposredno s telesa osebe, vključno z vzorci DNK ali prstnimi odtisi;
-
pridobivanje informacij z neposrednim delovanjem v dejanskem času, na primer s prestrezanjem komunikacij, tajnim opazovanjem ali nadzorovanjem bančnih računov;
-
opravljanje analiz obstoječih predmetov, dokumentov ali podatkov in pridobivanje podatkov o komunikacijah, ki jih hranijo ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnega komunikacijskega omrežja.
(3)
Ne glede na prejšnji odstavek sodišče prizna in izvrši evropski dokazni nalog, če se nanaša na predmete, dokumente ali podatke iz prejšnjega odstavka, ki jih je sodišče pridobilo že pred izdajo evropskega dokaznega naloga.
(4)
Če organ izdaje to izrecno navede, se evropski dokazni nalog ne glede na določbe prejšnjih odstavkov nanaša tudi na vsak drug predmet, dokument ali podatek, ki ga domače sodišče odkrije med izvrševanjem naloga in ga šteje za bistvenega za postopke, za katere je bil evropski dokazni nalog izdan.
(5)
Če organ izdaje to izrecno navede, se evropski dokazni nalog ne glede na drugi odstavek tega člena nanaša tudi na pridobitev izjav oseb, navzočih med izvrševanjem naloga, če imajo neposredno zvezo s predmetom evropskega dokaznega naloga. Izjave se pridobijo skladno z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek oziroma postopek za prekrške.
62. člen
Razlogi za zavrnitev priznanja in izvršitve
(1)
Priznanje in izvršitev evropskega dokaznega naloga se lahko zavrne:
-
če je odrejen za izvršitev dejanj preiskave ali zasega za kaznivo dejanje, ki ni kaznivo po domačem kazenskem zakonu, pa ne gre za izjemo od ugotavljanja dvojne kaznivosti iz tretjega odstavka tega člena. Če je odrejen evropski dokazni nalog zaradi kaznivih dejanj, povezanih z davki in dajatvami, carino in deviznim poslovanjem, se izvršitve ne sme zavrniti iz razloga, da domača zakonodaja ne odmerja enakih davkov, dajatev ter carinskih in deviznih predpisov kot zakonodaja države odreditve;
-
če naloga ni mogoče izvršiti z nobenim od ukrepov, ki so glede na okoliščine primera dopustni po zakonu, ki ureja kazenski postopek oziroma postopek za prekrške;
-
če naloga, ki se nanaša na izvršitev dejanj preiskave ali zasega, ni izdal ali potrdil sodnik ali državni tožilec;
-
če bi izvršitev naloga škodila temeljnim interesom nacionalne varnosti, ogrozila vir informacij ali bi bilo treba zaradi tega uporabiti zaupne informacije v zvezi z določenimi obveščevalnimi dejavnostmi;
-
če je obrazec iz Priloge 3 tega zakona očitno nepravilen in ni bil dopolnjen ali popravljen v roku, ki ga je določil pristojni domači organ;
-
če je odrejen evropski dokazni nalog za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil v Republiki Sloveniji zoper zahtevano osebo pravnomočno ustavljen kazenski postopek ali je bila obtožba pravnomočno zavrnjena ali kadar je pristojni državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo, ker je osumljenec izpolnil sporazum v postopku poravnavanja ali, ker je osumljenec po navodilih državnega tožilca izpolnil naloge za zmanjšanje ali odpravo škodljivih posledic kaznivega dejanja v skladu z določili zakona, ki ureja kazenski postopek;
-
če bi bila izvršitev v nasprotju s predpisi o imuniteti, ki veljajo v Republiki Sloveniji;
-
če je odrejen evropski dokazni nalog zaradi kaznivih dejanj, ki se po domačem kazenskem zakonu obravnavajo, kakor da so bila v celoti ali delno storjena na ozemlju Republike Slovenije;
-
če je odrejen evropski dokazni nalog zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena zunaj ozemlja države odreditve, domač kazenski zakon pa ne dovoljuje pregona za ista dejanja, kadar so storjena zunaj ozemlja Republike Slovenije.
(2)
Domače sodišče zavrne priznanje in izvršitev evropskega dokaznega naloga iz razloga po osmi alineji prejšnjega odstavka le izjemoma, upoštevajoč posebne okoliščine vsakega posameznega primera, zlasti ali se je poglavitni ali bistveni del ravnanja izvrševal v državi izdaje ter ali se evropski dokazni nalog nanaša na dejanje, ki ni kaznivo dejanje po zakonodaji Republike Slovenije, in ali bi bilo za izvršitev evropskega dokaznega naloga treba izvesti preiskavo in zaseg.
