TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik krije sam svoje pritožbene stroške.

V konkretnem primeru je upnik v predlogu po 134. členu ZIZ oziroma njegovi dopolnitvi navedel, da za poplačilo svoje terjatve niti od svojega dolžnika A. A. niti od delodajalca ni prejel še ničesar, delodajalec pa mu podatkov o plači A. A. ni posredoval, zato uveljavlja od njega celotno terjatev po sklepu o izvršbi zoper A. A. S takimi navedbami je upnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu za izdajo sklepa po 134. členu ZIZ in se je breme zatrjevanja ter dokazovanja, da sklepa o izvršbi zoper A. A. iz upravičenih razlogov ni mogel izvršiti, prevalilo na dolžnika – delodajalca, ki razpolaga z vsemi potrebnimi podatki v zvezi z delovnim razmerjem svojega zaposlenega.

Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je delodajalec odgovoren le za opuščeno odtegnitev plače, ki je neupravičeno ni opravil v času, ko je bil dolžnik zaposlen pri njem, pri čemer to velja tudi v primeru, če dolžniku sicer preneha delovno razmerje, vendar delodajalec o tem sodišča ne obvesti, nato pa se dolžnik pri istem delodajalcu ponovno zaposli. Delodajalec torej dolguje upniku le tiste zneske, ki jih skladno s sklepom o izvršbi neutemeljeno ni odtegnil od plače in jih nakazal upniku, taka dolžnost pa ga veže le za čas, ko je bil dolžnik pri njem zaposlen. Z ugovorom lahko zato uspe tudi, če uveljavlja, da sklepa o izvršbi ni bil dolžan izvršiti, ker je dolžniku delovno razmerje pri njem prenehalo.