TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D. D. se zavrže.

II. Zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih A. A. in B. B. se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba - v delu, ki se nanaša nanju, v delu za obsojene C. C., D. D., E. E. in F. F. pa po uradni dolžnosti - razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

V obravnavani zadevi so ključne naslednje okoliščine: (i) da je isti sodnik najprej kot sodnik posameznik izrekel na podlagi sprejema sporazumov o priznanju krivde oz. priznanj krivde pravnomočne sodbe zoper predhodno obsojene, nato pa predsedoval senatu, ki je izrekel izpodbijano pravnomočno sodbo, (ii) da so v izrekih pravnomočnih sodb zoper predhodno obsojene podrobno opisane tudi vloge in ravnanja obsojencev, (iii) da je opis vlog in ravnanj obsojencev v izrekih pravnomočnih sodb zoper predhodno obsojene identičen opisu v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe in (iv) da iz pravnomočnih sodb zoper predhodno obsojene ni razvidno, da so bili obsojenci v tistem trenutku zgolj obtoženi in da njihova krivda še ni bila ugotovljena. Opisane okoliščine - bistvo katerih je, da je v obravnavanem primeru senatu predsedoval sodnik, ki je kot sodnik posameznik izrekel pravnomočne sodbe zoper predhodno obsojene, ki prejudicirajo krivdo obsojencev - so torej ob upoštevanju sprejetih stališč v (ustavno)sodni praksi takšne, da napotujejo na zaključek, da je bil v obravnavani zadevi okrnjen videz nepristranskega sojenja.