(3)
Dvojne kaznivosti se ne ugotavlja, če je odrejen evropski dokazni nalog za preiskavo ali zaseg zaradi kaznivega dejanja, za katero je po pravu države odreditve kot zgornja meja predpisana kazen odvzema prostosti najmanj treh let in gre po pravu te države za eno izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 9. člena tega zakona.
63. člen
Posvetovanje
(1)
Sodišče se zaradi učinkovite izvedbe postopka ter pridobitve dokazov lahko kadarkoli med postopkom posvetuje z organom izdaje, zlasti glede izbire preiskovalnih dejanj, posebnostmi v zvezi izvršitvijo posameznih preiskovalnih dejanj, krajem kjer naj bi se predmeti, dokumenti ali podatki nahajali, itd.
(2)
Sodišče se mora v primerih iz četrte, pete in šeste alineje prvega odstavka prejšnjega člena, preden odloči, da bo bodisi v celoti bodisi delno zavrnilo priznanje in izvršbo evropskega dokaznega naloga, na primeren način posvetovati s pristojnim organom v državi izdajateljici in ga po potrebi zaprositi za posredovanje dodatnih informacij.
(3)
Sodišče se mora v primerih iz osme alineje prvega odstavka prejšnjega člena, preden odloči, da bo bodisi v celoti bodisi delno zavrnil priznanje in izvršbo evropskega dokaznega naloga, posvetovati z Eurojustom. Če se sodišče ne strinja z mnenjem Eurojusta, mora to sporočiti ministrstvu, ki o tem obvesti Svet Evropske unije.
64. člen
Pristojnost
(1)
Za odločanje o evropskem dokaznem nalogu, ki je bil izdan za namene kazenskega postopka, je pristojen preiskovalni sodnik, za odločanje o evropskem dokaznem nalogu, ki je bila izdan v postopku za prekrške, pa je pristojno okrajno sodišče, na območju katerega se mora opraviti dejanje oziroma ukrep.
(2)
Krajevna pristojnost domačega sodišča se določi glede na območje, na katerem se mora opraviti dejanje oziroma ukrep.
(3)
Če se pristojnega sodišča ne da določiti po določbah prejšnjega odstavka, je v skladu s prvim odstavkom tega člena pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani oziroma Okrajno sodišče v Ljubljani.
(4)
Če sodišče, ki je prejelo evropski dokazni nalog, ni pristojno, nemudoma odstopi zadevo pristojnemu sodišču.
65. člen
Postopek odločanja
(1)
Postopek za priznanje evropskega dokaznega naloga se začne, ko sodišče prejme obrazec iz Priloge 3 tega zakona.
(2)
Sodišče s sklepom odloči o priznanju ali zavrnitvi evropskega dokaznega naloga.
(3)
V skladu s prejšnjim odstavkom sodišče odloči tudi, kadar odreditveni organ, če je navzoč pri izvršitvi preiskovalnega dejanja, izda dopolnilni evropski dokazni nalog.
(4)
Če so za izvršitev naloga bili uporabljeni prisilni ukrepi po pravu Republike Slovenije, se sklep o priznanju in izvršitvi evropskega dokaznega naloga vroči osebam, v katerih zakonite interese je bilo z izvršitvijo evropskega dokaznega naloga poseženo, vključno z dobrovernimi tretjimi osebami. Vročitev se opravi hkrati z izvršitvijo sklepa ali po izvršitvi, vendar brez nepotrebnega odlašanja.
(5)
Zoper sklep iz prejšnjega odstavka imajo osebe, v katere pravice se posega, pravico do pritožbe v treh dneh od vročitve sklepa. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Izvenobravnavni senat oziroma senat višjega sodišča v primerih, če gre za izvršitev evropskega dokaznega naloga v postopkih za prekrške, mora o pritožbi odločiti v petih dneh od prejema spisov. S pritožbo je dovoljeno izpodbijati razloge za priznanje in izvršitev evropskega dokaznega naloga ter postopek izvrševanja, ne pa tudi razlogov za izdajo evropskega dokaznega naloga.
(6)
O vložitvi pritožbe mora sodišče, ki je odločilo o priznanju in izvršitvi evropskega dokaznega naloga, nemudoma obvestiti organ države izdaje, ki lahko dodatno obrazloži utemeljenost izvršitve evropskega dokaznega naloga. Sodišče mora organ države izdaje obvestiti o izidu pritožbenega postopka.
