TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu prvotožene stranke za postavitev izvedenca za varstvo pri delu. Tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo niti ga ni zavrnilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V skladu z drugim in tretjim odstavkom 153. člena OZ za (delno) oprostitev odgovornosti tistega, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja (v konkretnem primeru prvotožene stranke), ne zadostuje dokaz, da je do škodnega dogodka prišlo izključno oziroma vsaj deloma zaradi ravnanja oškodovanca, ampak se zahteva tudi dokaz, da takšnega ravnanja oškodovanca ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. V tem delu je zato bistvena tudi ugotovitev, ali je prvotožena stranka zagotovila ustrezen nadzor delavcev. Sodišče prve stopnje je presodilo, da prvotožena stranka ni zagotovila ustreznega nadzora ker osebe, ki so nadzor tega dne izvajale, v trenutku škodnega dogodka na delovišču niso bile prisotne. To po stališču sodišča prve stopnje pomeni, da prvotožena stranka ni izvajala stalnega nadzora. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. V skladu s sodno prakso stalnega nadzora dela delavcev (čeprav bi ta škodni dogodek in s tem škodo lahko preprečil) ni mogoče zahtevati niti od profesionalno skrbnega delodajalca (6. člen OZ). Neživljenjsko (in neekonomično) bi bilo, če bi se od delodajalca zahtevalo, da mora za zagotavljanje ustreznega nadzora delavcev zagotoviti stalno prisotnost oseb, ki bi vse delavce spremljale ves čas in jim dajale tudi navodila. Zaključki sodišča prve stopnje so materialnopravno zmotni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.