Odlok o razglasitvi Samostana Stična in Samostanske cerkve za kulturni spomenik državnega pomena

3861. Odlok o razglasitvi Samostana Stična in Samostanske cerkve za kulturni spomenik državnega pomena

Na podlagi 5., 6., 12., 13. in 79. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS št. 7/99) in 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 71/94, 23/96, 47/97 in 23/99) je Vlada Republike Slovenije na 123. seji dne 9. 9. 1999 izdala

O D L O K
o razglasitvi Samostana Stična in Samostanske cerkve za kulturni spomenik državnega pomena

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasita enoti dediščine:

Stična – Samostan Stična (EŠD 699),

Stična – Cerkev Žalostne Matere božje (EŠD 2341).

Enota dediščine Stična – Cerkev Žalostne Matere božje (EŠD 2341) stoji v jedru enote Stična – Samostan (EŠD 699).

Enoti imata zaradi izjemnih kulturnih, arheoloških, umetnostno-arhitekturnih, zgodovinskih in krajinskih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Zato ju razglašamo za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostnim kulturnega, arheološkega spomenika, umetnostno-arhitekturnega spomenika, zgodovinskega spomenika in Samostan za spomenik oblikovane narave.

Samostan Stična, najstarejši samostan na ozemlju Slovenije je začel nastajati leta 1132. Njegovo najstarejše jedro so romanska cerkev, križni hodnik, zunanja kapela sv. Pavla in temelji pokopališke cerkve sv. Katarine. Skozi stoletja se je razvil v obsežen stavbni organizem, sestavljen iz izjemnih arhitekturnih in likovnih elementov od romanike, gotike in renesanse do poznega baroka (M. Perski). Jedro samostana je cerkev Žalostne Matere božje, baročno preoblečena romanska troladijska bazilika s prečno ladjo, delo stavbenika Mihaela in obogatena s predelavo C. Zullianija, ter opremo, zlasti Križevim potom F. Berganta (1766). Samostan je bil leta 1784 razpuščen, po letu 1893 znova oživljen. Samostan je bil v srednjem veku eno najpomembnejših kulturnih žarišč v Sloveniji.

Meje varovanega in vplivnega območja spomenika so vrisane na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5000. Izvirnika načrta, ki sta sestavni del tega odloka, hranita Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino in Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: zavod).

Vplivno območje spomenika obsega odprti prostor severno in južno od območja samostana (kartografska priloga), na katerem bi novi objekti in nova raba površin negativno vplivali na spomenik in na vizualno podobo spomenika.