66. člen
Izvršitev evropskega dokaznega naloga
(1)
Če sodišče evropski dokazni nalog prizna, hkrati odredi način izvršitve in ustrezne ukrepe za izvršitev evropskega dokaznega naloga v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek oziroma postopek o prekršku, na način, ki omogoča pridobitev predmetov, dokumentov ali podatkov, zahtevanih v evropskem dokaznem nalogu, po potrebi tudi z uporabo prisilnih ukrepov.
(2)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče odredi izvršitev evropskega dokaznega naloga na način, kot je zaprosil odreditveni organ v evropskem dokaznem nalogu, če je takšen način izvedbe skladen s temeljnimi načeli pravnega reda Republike Slovenije.
67. člen
Dopolnitev evropskega dokaznega naloga
Sodišče mora pristojnemu organu države izdaje določiti primeren rok, v katerem naj mu ta pošlje ali dopolni potrdilo ali posreduje dodatne podatke, potrebne za odločitev, ter ga opozoriti, da bo priznanje po neuspešnem poteku roka v celoti ali delno zavrnilo, če:
1.
je potrdilo v bistvenih delih nepopolno ali očitno nepravilno; ali
2.
evropskega dokaznega naloga ni potrdilo pristojno sodišče oziroma državno tožilstvo države izdaje.
68. člen
Roki za priznanje
(1)
Sodišče mora o priznanju in izvršitvi naloga pravnomočno odločiti v 30 dneh od prejetja naloga.
(2)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka mora sodišče, če je to mogoče, upoštevati rok, ki ga je zaradi zagotovitve procesnih rokov ali drugih posebno nujnih okoliščin navedel odreditveni organ.
(3)
Če ni razlogov za odložitev priznanja in izvršitve naloga po 69. členu tega zakona ali v primeru, da so bili zahtevani predmeti, dokumenti ali podatki, že pridobljeni za namene kazenskega oziroma postopka za prekrške v Republiki Sloveniji, jih mora izvršitveni organ pridobiti nemudoma oziroma najkasneje v roku 60 dni od prejema evropskega dokaznega naloga.
(4)
Če zaradi izjemnih okoliščin o priznanju in izvršitvi ni mogoče odločiti v roku iz prejšnjih odstavkov, mora sodišče o tem nemudoma obvestiti organ države izdaje ter navesti razloge za zamudo in predviden čas, v katerem bo lahko izvršil evropski dokazni nalog.
(5)
Če ni razlogov za odložitev izvršitve evropskega dokaznega naloga oziroma zoper preiskovalno dejanje ni bilo vloženo pravno sredstvo, mora sodišče predmete, dokumente ali podatke, pridobljene na podlagi evropskega dokaznega naloga, brez nepotrebnega odlašanja posredovati državi izdajateljici.
(6)
Sodišče ob posredovanju predmetov, dokumentov ali podatkov lahko navede, da zahteva njihovo vrnitev takoj, ko državi odreditve niso več potrebni.
69. člen
Odložitev izvršitve in posredovanja dokazov
(1)
Izvršitev evropskega dokaznega naloga se sme odložiti, če:
-
bi njegova izvršitev lahko ogrozila kazenski postopek oziroma postopek za prekršek, ki teče v Republiki Sloveniji;
-
so predmeti, dokumenti ali podatki potrebni v postopkih v Republiki Sloveniji.
(2)
Po prenehanju razlogov za odložitev izvršitve naloga mora sodišče nemudoma izvršiti evropski dokazni nalog ter o tem na primeren način obvestiti organ izdaje.
(3)
Posredovanje dokazov se sme odložiti tudi zaradi postopka s pravni sredstvi.
70. člen
Obveščanje
(1)
Sodišče mora pristojni organ države izdaje nemudoma obvestiti:
-
če se pri izvrševanju evropskega dokaznega naloga ugotovi, da bi bilo primerno opraviti preiskovalne ukrepe, ki na začetku niso bili predvideni, ali jih ob izdaji evropskega dokaznega naloga ni bilo mogoče podrobno opredeliti, da lahko odreditveni organ odredi nadaljnje ukrepe;
-
če ugotovi, da evropski dokazni nalog ni bil izvršen v skladu s pravnim redom Republike Slovenije;
-
če ugotovi, da v posameznem primeru ne more izpolniti posebnih zahtev in postopkov, ki so navedeni v evropskem dokaznem nalogu.
(2)
Sodišče je dolžno na zahtevo odreditvenega organa brez odlašanja potrditi ter mu posredovati naslednje podatke:
-
o posredovanju evropskega dokaznega naloga organu, ki je pristojen za njegovo priznanje;
-
o zavrnitvi priznanja evropskega dokaznega naloga na podlagi 62. člena tega zakona, z obrazložitvijo takšne odločitve;
-
o odložitvi izvršitve ali priznanja evropskega dokaznega naloga, razlogih za odložitev in, če je mogoče, o njenem pričakovanem trajanju;
-
o nezmožnosti izvršitve evropskega dokaznega naloga, ker so predmeti, dokumenti ali podatki izginili, bili uničeni ali jih ni mogoče najti na kraju, navedenem v nalogu, in kraj, kjer naj bi bili predmeti, dokumenti ali podatki, tudi po posvetovanju s pristojnim organom države izdajateljice ni bil dovolj natančno opredeljen.
(3)
Pristojni domači organ lahko od države izdaje zahteva, da ga glede na okoliščine primera obvesti o uporabi osebnih podatkov, ki jih je posredovala Republika Slovenija v postopku iz tega poglavja.
9. poglavje
Posredovanje evropskega dokaznega naloga v priznanje in izvršitev drugi državi članici
71. člen
Predmet urejanja
To poglavje določa pravila, po katerih se drugi državi članici posreduje v priznanje evropski dokazni nalog, izdan s strani pristojnega organa Republike Slovenije z namenom pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov od druge države članice za namene kazenskih postopkov ter postopkov za prekrške.
72. člen
Dopustnost izdaje in vsebina evropskega dokaznega naloga
(1)
Evropski dokazni nalog se sme izdati zgolj za pridobitev predmetov, dokumentov ali podatkov na obrazcu, ki je določen v Prilogi 3 tega zakona.
(2)
Ni dopustno izdati evropskega dokaznega naloga, ki se nanaša na posredovanje podatkov, dokumentov ali predmetov, s katerim se od pristojnega organa države izvršitve zahteva izvršitev naslednjih preiskovalnih dejanj:
-
zaslišanje osumljencev, obdolžencev, prič, izvedencev ali drugih strank;
-
opravljanje telesnih pregledov ali pridobivanje bioloških vzorcev ali biometričnih podatkov neposredno s telesa osebe, vključno z vzorci DNK ali prstnimi odtisi;
-
pridobivanje informacij z neposrednim delovanjem v dejanskem času, na primer s prestrezanjem komunikacij, tajnim opazovanjem ali nadzorovanjem bančnih računov;
-
opravljanje analiz obstoječih predmetov, dokumentov ali podatkov in pridobivanje podatkov o komunikacijah, ki jih hranijo ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnega komunikacijskega omrežja.
(3)
Ne glede na prejšnji odstavek se evropski dokazni nalog, če se nanaša na predmete, dokumente ali podatke iz prejšnjega odstavka, lahko izda, če je pristojni organ države izvršitve že pred izdajo evropskega dokaznega naloga razpolagal s temi predmeti, podatki ali dokumenti.
(4)
V evropskem dokaznem nalogu se lahko navede tudi:
-
da se evropski dokazni evropski dokazni nalog nanaša na vsak drug predmet, dokument ali podatek, ki ga izvršitveni organ odkrije med izvrševanjem naloga in ga brez nadaljnjih poizvedovanj šteje za bistvenega za postopke, za katere je bil evropski dokazni nalog izdan.
-
da se evropski dokazni evropski dokazni nalog nanaša tudi na pridobitev izjav oseb, prisotnih med izvrševanjem naloga, če imajo le te neposredno zvezo z vsebino evropskega dokaznega naloga.
(5)
V primeru, da je evropski dokazni nalog izdan kot posledica izvršitve sklepa o zasegu, izdanega na podlagi in skladno z določbami 20. poglavja tega zakona, je to potrebno izrecno navesti v evropskem dokaznem nalogu.
(6)
Če so izpolnjeni pogoji za izdajo evropskega dokaznega naloga po tem zakonu, lahko domači organ izda evropski dokazni nalog tudi, ko je navzoč pri izvršitvi posameznih preiskovalnih dejanj na ozemlju države izvršitve.
(7)
V primerih, ko je potrebno iz druge države članice pridobiti tudi dokaze, za katere ni mogoče izdati evropskega dokaznega naloga po določbah prejšnjih odstavkov tega člena, se lahko zaradi lažjega ter učinkovitejšega sodelovanja izda enotno zaprosilo za pravno pomoč, ki zajema tudi ukrepe, za katere se sicer izda evropski dokazni nalog.
(8)
Dejanja mednarodne pravne pomoči, za katera ni mogoče izdati evropskega dokaznega naloga, se izvajajo na podlagi mednarodnih pogodb in načela vzajemnosti.
73. člen
Izdaja in posredovanje naloga
(1)
Organ, ki je pristojen za odreditev določenega ukrepa po zakonu, ki ureja kazenski postopek ali postopek za prekrške, lahko posreduje v priznanje in izvršitev pristojnemu organu druge države članice evropski dokazni nalog, s katerim odredi pridobitev predmetov, dokumentov in podatkov, za katere domneva, da so na njenem ozemlju, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
-
pridobitev je nujna in sorazmerna za izvedbo kazenskega postopka ali postopka za prekrške,
-
predmeti, dokumenti ali podatki bi bili lahko v takem primeru za potrebe kazenskega postopka ali postopka za prekrške skladno s pravom Republike Slovenije pridobljeni tudi, če bi bili na njenem ozemlju, ne glede na vrsto ukrepa, ki bi bil pri tem uporabljen.
(2)
Evropski dokazni nalog, ki ga ni izdalo sodišče oziroma državno tožilstvo, mora biti pred posredovanjem v izvršitev potrjen s strani preiskovalnega sodnika oziroma okrajnega sodnika v postopku za prekrške. Sodišče v postopku potrditve preveri le, ali so izpolnjeni pogoji za odreditev ukrepa po pravu Republike Slovenije.
(3)
Pristojni domači organ sme v nalogu zahtevati, da se določen ukrep izvede na način, določen v zakonu, ki ureja kazenski postopek oziroma postopek za prekrške, prav tako pa lahko določi roke, v katerih je potrebno izvršiti določeno dejanje.
74. člen
Posvetovanja
Pristojni domači organ se lahko kadarkoli posvetuje s pristojnimi organi države izvršitve, zlasti glede načina izvršitve ukrepov, navzočnosti ali morebitne izdaje dopolnilnega dokaznega naloga.
75. člen
Obveščanje
Pristojni domači organ lahko zahteva, da ga izvršitveni organ obvesti o:
-
posredovanju evropskega dokaznega naloga organu, ki je pristojen za njegovo priznanje;
-
o zavrnitvi priznanja evropskega dokaznega naloga in razlogih za takšno odločitev;
-
o odložitvi izvršitve ali priznanja evropskega dokaznega naloga, razlogih za odložitev in, če je mogoče, o njenem pričakovanem trajanju;
-
o nezmožnosti izvršitve evropskega dokaznega naloga, ker so predmeti, dokumenti ali podatki izginili, bili uničeni ali jih ni mogoče najti na kraju, navedenem v nalogu, in kraj, kjer naj bi bili predmeti, dokumenti ali podatki, tudi po posvetovanju ni bil dovolj natančno opredeljen.
76. člen
Uporaba osebnih podatkov
(1)
Osebne podatke, pridobljene na podlagi evropskega dokaznega naloga, se lahko uporabi zgolj za:
-
postopke, za katere se lahko izda evropski dokazni nalog;
-
druge sodne postopke in postopke za prekrške, ki so neposredno povezan s postopki iz prejšnje alineje;
-
preprečevanje neposredne in resne grožnje javni varnosti.
(2)
Za druge namene, določene z zakoni, se osebni podatki iz prejšnjega odstavka lahko nadalje obdelujejo le na podlagi predhodnega soglasja države izvršiteljice in če njihova nadaljnja obdelava za uradne postopke ni nezdružljiva s prvotnim namenom zbiranja teh podatkov, razen če je država izdajateljica pridobila privolitev posameznika, na katerega se podatki nanašajo.
(3)
Določbi prejšnjih odstavkov se ne uporabljata za osebne podatke, ki jih pristojni domači organ pridobi v skladu s tem poglavjem in izvirajo iz Republike Slovenije.
77. člen
Odškodninska odgovornost
Republika Slovenija je dolžna državi izvršiteljici povrniti vse izplačane odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti, kadar je ta država po svoji zakonodaji odgovorna za škodo, ki je nastala osebi, v katere zakonite interese je bilo poseženo z izvršitvijo evropskega dokaznega naloga, razen če je škoda nastala zaradi ravnanja organov države izvršiteljice.
10. poglavje
Izvajanje pristojnosti v vzporednih kazenskih postopkih
78. člen
Splošna določba
(1)
Pristojni organi Republike Slovenije in pristojni organi drugih držav članic si medsebojno izmenjujejo podatke o obstoju vzporednih predkazenskih ali kazenskih postopkov, ki se v teh državah vodijo na podlagi istih dejstev zoper isto fizično ali pravno osebo (v nadaljnjem besedilu: vzporedni postopek).